Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Kaj storiti, ko v zakonu zaškriplje? Specialista zakonske in družinske terapije Sara in Drago Jerebic odgovarjata: »Naj na “škripanje” pogledata kot na znamenje, da konflikt kliče k poglobitvi medsebojnega odnosa in da danes zakonska terapija pozna mehanizme, kako to škripanje “namazati, da bo dobro teklo”.« Z njima smo se pogovarjali o glavnih prelomnicah in preizkušnjah v zakonu; o vzgoji otrok, zvestobi in nezvestobi, bolezni v družini in drugih stresnih okoliščinah. Preberite, kako jih razumeti in reševati.

 

Avtorica: Vesna Vilčnik

 

Začetek v realnem življenju je običajno takšen, kot je sicer konec v filmih: dekle in fant se zaljubita in poročita. Kaj lahko že zaročenca naredita za lepšo prihodnost v dvoje?

Sara: Pomembno je, da se par dobro pozna. To pomeni, da lahko govorita drug z drugim tudi o svojih ranljivih plateh. Da vesta, kje so boleče točke v njunih življenjih, predvsem pa, da dobro poznata sama sebe. Namreč ko smo zaljubljeni v drugega, projiciramo svojo romantično podobo in ga oziroma jo kujemo v zvezde, ko pa zaljubljenost mine, imamo lahko občutek, da se je partner pretvarjal, da je popolnoma drugačen, kot se nam je predstavljal. Zato je dobro, da se poročita šele, ko se nehata idealizirati oziroma ko zaljubljenost mine.

Kakšne pa so običajne težave mladoporočencev? Prilagajanje na skupno bivalno okolje, finance, kaj drugega?

Drago: Finance in bivalno okolje lahko povzročata težave, ki so vidne na površju, vzrok pa je lahko popolnoma drugje. Finance niso samo denar, plačevanje položnic, temveč imajo tudi svojo čustveno vsebino: npr. če je bila pri nekomu doma finančna stiska, se bodo ob sozakončevih, sicer odgovornih nakupih, pri drugem lahko večkrat pojavili strah, tesnoba, jeza – preveč zapravljaš, drugega vidi kot neodgovornega, dejansko pa so ti sedanji nakupi samo prebudili stara občutja iz primarne družine.

Kako pogosto pride do težav v zakonu zaradi otrok – različnih pogledov na vzgojo, itd.?

Sara: Otroci niso tisti, zaradi katerih pride do težav – lahko so zgolj sprožilec, težave so v nestrinjanju med zakoncema samima. Normalno je, da imata lahko popolnoma drugačen pogled na vzgojo, saj prihajata vsak iz svoje družine, kjer so ju vzgajali na drugačen način. Za soglasje v vzgoji je pomembno, da sta soglasna v zakonu, to pomeni, da bosta moč za vzgojo črpala iz zakonskega odnosa, če pa v zakonu škriplje, se bo to zelo močno odražalo v vzgoji.

Kaj pa pari, ki ne morejo imeti otrok? Te situacije so vse pogostejše in običajno tudi zelo stresne. Kako jih reševati?

Drago: Težko je razumeti stisko para, če človek sam tega ni doživel. Gre za občutke nemoči, krivice, lahko pa tudi krivde in sramu v smislu kaj je narobe z nama, zakaj ravno midva? Pomembno je, da s tem ne ostaneta sama, da o stiskah spregovorita, se odpreta navzven. Če bosta molčala, bo bolečina, stigmatizacija še večja.

Sara: Gre za izgubo, ki jo je treba izžalovati – kot nekaj, kar bi ti v naravi pripadalo (očetovstvo, materinstvo), a ti je bilo odvzeto. Gre pa za proces. V veliko pomoč je lahko skupina neplodnih parov, kjer se posameznik počuti razumljenega, ni sam, kjer dobi občutek, da so vsi v istem čolnu in kjer lahko govori o svojih stiskah, obenem pa tudi prečuti, kaj si želi. Na ta način bosta lažje razumela drug drugega, kaj doživljata, in sprejela izziv, kako naprej.

Po prvih letih zaljubljenosti, ko se »med poliže«, začne najbrž usihati tudi poželenje. Kako ohranjati bližino in intimo tudi na področju spolnosti?

Drago: V začetku je lažje, ko pa se pojavi strah biti ranljiv pred drugim, pa se to uvodno obdobje konča. Zato velja, da je tam, kjer ni želje po spolnosti, prisoten strah, zaveden ali nezaveden. Strah lahko odstranita zgolj s čustveno povezanostjo, občutkom razumljenosti in naklonjenosti. Če je tako, se bo prej ko slej vrnila tudi telesna živahnost. On bo največ naredil za ohranjanje telesne bližine, če si bo vzel čas zanjo in ji bo naklonjen, tudi takrat, ko bo govoril o stvareh, ki ga motijo, ona pa, če ga bo spoštovala, pohvalila, kljub temu da mu kdaj pove tudi, kar jo moti.

