Težko pričakovan letni oddih večina dolgo in natančno načrtuje. Ne pozabimo v te načrte vključiti tudi misel in skrb za starostnike, ki ostajajo med našo odsotnostjo sami.
Avtor: Dušica Herman
Poletje je čas, ko si večina privošči vsaj krajši, po možnosti pa tudi malo daljši dopust. Priprave nanj se ponavadi dogajajo v mislih že precej pred datumom odhoda, ko je treba skupaj spraviti prtljago in poskrbeti za tiste in tisto, kar ostaja doma: kdo bo pobiral pošto iz našega poštnega nabiralnika, komu bomo zaupali ključe stanovanja, da bo zalival rože, in občasno preveril, da ni mogoče počila kakšna vodovodna cev, in podobno.
Zvenelo bo precej obtožujoče, ampak vprašanje je, ali enako natančno poskrbimo tudi za naše bližnje, ki ostajajo doma, in poskrbimo za vse, kar je potrebno, da se ne bodo počutili zapuščene in v nevarnosti. Najbrž je tudi zaradi kakšnih slabih izkušenj iz preteklosti med številnimi starostniki – starši in drugimi sorodniki, ki so v letih, ko težko shajajo brez naše pomoči, tema letnih dopustov že dolgo pred našim odhodom tista vsebina pogovorov, ki jih najbolj zaposluje in je tudi vzrok njihove zaskrbljenosti. In če komunikacija med udeleženimi v teh zahtevnih in prepletenih medsebojnih povezavah ni pravilna, zadostna in pomirjujoča, lahko to povzroči precejšnje težave v psihofizičnem počutju starostnika, nam pa »pokvari« dopust.
Ne skrivajmo naših načrtov
Morda tudi zaradi bojazni, da bomo deležni očitkov starostnikov, češ, ti/vi si to lahko privoščite, kako bom pa jaz sam/a med tem časom, številni odrasli, ki tako ali drugače skrbijo za ostarele starše ali druge bližnje, do zadnjega odlašajo z novico, da odhajajo na dopust, po možnosti kam dlje od domačega kraja ali kraja bivanja starostnikov. Misel, da bo čas očitkov skrajšan, če bomo novico povedali tik pred zdajci, je hudo zmotna, kajti vse, kar je v ustaljenem načinu življenja starostnika sprememba in novost, ponavadi stresno vpliva nanj, kar pomeni, da mora imeti dovolj časa, da se na novo stanje počasi privadi in ga sprejme. Če bo dovolj zgodaj vedel, kdaj odhajamo, kam in za koliko časa, bo ob našem zagotovilu, ki mu bodo sledila tudi dejanja, to dejstvo sprejel.
Kako poskrbeti za starostnika?
Konkretne oblike naše pomoči so odvisne ne le od starosti in psihofizičnega stanja posameznega starostnika, ampak tudi od tega, v kako tesnem stiku smo z njim in kakšne vrste naše pomoči je sicer deležen oziroma sploh voljan sprejeti: živi sam in bolj ali manj samostojno ali je potreben nege in pomoči, bodisi na domu ali v domu starejših; gre za dnevno skrb, ki je porazdeljena med posamezne ožje člane širše rodbine, ali smo edini, na katerega pomoč se lahko zanese; in navsezadnje: je v času naše odsotnosti sploh pripravljen sprejeti kakršnokoli nadomestno pomoč namesto naše, ki je je vajen in na katero se zanese?
Nanizani trije sklopi vprašanj so le okvir, znotraj katerega se razvrščajo še številna za vsakega posameznika specifična podvprašanja, ki terjajo naš temeljit premislek, odkrit pogovor in skupne rešitve. Najslabše je, če starostnika postavimo pred dejstvo, da bomo nekaj časa odsotni in da smo zanj poskrbeli tako in tako. Rešitve moramo poiskati v dogovoru, nikakor pa ne starostnika postaviti pred dejstvo, s katerim naj bi se pač sprijaznil, ker mu drugega tako ali tako ne preostane. Seveda so starostniki lahko tudi muhasti, trmasti in sebični, a kadar gre za psihično zdrave osebe, je vendarle mogoče poiskati za obe strani zadovoljiv kompromis.
Pred odhodom
Poskrbimo, da bodo na vidnem mestu, najbolje pri telefonu v njegovem stanovanju oziroma pri odgovorni osebi, če zanj skrbijo v domu, napisani vsi za starostnika pomembni podatki, naslovi in telefonske številke, če tega ne more storiti ali ni že storil sam: številka nujne medicinske pomoči, natančen seznam zdravil, ki jih mora redno jemati, in navodila, kako jih jemlje, točen naslov kraja in našega dopustniškega bivališča, številko našega mobilnega telefona in morebitne druge telefonske številke, kjer smo dosegljivi, ime in priimek ter točen naslov in telefonska številka osebe, ki jo med našo odsotnostjo pooblastimo, da bi nas v primeru kakršnihkoli nepredvidenih zapletov takoj seznanila s stanjem, in podobno.
Drobne pozornosti, ko nismo doma
Vsaka daljša odsotnost oseb, na katere je starostnik navezan in ki zanj tudi odgovorno skrbijo, je pogosto vzrok njegove zaskrbljenosti, ki je posebej obremenjujoča tako zaradi njegovih dvomov, kako se bo znašel v novih okoliščinah in morda tudi z ljudmi, ki jih ni vajen, pa tudi zaradi vprašanj, ki se nam morda zdijo povsem odveč, njega pa še kako zaposlujejo: skrb, da se nam ne bi zgodilo kaj nepredvidenega na poti in da bomo varno prispeli na cilj, da ne bi bilo kaj narobe med dopustom, celo vreme, ki se pokvari, je lahko razlog njihovega nemira.
Te zaskrbljenosti lahko z nekaj več pozornosti in naše domiselnosti dovolj dobro blažimo tudi na daljavo. Dobro je, da jih večkrat pokličemo po telefonu, zdaj, ko ima mobilne telefone tudi veliko starostnikov in se z njimi prav dobro znajdejo, bodo veseli vsakega našega sms-a, še bolj pa razglednic iz krajev našega dopustovanja; četudi pošta ne potuje prav hitro, veliko starostnikov hrani naše razglednice še dolgo potem, ko smo mi že davno spet nazaj … In če bomo ob vrnitvi prišli na prvi obisk še z malim spominkom zanj, bo snidenje še posebej lepo in toplo.
