Srčno popuščanje je bolezen, pri kateri srčna mišica zaradi oslabljenosti ne more dovolj učinkovito poganjati krvi po telesu.
Avtorica: Maja Korošak
Vzroki
Najpogostejša vzroka za to bolezen sta koronarna bolezen srca (srčni infarkt in angina pectoris) ter arterijska hipertenzija (povišan krvni tlak). Pogosti vzroki srčnega popuščanja so še: okvare srčnih zaklopk, bolezni srčne mišice (kardiomiopatije), vnetje srčne mišice (miokarditis), motnje srčnega ritma, bolezni ščitnice, sladkorna bolezen, čezmerno pitje alkohola, jemanje drog (predvsem kokaina), prirojene srčne bolezni ter nekatere oblike kemoterapije.
Srčno popuščanje vztrajno narašča tako v svetu kot tudi pri nas. V Sloveniji je okoli 40.000 bolnikov s srčnim popuščanjem. Vsako leto se pojavi do pet novih na 1.000 prebivalcev. S starostjo pogostost bolezni narašča, tako da pri starejših nad 70 let zboli kar 30 novih bolnikov na 1.000 prebivalcev na leto.
Cirila Slemenik Pušnik, dr. med., spec. interne medicine, kardiologije in vaskularne medicine iz Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, pove, da se bolnik prvič oglasi pri zdravniku, ko se pojavijo težave z dušenjem, otekanjem nog, nezmožnostjo prenašati določene obremenitve, ki jih je pred tem zlahka opravil, utrujenost, neenakomeren utrip.
»Pri takšnem bolniku običajno posumim na srčno popuščanje in ga napotim na preiskave. Ko postavim diagnozo srčnega popuščanja, zdravljenje lahko poteka ambulantno, velikokrat pa je potrebno, da bolnika sprejmemo v bolnišnico. V bolnišnici poskušamo zdraviti z zdravili, ki so pogosto dana neposredno v žilo, saj želimo bolnika čim prej stabilizirati. Pričnemo z uvajanjem zdravil za srčno popuščanje, kar je v skladu z novimi priporočili Evropskega združenja za srčno popuščanje,« opisuje začetek zdravljenja dr. Slemenik Pušnik.
Dodaja, da so glede na pomanjkanje prostora v bolnišnicah in velikega števila bolnikov hospitalizacije čedalje krajše. V njihovi bolnišnici hospitalizacija za srčno popuščanje v povprečju traja do sedem dni. »V tem času bolniku zmanjšamo simptome: izginejo otekline, izloči se voda iz pljuč, vendar s tem še ni povsem stabiliziran.«
Zmanjšanje števila hospitalizacij
Bolniki s srčnim popuščanjem se pogosto vračajo v bolnišnico. V prvih 30 dneh po diagnozi so ponovne hospitalizacije najpogostejše, zato v SB Slovenj Gradec želijo, da bolnik v tem času pride tudi na kontrolo v ambulanto za srčno popuščanje. Včasih je preglede zaradi preobremenjenosti ambulante za srčno popuščanje težko izvesti. Bolnika zato že ob odpustu iz bolnišnice poučijo o vzrokih za nastanek bolezni, potrebi po meritvi vitalnih parametrov in o rednem jemanju zdravil. »Zaradi morebitnega zastajanja vode mora bolnik spremljati svojo težo, srčno frekvenco in krvni tlak. Nekatera zdravila povzročijo znižanje krvnega tlaka, zato jih poučimo tudi o tem, kaj naj naredijo v takšnem primeru. Prav tako jim svetujemo, koliko tekočine lahko popijejo, koliko soli lahko zaužijejo in katera prehrana je zanje najprimernejša,« pojasnjuje naša sogovornica.