Sara: Poleg tega je odzivanje na področju spolnosti povezano s tem, kako sta oba odraščala, na kakšen način sta bila objeta, kakšni so bili dotiki, npr. redki, nežni, grobi, nespoštljivi ali celo zlorabljajoči, tudi kako so bile njune potrebe izpolnjene, kakšno spolnost sta živela njuna starša. Vse to se zapiše v telesni spomin in kasneje na področju spolnosti pride do izraza. Ko bodo boleča občutja iz otroštva predelana, bo tudi spolnost lahko dobila drugačen, bolj radosten izraz.

Kako velik problem je nezvestoba v zakonu? Kakšni so razlogi in posledice nezvestobe?

Sara: Gre za travmo izdajstva, ki ima za posameznika enake učinke kot drugi travmatični dogodki. Prevarani zakonec se lahko počuti razvrednotenega, zamenjanega, ponižanega, nemočnega, jeznega, lahko se mu zamaje vse, kar je dolga leta gradil. Četudi sta se zakonca čustveno in fizično distancirala, prevarani zakonec ne more biti odgovoren za prevaro drugega v smislu »za konflikt sta vedno potrebna dva« – ta mit ne drži. Gre za dejstvo, da je varajoči partner iskal rešitev za težave v zakonu na napačen način. Dokler tega ne sprejme, v tem odnosu ni možno konstruktivno iti naprej.

Drago: Bistvo prevare je v tem, da varajoči partner lastna občutij zavrženosti, izdajstva, prezrtosti, osramočenosti, ki jih je doživljal ob drugem partnerju ali že v primarni družini, ni znal zregulirati, zato jih je preko prevare nezavedno prenesel na prevaranega partnerja. Kdor teh občutij nima in kdor funkcionalno čuti strah, sram in gnus, ne more varati.

Torej, če varajoči partner prevzame odgovornost za prevaro, je iskren in transparenten, se lahko skozi terapevtski proces oba pomirita in zadovoljno živita naprej. Čez leta ti zakonci povedo, da je kljub prevari možno živeti zelo zadovoljno, s tem da prevare niso pozabili, da pa živijo po prevari zelo drugače kot prej, bolj zavestno in bolj negujejo odnos.

Tudi težave na delovnem mestu, pogosta brezposelnost in posledično stres ogrožajo zakon. Kaj svetujete parom, ki se soočajo s temi problemi?

Drago: V službi lahko pustimo papirje in stroje, ne moremo pa občutij, zato je pomembno, da se o tem pogovarjata. Pomembno je, da moški razumemo, da se žena razbremeni tako, da občutja podeli, moški pa vsaj na začetku tako, da umolknemo in sami v sebi premeljemo težave. Naredimo pa uslugo ženi in čez čas tudi sebi, če ji povemo, ker jo s tem sprostimo – namreč ona telesno začuti stisko, takoj ko on vstopi skozi vhodna vrata.

Ko začnejo odhajati otroci od doma, so starši (zakonci) pogosto v stiski. Začenja se novo obdobje, ki zakoncema prinaša svobodo. Ali zakonci znajo uživati v njej?

Drago: Tega obdobja se zmorejo veseliti predvsem tisti, ki so »znali« biti skupaj že pred prihodom otrok. Sicer pa ob odhodu otrok nastane praznina in s tem stiska.

Kako bi opisali krizo srednjih let; v kolikšni meri jo (še posebno pri ženskah) povzročajo hormoni?

Sara: Seveda ne moremo mimo bioloških sprememb, ki vplivajo na samo počutje in s tem tudi na naše odnose. Bo pa teža teh sprememb lahko lažja, če ima ženska oporo v partnerju, ki jo razume, včasih tudi njena čustvena nihanja, in ima njegovo podporo. Če se čuti sprejeto in ljubljeno s strani moža oziroma partnerja, potem ji tudi kriza srednjih let ne more do živega.

Še posebno bolezen in smrt sta lahko za zakonca velik preizkusni kamen. Kje poiskati pomoč?

Sara: Bolezen lahko dva medsebojno poveže ali pa oddalji. Tisti, ki je zdrav, lahko strahove in negotovost prikriva, ker se boji obremeniti že tako z boleznijo obremenjenega partnerja. Tistega, ki je zbolel, pa je lahko strah, kako bo partner sprejel bolezen ali da bil drugemu v breme, obenem pa se spopada še z bolečinami in težavami, ki spremljajo bolezen in niso samo fizične narave, temveč tudi čustvene. Zato pomoči ne potrebuje samo eden, temveč oba in zakonska oziroma partnerska terapija je tista, ki lahko obema omogoči, da spregovorita o svojem doživljanju, sprejmeta in razumeta bolezen oz. drug drugega in se tako iz nemoči kot par prilagodila na dano situacijo, kjer bosta lahko iz medsebojne povezanosti črpala novih moči.

Drago: Tudi izguba življenjskega partnerja prinaša stisko osamljenosti in strahu, kako naprej. V pomoč so lahko skupine za vdove in vdovce, kjer posameznik lahko govori o tem, kaj čuti in doživlja, in se tako počuti bolj razumljenega in ne več osamljenega v doživljanju.

September 2015

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja