Otorinolaringologija (v nadaljevanju ORL) je medicinska veda, ki se ukvarja z diagnostiko in zdravljenjem bolezni, poškodb in prirojenih nepravilnosti glave in vratu, ne samo ušes, nosu in grla, kar se sicer skriva v imenu. Izvzeti so zobje, centralni živčni sistem, hrbtenica in oči, razen če ne gre za zaplet bolezni v ORL področju, ki se je razširil na navedene strukture. Med našimi bolniki je manj znano to, da otorinolaringologi izvajajo tudi plastične, estetske in rekonstrukcijske posege na glavi in vratu.
Zelo zanimivo nam je svoje delo in področje otorinolaringologije predstavil Robert Šifrer, dr. med., specialist otorinolaringolog, ki opravlja svoje delo na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo v ljubljanskem Kliničnem centru.
Kako bi opisali delo otorinolaringologa?
Delo otorinolaringologa je pestro. ORL je kirurška veda, tako da večina otorinolaringologov operira. V okviru operativnega zdravljenja pridejo v poštev velike, klasične, odprte operacije za zdravljenje raka, prirojenih sprememb in poškodb. Po drugi strani gre za operacije bolezni ušes in glasilk z mikroskopom, ter za endoskopske operacije bolezni nosu in sinusov. Na bolnišničnih oddelkih zdravimo bolnike z boleznimi s področja ORL, pri katerih lahko pride do različnih internističnih zapletov, ki jih moramo sproti reševati. Pri tem po potrebi prosimo za pomoč specialista interne medicine, npr. kardiologa, pulmologa itd. Pomembno področje ORL je obravnava bolezni sluha in ravnotežja, kjer se v svojih diagnostičnih načelih močno približuje nevrologiji.
Največja posebnost ORL je ta, da proučujemo telesne votline (sluhovod, nosna votlina, usta, žrelo, grlo), ki so globoke, ozke, temne in slabo pregledne. Zato pri pregledu bolnikov uporabljamo posebne metode. Morda je med njimi najbolj znan pregled z zrcalcem.
Sama specializacija traja 6 let, od katerih je 5 let namenjenih usposabljanju s posameznih področij ORL, eno leto pa je predvideno za seznanitev s tistimi medicinskimi vejami, s katerimi pri svojem delu sodelujemo. To so onkologija, anesteziologija, torakalna kirurgija, plastična kirurgija, maksilofacialna kirurgija in nevrokirurgija.
Katera znanja, spretnosti in psihofizične lastnosti mora imeti dober otorinolaringolog?
Za dobro delo je potrebno primerno teoretično znanje, ki ga otorinolaringolog pridobi med specializacijo, potrdi na specialističnem izpitu, sproti obnavlja in preizkuša vsak dan pri delu z bolniki. Za delo z zrcalci, endoskopi, mikroskopi in s kirurškimi inštrumenti je potrebna ročna spretnost in poznavanje osnovnih fizikalnih načel optike. Delo z zrcalci je preprosto, ko se ga enkrat naučiš, dokler pa se ga ne, je to praktično neizvedljiva naloga. Zrcalce je treba najprej segreti, ga postaviti na primerno mesto v žrelu, ga pravilno usmeriti za pregled ciljnih struktur in pravilno usmeriti svetlobo vanj. Hkrati je treba bolniku pritiskati na jezik ali vleči zanj ter skrbeti, da ne izzovemo žrelnega refleksa, ki pregled onemogoči. Za uspešen pregled sta potrebna bolnikovo zaupanje in sproščenost. Pridobi se ju s pogovorom, pri čemer si je treba vzeti čas in biti dober psiholog.
Kako poteka vaš delovni dan?
Naš delovni dan se pravzaprav začne že dan prej, ko vsak od zdravnikov izve, za katero delovišče je predviden. Tisti, ki je namenjen operiranju, ima tako dovolj časa, da se dobro pripravi. Sicer se delovni dan začne ob 7.30. Zdravniki obiščemo svoje bolnike, pregledamo izvide in se pripravimo na vizito. Slednjo vodi vodja oddelka, sobni zdravniki poročajo, ostali pa sodelujejo pri razpravi. Po viziti prevežemo operirane bolnike. Ob 8.30 se začne ambulantno delo in operacijski program. Dopoldanske ambulante se končajo ob 14.00 uri, operacije pa različno. Včasih se zavlečejo pozno v noč – predvsem pri operativnem zdravljenju rakavih bolezni.
Proti koncu službe je čas za različne aktivnosti, ki so odvisne od dneva v tednu. Imamo skupne vizite, ki jih vodi predstojnik klinike, in se jih udeležijo vsi zdravniki. Hodimo od sobe do sobe in od postelje do postelje in posamezni vodje oddelkov s sobnimi zdravniki poročajo predstojniku in razpravljajo o bolnikih. Enkrat tedensko imamo strokovni seminar, ki ga pripravi eden od zdravnikov. Teme so različne. Lahko gre za poročilo s kongresa ali z izobraževanja, poročilo o zdravljenju posebno bolnih bolnikov ali pa za razpravo o različnih medicinskih problemih. Naši vsakodnevni strokovni sestanki (raport) so na sporedu pred zaključkom službe. Tu se pogovorimo o še posebej prizadetih bolnikih, preverimo na novo sprejete bolnike, rešujemo tekoče probleme in ob 15.30 uri predamo službo dežurni ekipi. To sta dva zdravnika, ki na kliniki ostaneta čez noč.
S katerimi otorinolaringološkimi boleznimi se srečujete pri svojem delu?
