Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Vsak član s svojim vedenjem na svoj način oblikuje odnose v družini, prav tako pa družinsko vzdušje ostalih članov vpliva na posameznika. V današnjem hitrem tempu življenja se pogosto dogaja, da se zamajejo družinski temelji, kar lahko privede do resnih konfliktov znotraj družinskega sistema. Kdaj je družina zrela za psihološko pomoč in kako družinska terapija pomaga pri reševanju konfliktov, sem se pozanimala pri asist. dr. Maji Rus Makovec, dr. med., s Psihiatrične klinike v Ljubljani.

Avtor: Ines Trebec

 

Kako bi opisali družinsko psihoterapijo kot obliko psihološke pomoči?

Metoda družinske terapije je ena od oblik psihoterapije. Psihoterapijo razumemo kot na določenih teoretičnih konceptih slonečo sistematično rabo odnosa med terapevtom in klientom, da bi se sprožila sprememba na področju procesov mišljenja, čustvovanja in vedenja pri ljudeh, ki imajo različne duševne motnje in/ali vedenjske probleme oziroma so zapleteni v kompleksne življenjske probleme. Ne gre za nek nasvet v smislu zdravega razuma. V zadnjem desetletju stroka ni več v dilemi, ali lahko psihoterapevtsko zdravljenje »zdravi možganske procese« oziroma ali lahko spremeni možgane ali ne, saj vemo, da je značilnost možganov precejšnja nevroplastičnost in da naši geni niso nekaj statičnega, ampak da se odzivajo na dražljaje iz okolja. Nevroplastičnost pomeni zmožnost možganov za ustvarjanje novih povezav med možganskimi celicami – te povezave pa nastajajo, če iz okolja dobivamo drugačne dražljaje. Ob rojstvu imamo približno deset odstotkov sinaps že vzpostavljenih (sem sodi na primer naš odziv na okolje v smislu danosti temperamenta), ostale pa se vzpostavljajo v interakciji z dražljaji iz okolja. Če živimo prva leta življenja v zelo neugodnih okoliščinah, na primer smo izpostavljeni trpinčenju, nas lahko okolje močno »zakodira«. Če imamo srečo z gensko zasnovo, ki se nagiba k večji psihološki odpornosti in imamo izkušnjo z vsaj enim zavzetim skrbnikom, utegnemo neugodne vplive okolja preboleti in psihološko ojačati, lahko pa teh zaščitnih dejavnikov nimamo. In nasprotno, relativno funkcionalno družinsko okolje se lahko preplete z zelo ranljivim osebnostnim potencialom otroka: kombinacij je mnogo. Ko se razvijamo, iz družine prehajajo na nas vplivi drugih okolij. Včasih zunanje okolje omili probleme v družini, včasih je ravno obratno. Če združimo biološko in duševno plat človeka, lahko psihoterapevtski proces takole (poenostavljeno) prikažemo: če z ljudmi sistematično komuniciramo na določen način, so njihovi možgani stimulirani na drugačen način. Če to počnemo dovolj dolgo, se lahko oblikuje stabilna sprememba v nevronskih možganskih povezavah.

 

Katero so značilnosti, ki to metodo loči od ostalih?

Družinska terapija skuša razumeti, kako posameznikov osebni problem oziroma kako posameznikovo notranje doživljanje vpliva na njegove bližnje (npr. člane družine) in nasprotno, kako drugi družinski člani vplivajo na posameznikov problem. Torej se ne ukvarja samo z notranjim svetom posameznika ali s skupino ljudi, ki niso v nekem realnem razmerju izven terapije, ampak vstopi družinski terapevt kot gost v realne odnose ljudi, ki bodo po terapevtskem pogovoru živeli naprej svoja skupna življenja. V družinski terapiji bodo vedno povabljeni k sodelovanju tudi ljudje, o katerih bi najraje govorili brez njihove prisotnosti, in tudi tisti, ki menijo, da nimajo nič zraven (oče npr. močno vpliva na odnos med materjo in sinom ravno s tem, da nič ne sodeluje, se umakne iz družinskega dogajanja). Osnovna razlika z ostalimi psihoterapijami je torej v drugačni paradigmi. Ljudi naj bi tudi kot posameznike najbolje razumeli, če razumemo tudi sistem, katerega del so. Ljudje nismo izoliran otok in naše ravnanje sproži odgovor v drugih ljudeh, njihov odgovor pa vpliva nazaj na nas. Cilj družinske terapije je torej izboljšano funkcioniranje posameznikov in tudi izboljšano funkcioniranje celega sistema. Tako je treba poiskati kompromis o odnosih, ki so sprejemljivi, dovolj varni in spodbudni za posameznike.

Terapevt se torej ukvarja predvsem s človekovim razumevanjem bolezni (npr. kako družina doživlja dejstvo, da ima en član družine duševno bolezen) in ne z boleznijo samo (za to so drugi strokovnjaki). Po tem izhodišču sprememba izvira od znotraj, s strani sistema, terapevti pa z vnašanjem nove informacije/drugačnega pogleda vnašamo spremembo v sistem. Ta način terapije je izrazito usmerjen v iskanje virov lastnih moči v družini in v iskanje še tako majhne zmožnosti za spremembo.

