To, kako pomemben je za nas in naše vsakdanje funkcioniranje sluh, se zavemo šele takrat, ko ga izgubimo. Izgube sluha so lahko delne ali popolne, lahko so postopne, kot na primer v starostni naglušnosti, ali pa nenadne.
Avtorica: Maja Korošak
Prav o tej zadnji, nenadni izgubi sluha, smo se pogovarjali z asist. Manjo Hribar, dr. med. Zanimalo nas je, kateri so možni vzroki za nenadno izgubo sluha, ali gre pri tem za trajno izgubo, kako se nenadna izguba sluha zdravi, povprašali pa smo jo tudi glede tinitusa ali zvenenja v ušesih, ki izgubo sluha pogosto spremlja.
Kako pogosta je torej nenadna izguba sluha?
»Dokaj pogosta, številka pa je odvisna od tega, kaj vse prištevamo zraven. Če se osredotočimo samo na idiopatsko (neznanega vzroka) zaznavno izgubo sluha, po podatkih iz svetovne literature nenadna izguba sluha letno prizadene približno pet do petindvajset ljudi na 100.000 prebivalcev.«
Vzroki so lahko različni
Kateri so možni vzroki, kateri del ušesa je prizadet ob tem? »Do nenadnega poslabšanja sluha lahko pride zaradi težav kjer koli na slušni poti – v sluhovodu, srednjem ušesu, notranjem ušesu ali pa v območju centralne slušne poti. Vzrok za manjše izgube sluha je lahko že čep ušesnega masla v sluhovodu. Ob vnetju srednjega ušesa slabše slišimo zaradi tekočine ali gnoja v srednjem ušesu (normalno je v srednjem ušesu poleg koščic zrak). Lahko pa se zgodi, da se to vnetje širi še naprej v notranje uho – polžka in povzroči dodatno izgubo sluha ter ob tem lahko tudi vrtoglavico (labirintitis). Sluh se lahko poslabša tudi ob poškodbi bobniča ali slušne verige. Do tega lahko pride ob čiščenju ušes z vatirano palčko, ob ploskem udarcu z roko po ušesu, ob potapljanju …
Kadar pa pride do nenadnega poslabšanja sluha v odsotnosti očitnih vzrokov, kot so vnetja ali poškodbe ušesa, je vzrok lahko slabša prekrvavitev ali zamašitev žil, ki prehranjujejo notranje uho ali drug del slušne poti ali pa manjša krvavitev v tem območju.«
Koga najbolj ogroža?
Ali so določene skupine ljudi še posebno dovzetne za nenadno izgubo sluha? »Te težave se pogosteje pojavijo pri starejših, pri kadilcih ter pri ljudeh s povišanim krvnim tlakom in povišano vrednostjo maščob v krvi. Nenadno poslabšanje sluha se lahko pojavi tudi ob prebolevanju virusnega obolenja, ob reaktivaciji virusa noric (herpes zoster oticus), v sklopu borelioze, avtoimunskega obolenja, ob akustični travmi, zaradi tumorjev na slušno-ravnotežnem živcu ali ob boleznih centralnega živčnega sistema (npr. ob multipli sklerozi),« pojasnjuje naša sogovornica.
Kako trajna pa je lahko takšna izguba sluha in ali gre vedno za popolno izgubo?
»Lahko je delna ali pa popolna, odvisno od vzroka in obsežnosti okvare. Tudi trajanje okvare je odvisno od vzroka izgube sluha. Če je vzrok počen bobnič, se bo sluh lahko izboljšal, ko se bo luknjica zacelila sama ali pa jo bomo zaprli z operacijo. Če je vzrok zamašena žila, ki prehranjuje notranje uho, pa je odvisno, ali bo ta ponovno postala prehodna ali pa bo ostala zamašena in bo okvara zato lahko tudi trajna.«
Diagnosticiranje
Kako se ugotavlja, za kakšno izgubo sluha gre? Dr. Hribar: »Ob nenadni izgubi sluha je po pregledu pri osebnem zdravniku po navadi potreben pregled pri otorinolaringologu. Ta lahko ob pregledu ugotovi, ali je prisotno vnetje ali npr. poškodba v področju ušesa, ki bi lahko povzročala izgubo sluha. Bolnik po pregledu opravi še teste sluha, s katerimi določimo stopnjo okvare sluha. V primeru sočasne vrtoglavice opravimo še teste ravnotežja. Kasneje glede na vrsto izgube sluha, bolnika po potrebi napotimo še na slikanje glave z magnetno resonanco za izključitev morebitnih centralnih vzrokov za izgubo sluha (npr. benigni tumor slušno-ravnotežnega živca, multipla skleroza …). Če so nenadni izgubi sluha pridruženi še kakšni nevrološki simptomi, pa je potreben pregled pri nevrologu, ki se odloči tudi o morebitni urgentni (ali kasnejši) slikovni diagnostiki glave ter o nadaljnjih ukrepih zdravljenja.«
Zdravljenje odvisno od vzroka
Kako se izguba sluha zdravi? »Zdravljenje je seveda odvisno od vzroka. Čep masla iz sluhovoda preprosto odstranimo, gnojno vnetje srednjega ušesa zdravimo z antibiotiki, določena virusna obolenja z virostatiki, poškodbe bobniča se lahko zacelijo same ali pa jih operativno oskrbimo. Če pa vzroka ne odkrijemo – pregled ušesa je normalen, ni prisotnega npr. vnetja ali poškodbe –, rečemo, da gre za idiopatsko (neznanega vzroka) nenadno izgubo sluha.