To je odvisno od več dejavnikov, recimo od letnega časa. Poleti je največ vnetij zunanjega sluhovoda, jeseni in pozimi prevladujejo vnetja nosu, sinusov in srednjega ušesa. Kronična vnetja žrela srečujemo preko celega leta. Odvisno je tudi od razvad, tako največ malignih tumorjev ugotovimo pri bolnikih, ki čezmerno uživajo alkohol in tobak. Pri različnih starostnih skupinah srečujemo različne bolezni, tako se akutni subglotisni laringitis pojavlja pri majhnih otrocih, tumorji in naglušnost pa pri starejših ljudeh. Bolezni, ki jih srečujemo, so odvisne tudi od spremljajočih bolezni. Sladkorni bolniki imajo več hudih zapletov zaradi vnetij zunanjega sluhovoda, bolnikom z arterijsko hipertenzijo pa npr. pogosteje šumi v ušesih in večkrat krvavijo iz nosu. Veliko je odvisno od navad posameznika – ljudje, ki veliko in glasno govorijo, imajo več težav z glasilkami.
Kako poteka diagnostika?
Najprej vzamemo v roko napotnico, jo preberemo, nato se z bolnikom pogovorimo in ga pregledamo. Če je bil že kdaj prej pri nas, pregledamo stare izvide. Nato naročimo potrebne preiskave, ki jih potrebujemo za diagnostiko in zdravljene. Preiskave so najrazličnejše: slušne, ravnotežne in endoskopske preiskave izvajamo sami, za laboratorijske, slikovne in elektrofiziološke preiskave pa bolnikom izdamo napotnice. Za histološke preiskave tkivo odvzamemo sami in ga pošljemo patologom. Nekatere endoskopske preiskave izvajamo ambulantno, za druge pa je potrebna splošna anestezija.
Kakšno zdravljenje je potrebno za določene bolezni?
Večino bolezni zdravimo ambulantno. Bolnikom svetujemo in izdamo recepte za zdravila. Po potrebi jih naročimo na kontrolo, ki jo lahko izvede tudi družinski zdravnik, če tako ocenimo. Bolnike s težjimi boleznimi sprejmemo v bolnišnico. Izvedemo potrebno diagnostiko, nato jih zdravimo. Na naši kliniki je to večinoma operativno zdravljenje, ni pa nujno.
Kdaj je potrebna posebna pozornost pri zdravljenju?
Še posebej je treba biti pozoren pri malignih boleznih in pri zapletih, ki se pojavijo pri vnetjih srednjih ušes in rinosinusitisov. Teh se nikakor ne sme spregledati. Zamujena diagnoza je namreč lahko usodna. Drugače je z drugimi, lažjimi boleznimi, ki jih lahko ugotovimo šele po dveh ali treh pregledih in nepopravljive škode ni. Posebno pozorno je treba obravnavati otroke, ki nam ne morejo povedati, kaj je narobe. Tu so pomoč staršev in dobri podatki na napotnici izbranega pediatra izredno dobrodošli. Skrbno je treba obravnavati tudi prizadete bolnike. Žal ne morem mimo (za zdaj še) majhnega števila ljudi, ki v ambulantah ne iščejo zdravniškega nasveta in pomoči, ampak imajo povsem drugačne, skrite, temačne namene. Vedno je treba z enim očesom prežati na takega človeka, saj lahko povzroča dolgoletne težave in slabo voljo. Skoraj vsi med mojimi kolegi s klinike so že naletel na tak primer.
So otorinolaringološke bolezni v porastu?
Glede na izpopolnjeno diagnostiko odkrijemo nekatere bolezni prej, kar je dobro. To daje vtis porasta. Zaradi staranja populacije in razvad se število bolezni dejansko dviga. Naše ambulante so vedno bolj obremenjene, saj pregledujemo vedno več tistih bolnikov, ki bi lahko dobili povsem ustrezno oskrbo v zdravstvenem domu.
Ali lahko sami kaj storimo za svoje otorinolaringalno zdravje?
Seveda. Pomembno je, da opustimo omenjene nevarne razvade. S tem lahko preprečimo najnevarnejše bolezni. Treba se je varovati prehladov, saj določena vnetja nastanejo kot njihova posledica. Izogibati se je treba dejavnikom tveganja za bolezni, ki so za različne bolezni različni. Vsekakor priporočamo zdravo življenje brez stresa, čemur se danes žal vedno težje izognemo.
Lahko primerjamo našo in svetovno otorinolaringologijo?
ORL je v tujini ponekod drugače strukturirana. Obstaja področje pediatrične ORL, ki obravnava samo otroke, in ORL, ki obravnava le odrasle. Pri nas to ni ostro ločeno in vsi zdravimo vse. ORL v tujini obravnava tudi bolezni ščitnice, kar so pri nas prevzele druge specialnosti, mi le izjemoma. Sicer pa se sproti udeležujemo svetovnih in evropskih kongresov, se redno izobražujemo in izmenjujemo izkušnje, tako da je znanje slovenskih otorinolaringologov na nivoju svetovne ORL. Brez zadržkov lahko trdim, da je slovenski specialistični izpit iz ORL na nivoju evropskega, v nekaterih ozirih celo težji in bolj zahteven.
V svetu obstajajo določeni centri, ki se strogo specializirajo v točno določene probleme in kopičijo točno določeno patologijo. Zaradi velikega števila bolnikov z istimi boleznimi hitreje nabirajo izkušnje. Takim centrom Slovenija težko konkurira, vendar pa to ni več problem samo slovenske ORL, ampak celotnega zdravstva. Kljub tej pomanjkljivosti je slovenska ORL v svoji zgodovini in sedanjosti postregla s svetovno znanimi imeni in uvedla določene novosti v zdravljenju, ki se uporabljajo po vsem svetu.