Diagnoza naj bo trdna
Dr. Dragan Kovačič, dr. med., specialist interne medicine in specialist kardiologije in vaskularne medicine, predstojnik Kardiološkega oddelka iz Splošne bolnišnice Celje, pa poudarja pomen trdne diagnoze. Zakaj je pri tej diagnozi to še posebej pomembno? »Glede na prognozo vemo, da v petih letih 97 % ljudi bodisi doživi ponovni sprejem v bolnišnico bodisi umrejo. 50 % ljudi brez terapije umre že v prvem letu. Gre torej za bolezen z zelo slabo prognozo in zato si vsak želi, da je ta diagnoza nedvomna. Vsako dušenje še ni srčno popuščanje, žal pa se v praksi pojavlja, da se diagnoza srčno popuščanje postavi prehitro in se pripiše marsikateri drugi težavi.«
Sum na to diagnozo se po besedah dr. Kovačiča potrdi na več načinov. »Gre za določitev več posebnih natriuretičnih peptidov BNP (beljakovine, ki se sproščajo iz srčnomišičnih celic), lahko se naredi rentgen pljuč, kjer se vidita povišana srčna senca in zastajanje vode v pljučih. Končne znake pa potrdi ultrazvok srca, ki pokaže, ali gre za srčno popuščanje in za katero vrsto srčnega popuščanja: sistolno srčno popuščanje, kjer je srčna mišica oslabela in ne more iztisniti dovolj krvi, ali diastolno srčno popuščanje, kjer je srčna mišica trša, se še vedno normalno krči, a zato srce ne more v zadostni meri polniti. Glede na to potem sledi terapija,« razlaga dr. Kovačič.
Štirje temelji sodobnega zdravljenja
Ko je diagnoza postavljena, so temelji sodobnega zdravljenja štirje: API zaviralci, beta blokatorji, zaviralci mineralov kortikoidnih receptorjev in SGLT-2 zaviralci.
»Bolniki naj bodo pripravljeni, da bodo dobili naenkrat vsa štiri zdravila v nizkih odmerkih, ki se postopno višajo. Bolj nam uspe zavreti vse mehanizme, ki poslabšujejo delo srca, dlje bo bolnik živel,« pojasni potek terapije dr. Kovačič in nadaljuje: »Če to zdravljenje ne zadostuje, lahko uporabimo ibabrazin, ki zavira srčni utrip. Želene vrednosti srčnega utripa so pri bolnikih s srčnim popuščanjem okoli 55 do 60 utripov na minuto. Pri srčnem popuščanju se namreč srčna frekvenca poveča.« Zaradi česa se srčna frekvenca poveča? »Formula za minutni volumen srca je utripni volumen (koliko srce iztisne v enem utripu) × frekvenca (kolikokrat v minuti iztisne). Če se utripni volumen zmanjša, ker srčna mišica oslabi, se mora zvišati frekvenca, zato da bi ohranili minutni volumen na približno petih litrih prečrpane krvi na minuto. Zvišana srčna frekvenca v urah, dnevih in tednih pomeni dobro, z leti pa zvišana srčna frekvenca slabi srčno mišico.«
Če tudi zdravljenje z ibabrazinom ni uspešno, potem po besedah dr. Kovačiča uporabijo naprednejše metode zdravljenja, kot so posebne vrste srčnih spodbujevalnikov, ki se imenujejo resinhronizatorji. Ti sinhronizirajo stene, da se začnejo enakomerneje krčiti. Drugo sodobnejše zdravljenje je z matičnimi celicami, ki jih vbrizgajo v eno od koronarnih arterij, da bi spodbudili preobrazbo matičnih celic v telesu v mišične. Te potem pomagajo srčni mišici. Tretja metoda je transplantacija srca. »Imamo dostop do najsodobnejših metod zdravljenja,« poudari dr. Kovačič, a doda, da slabše kaže pri sledenju bolnikov in … terapije. Kaj to pomeni? »Bolnikom postavimo diagnozo, jim damo začetno terapijo, potem gredo v domače okolje, kjer pa nimajo kontrolnih pregledov in se jim odmerki zaradi tega ne povečujejo. V prvi fazi, ko se odmerki zdravil zvišujejo, bi moral imeti bolnik redne kontrole na tri do štiri tedne pri ambulantnem kardiologu. Vendar se to ne dogaja vedno,« z obžalovanjem ugotavlja dr. Kovačič.