Takšno izgubo sluha lahko uspešno zdravimo s kortikosteroidi v obliki tablet in z aplikacijo kortikosteroida v obliki tekočine v srednje uho. Slednje napravimo v budnem stanju bolnika, in sicer pod mikroskopom, tako da napravimo majhen rez v bobnič in skozi zarezo apliciramo zdravilo v srednje uho. Zdravilo tako lahko prehaja tudi v notranje uho.« Dr. Hribarjeva na tem mestu še doda, da je uspešnost zdravljenja akutne izgube sluha s kortikosteroidi najboljša, če jo pričnemo zdraviti takoj, ko se pojavi (v prvih dneh), zato je pomembno, da v takem primeru čim prej opravimo pregled pri otorinolaringologu. Če je od izgube minilo že več kot dva meseca, se za zdravljenje ne odločijo.
Zvonjenje v ušesih
Pogosto se ob nenadni izgubi sluha pojavi tudi neprijetno zvonjenje, piskanje in šumenje v ušesih, lahko samo v enem ali v obeh. To stanje imenujemo tinitus in se lahko pojavlja le občasno ali pa je stalno.
Kako je tinitus povezan z izgubo oziroma poškodbo sluha?
»Tako kot izguba sluha je tudi tinitus povezan s poškodbami oziroma spremembami v notranjem ušesu (npr. okvara čutnic v slušnem organu) ali v preostalem delu slušne poti in zato se velikokrat pojavljata hkrati. Obstaja več vzrokov in mehanizmov nastanka tinitusa, vsi še niso popolnoma pojasnjeni,« začenja razlago dr. Hribarjeva in nadaljuje, da je tinitus lahko povezan z izpostavitvijo glasnim zvokom, z uporabo določenih zdravil, z izgubo sluha v starosti. Pojavlja se tudi pri določenih ušesnih boleznih, npr. pri otosklerozi ali menierovi bolezni, pri tumorjih na slušno-ravnotežnem živcu, pri mišičnem spazmu – npr. pri spazmu dveh majhnih mišic v srednjem ušesu ali ob ritmičnemu krčenju nebnih mišic v ustni votlini – to slišimo kot klikanje v ušesu.
Tinitus lahko slišimo tudi kot utripajoč zvok v ušesu, ki je včasih skladen z bitjem srca. V takem primeru gre lahko za žilni tumor v srednjem ušesu, za nenormalen potek določenih žil ali pa je ta povezan s povišanim krvnim tlakom, slabokrvnostjo ali težavami s ščitnico.«
Tinitus in izguba sluha torej velikokrat sovpadata, pove naša sogovornica. »Na primer ob poslušanju glasne glasbe ali ob glasnem poku (akustična travma) lahko pride do poslabšanja sluha in zvonjenja v ušesih. To je lahko začasno in izzveni samo ali pa je poškodba trajna. Tudi pri menierovi bolezni pride do sočasnega občutka polnosti v ušesu, tinitusa, slabšega sluha in vrtoglavice. Ob pojavu nenadnega tinitusa lahko vidimo izpad sluha le na točno določeni frekvenci – na isti, kot slišimo tinitus.«
Ali lahko tinitus kaže na kakšno resnejšo bolezen?
»Piskanje in šumenje v ušesih je zelo pogosto in v večini primerov ni nevarno. Potreben pa je pregled pri otorinolaringologu, za izključitev resnejših stanj. Na primer močan enostranski tinitus (z izgubo sluha in vrtoglavico ali brez njiju) je lahko posledica švanoma (benignega tumorja) na slušno-ravnotežnem živcu. Če ga ne odkrijemo, lahko s svojo nadaljnjo rastjo dodatno poslabša sluh, ravnotežje in kasneje povzroči še druge težave.«
»Ušesna kap«
Včasih lahko slišimo, da je koga zadela »ušesna kap«. Izraz je sicer redek in po besedah dr. Manje Hribar se klinično ne uporablja. »Vendar si izraz razlagam kot nenadno izgubo sluha ali pa nenadni napad vrtoglavice ali tinitusa ali pa vse skupaj.«
Kako do tega lahko pride? »V notranjem ušesu imamo organ za sluh in ravnotežje. Če pride do zaprtja žilic, ki prehranjujejo notranje uho, lahko to privede do nenadne izgube sluha in/ali vrtoglavice in pravzaprav gre za majhno kap. Lahko se pojavi tudi manjša kap drugje v slušni poti – npr. v možganskem deblu ali višje, je pa v praksi ob izolirani okvari sluha (brez drugih nevroloških izpadov, kot so npr. glavobol, dvojne slike, mravljinci, pareze možganskih živcev, težave z govorom) težko ugotoviti, ali je vzrok zaprta žilica ali morda kakšna viroza ali nekaj čisto tretjega. Ob odsotnosti znanega vzroka običajno to diagnosticiramo kot idiopatsko zaznavno izgubo sluha. Verjetno si bomo lahko z napredovanjem in večjo dostopnostjo diagnostike – npr. laboratorijske, predvsem pa slikovne (npr. močnejše oz. natančnejše naprave za magnetno resonanco) – v prihodnje odgovorili na več vprašanj o vzrokih nenadne izgube sluha.
ABC
A Nenadna izguba sluha je pogostejša pri starejših, kadilcih ter ljudeh s povišanim krvnim tlakom in povišano vrednostjo maščob v krvi.
B Učinkovitost zdravljenja je najboljša, če se z njim začne kmalu po izgubi sluha.
C Z izgubo sluha je velikokrat povezano tudi zvenenje v ušesih.