 

Komu je družinska terapija namenjena?

Družinska terapija ni namenjena samo ljudem z neko težavo na področju duševnosti ali vedenja, ampak tudi družinam, ki se soočijo s težko telesno boleznijo ali z invalidnostjo svojega člana. Družine iščejo adaptacijo na bolezen/invalidnost bolj ali manj rigidno oziroma bolj ali manj funkcionalno. Nekateri člani si lahko pripišejo preveč, nekateri premalo odgovornosti. Nekatere družine potrebujejo pomiritev, da so naredili vse, kar so mogli in da potrebujejo več počitka, nekatere družine pa potrebujejo terapevtsko vznemirjenje (klic k odgovornosti). Seveda delo na družinskih odnosih ne pozdravi telesne bolezni. Ob »najbolj funkcionalnem« prilagajanju na invalidnost v družini še vedno trpimo, a na drugačen način in z drugačnimi posledicami na odnose.

V družinsko terapijo sodi tudi partnerska terapija. Partnerska zveza je pravzaprav bistven podsistem v družini, ki močno določa, kako bodo živeli drugi člani – že s tem, ali par hoče ostati skupaj ali ne, določajo kakovost življenja vsem ljudem, ki so vezani na njuno partnerstvo (otroci, stari starši, skupni prijatelji, …).

V družinsko terapijo lahko vstopijo tisti, od katerih ustanove to zahtevajo (npr. socialno skrbstvo zahteva ta način zdravljenja zaradi zanemarjanja otrok), ali pa tisti, ki so dovolj samozavestni ali dovolj poučeni, da zaupajo, da strokovnjaki utegnejo biti koristni.

 

Kdaj družinska terapija ni primerna metoda pomoči?

Ko psihopatologija enega člana družine napravi terapevtske ukrepe neučinkovite (denimo, če odvisni član lahko razloži uživanje alkohola samo s tem, da ga domači delajo živčnega, je ta razlaga nezadovoljiva za odgovorno terapevtsko delo). In ko je tveganje večje od morebitnih dobičkov (zlorabe, nasilje). Prav tako nismo pripravljeni terapevtsko delati z družino, v kateri je prisotno nasilje ali neka zloraba in storilec ne more ali noče dati zagotovila, da bo vzdušje v družini varno – torej noče prevzeti odgovornosti za svoje ravnanje.

 

Kdaj se družina/posameznik običajno odloči za družinsko terapijo oz. kdaj lahko rečemo, da je družina dovolj »bolna« in potrebna strokovne obravnave?

Za družinsko terapijo se lahko odločimo iz zelo različnih razlogov. Posamezniki so lahko duševno zdravi in pri njih ni nobenih znakov duševnih motenj, kljub temu pa lahko zelo trpijo v konfliktnih odnosih. Problematični odnosi v družini lahko ustvarjajo zelo nezdravo vzdušje, čeprav so posamezni člani družine duševno zdravi. Član družine je lahko tudi zelo bolan, ima na primer shizofrenijo, je invaliden, ima zelo težko kronično telesno bolezen, pa vendar je vzdušje v družini zdravo. Lahko pa resna duševna motnja ali nepričakovane nesreče/bolezni sprožijo hud družinski stres, ki pri sicer duševno zdravih ljudjeh sproži neučinkovite reakcije ali celo škodljivo vedenje. Če se take bolezni/nesreče zgodijo v družini z nezdravimi odnosi, pa se lahko vedenjski ali zdravstveni problem zelo hudo zaplete in poslabša ter navidezno deluje, kakor da je neozdravljiv.

Če v družinski problem niso vpletene resne oziroma ogrožajoče duševne motnje, ni smiselno iskati družinskega terapevta, ki se spozna na psihiatrično problematiko (ali dela v okviru psihiatrične ustanove), sicer je potrebno, da družinski terapevt sodeluje z lečečim psihiatrom. Družinski terapijo torej lahko dobimo pri samostojnih psihoterapevtih/zasebnikih, v okviru psihosocialne pomoči izven psihiatrije (različni terapevtski inštituti, centri za socialno delo ipd.) in v okviru nekaterih psihiatričnih ambulant oziroma bolnišnic.

 

Raziskave kažejo, da ljudje iščejo strokovno psihoterapevtsko pomoč največkrat zaradi težav v partnerstvu ali z otroki. Problemi so del naše vsakdanjosti in pravimo, da se ljudje razlikujemo glede na to, kako probleme rešujemo. Res pa je v družino vpletenih toliko ljudi z različnimi potrebami, da nikakor ni lahko krmariti te barke skozi čas. Družina lahko postane zelo disfunkcionalna, če se ji dogajajo hudi stresorji na horizontalnem nivoju (v potovanju skozi čas) – na primer veliko prezgodnjih izgub v kratkem časovnem obdobju, ko ni časa za regeneracijo po travmi. Če v družini obstajajo napeti medgeneracijski odnosi, lahko že relativno majhen horizontalen stres povzroči resen družinski zaplet. Če gre npr. za preveč dominantno starejšo generacijo, ki živi skupaj s srednjo in z najmlajšo generacijo v isti hiši, lahko manjša vedenjska težava v puberteti sproži hud konflikt med generacijami. Kdo je »kriv« in kako reševati problem?