Telemedicina povezuje bolnika in zdravnika
Dr. Slemenik Pušnik z zadovoljstvom pove, da so njihove ambulante tudi v času epidemije normalno delovale, predvsem zahvaljujoč telemedicini, ki so jo v njihovi bolnišnici uvedli že leta 2014 in omogoča merjenje in odčitavanje vseh pomembnih parametrov na daljavo. »To je zelo pomembno, saj s tem na daljavo lahko ocenimo, ali bolnik potrebuje kontrolo v ambulanti ali ne. Telemedicina nam tudi omogoča, da bolnikom s težjim srčnim popuščanjem varno predpišemo neko zdravilo in višamo ali nižamo odmerke, po potrebi pa zdravilo tudi zamenjamo. Z leti smo lahko ugotovili, da se je število hospitalizacij zmanjšalo, izboljšala se je funkcija srca in določeni drugi parametri.«
Kardiologinja še opiše način delovanja sistema telemedicine. »S telemedicinskim spremljanjem lahko takoj vidimo, ali pri nekem bolniku pride do nenadne spremembe stanja, na primer krvnega tlaka, srčne frekvence, saj nam sistem, ki poteka prek bluetootha, informacije o tem takoj sporoči in tudi sproži alarm, če so vrednosti parametrov kritične. Vsi bolniki v ta namen prejmejo pametne telefone, od letošnjega leta pa tablice, imajo tudi aparat za merjenje krvnega tlaka, za merjenje kisika v krvi ter tehtnico za merjenje telesne teže. Bolniki s covidom, ki jih prav tako spremljamo prek telemedicine, pa si merijo tudi telesno temperaturo. Ko si torej bolnik doma izmeri krvni tlak, mu ni treba nič več narediti, saj sistem samodejno sporoča meritev na portal v bolnišnico, zdravnik in medicinska sestra v minuti dobita informacijo na računalnik ali telefon.«
Slovenjgraška bolnišnica je pravzaprav edina, v kateri telemedicina deluje redno in že več let. Leta 2014 je vstopila v Evropski projekt U4H (United for Health – združeni za zdravje) skupaj s številnimi evropskimi državami. Ko se je projekt uradno zaključil, pa so v Slovenj Gradcu s tovrstnim spremljanjem bolnikov edini nadaljevali. Ugotavljajo namreč, da je to dobro za bolnike in da tak način pripomore k izboljšanju stanja pri hudem srčnem popuščanju. Dr. Slemenik Pušnik meni, da bi se moral telemedicinski sistem uvesti po vseh bolnišnicah in tudi za spremljanje drugih kroničnih bolezni. »Telemedicina v Sloveniji še ni ustrezno ovrednotena in stroškov zdravstvena zavarovalnica ne pokrije. Kljub temu smo za nekaj ur zaposlili medicinsko sestro, ki vsak dan pregleda te podatke in kontrolira morebitna odstopanja. Če so odstopanja, bolnika pokliče po telefonu in ga povpraša po njegovem počutju in simptomih. Po potrebi mu naroči, naj še enkrat izmeri tlak. Sestra o vsem tem poroča zdravnici in ta ob iztirjenih vitalnih parametrih odredi predčasno kontrolo v ambulanti za srčno popuščanje.«
V telemedicinski sistem uvrstijo težje bolnike, pri katerih pričakujejo, da se jim stanje lahko hitro poslabša in kjer je treba zdravila prilagajati. Ostale bolnike redno naročajo v ambulanto, najprej pridejo na pregled k medicinski sestri, in sicer v roku od dveh do štirih tednov. Edukacija je izvedena skupaj s svojci, ki bolniku pomagajo tudi doma. Sestra se z bolnikom pogovori, če gre za poslabšanje stanja, ga takoj pregleda tudi zdravnik, sicer je naslednji pregled v ambulanti po dveh do treh tednih.
ABC
A Ko je diagnoza srčnega popuščanja postavljena, zdravljenje lahko poteka ambulantno, velikokrat pa tudi v bolnišnici.
B Gre za bolezen z zelo slabo napovedjo in zato si vsak želi, da je diagnoza nedvomna.
C S telemedicinskim spremljanjem lahko na daljavo ugotovijo, ali pri bolniku pride do nenadne spremembe stanja.