Žal se večgeneracijski odnosi pogosto zapletajo zaradi nepredelanih tem moči in dominacije in v takem primeru negativno vplivajo na družinsko vzdušje in s tem posledično na duševno funkcioniranje otrok. Te zgodbe o neznosnem življenju več generacij v velikih slovenskih hišah je pogost problem družinske terapije.

V določenih obdobjih življenja družine se lahko oba nivoja stresorjev – iz normalnega družinskega razvojnega cikla in iz družinske zgodovine – trčita skupaj. Tako npr. ženska doživi hkrati menopavzalne težave, odhod otrok od doma, bolezen svojih staršev in izgubo službe. To je dobra podlaga za razvoj depresije, ki utegne nezainteresiranega partnerja oddaljiti ali morda bolj zainteresirati za pomoč. Nekatere družine so zelo funkcionalne, pa v prehodu v novo življenjsko obdobje včasih potrebujejo poseg strokovnjaka v smislu, da jih pomiri, da z njimi ni nič narobe, le v novi situaciji se še niso dobro znašli. Včasih se razvije nek simptom zato, ker prejšnje generacije niso uspešno prešle nekih obdobij in ta dota se prenese v novo generacijo.

 

Kdaj lahko rečemo, da je terapija uspešna?

Lahko prikažem s primerom. Terapevt vpraša družino na začetku seanse, kdo velja za največji problem v družini. Takoj se javi dvajsetletni sin, da je to on (zaradi njegovih težav so v vstopili v terapijo), terapevt pa pravi, naj nikar ne bo tako zelo prepričan. Družina – oče, mati in oba sinova se nekoliko presenečeni presedajo.

V tem primeru se je pokazalo, da poleg problemov tistega, ki se je sam javil za največji problem (neuspeh pri šolanju, popivanje in splošna »nesolidnost«), obstajajo še drugi problemi: starša, ki se komaj prenašata, ter zamerljiv starejši brat, ki ga starša ne opazita, če je še tako uspešen. Družinska terapija skuša družini, ki se je znašla v sobi s samo enim izhodom (po njihovem), odpreti še mnoga druga vrata.

 

Skupaj s starši in z mladostnikom vred je treba raziskovati družinske načine, ki so učinkovita ali neučinkovita pomoč in skušati razumeti, kje so viri moči in kaj so ovire zdravljenja. Naše izkušnje kažejo, da prizadevanja staršev, čeprav včasih traja tudi več let, zagotovo prinese neke koristne izhode/rešitve.

 

Cilj družinske terapije je izboljšano funkcioniranje celega sistema. Treba je poiskati kompromis o odnosih, ki so sprejemljivi, dovolj varni in spodbudni za posameznike.

Najslabše je, če si posamezniki ne prizadevajo ali če prehitro obupajo ali če so pri iskanju rešitev pretirano rigidni. Ljudje si v družinski terapiji največkrat želijo, da bi dal terapevt prav njim in da bi našli krivca za vse težave. Pravzaprav je za ljudi prav travmatično, ko ugotavljajo, da ima vsak v družini svoj pogled na dogajanje in da ima lahko vsak po svoje prav. Ta ugotovitev je teko rekoč revolucionarna – pove nam, da smo se lahko sposobni vživeti tudi v stališča drugih članov družine. Pogosto je lahko pomemben uvid terapije tudi ta, da družina začne drugače gledati na svoj problem in ne išče več dežurnega krivca, ampak razmišlja raje o tem, kako nehote vzdržuje problem in o možnih rešitvah.

 

Zdi se mi velika škoda, če ljudje ob svojih osebnih ali družinskih problemih ne bi uporabili tako premišljene metode pomoči, ki je v Sloveniji na razpolago v zelo različnih ravneh – v socialnem skrbstvu, zdravstvu in privatno, če želijo. Včasih je dovolj, da si privoščimo samo različen pogled na svoje življenje – več pogledov oblikuje globljo, drugačno perspektivo –, saj dve očesi vidita globlje kot eno samo, je rekel znamenit družinski terapevt.

 

Ko delamo skupaj s starši in z otroki, pogosto ugotovimo, da je bila družinska terapija eno lepših daril, ki so ga starši dali svojim otrokom. Dovolili so jim, da odkrito spregovorijo o temah, ki bi jih morali premlevati sami ali v skupnem pogovoru. Starši s pripravljenostjo na samokritiko ne izgubijo avtoritete, ampak jo pridobijo, v mladih pa se vzbudi upanje, da se lahko ljudje spreminjamo in napravimo preobrat, tudi če smo ga v življenju kdaj polomili.

 

 

December, 2009