Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Ortodontski zobni aparati so priprave za odpravljanje zobnih in čeljustnih nepravilnosti. Zobni aparat uravnava zobe, tako da s primerno silo deluje na zobe in jih premika iz nepravilnega v pravilen položaj. In za ortodontsko zdravljenje nikoli ni prepozno, je povedala prof. dr. Maja Ovsenik, dr. dent. med., spec. čeljustne in zobne ortopedije, predstojnica Katedre za čeljustno in zobno ortopedijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Avtorica: Teja Potočnik

prof. dr. Maja Ovsenik, dr. dent. med., spec. čeljustne in zobne ortopedije

prof. dr. Maja Ovsenik, dr. dent. med., spec. čeljustne in zobne ortopedije

Za zobni aparat se odloča tudi vse več odraslih

Po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (IVZ) specialisti čeljustne in zobne ortopedije v Sloveniji vsako leto izdelajo okoli 30.000 ortodontskih aparatov. Zdravljenje z nesnemnim ortodontskim aparatom v povprečju traja okoli dve leti. Tako lahko rečemo, da mora okoli 60.000 ljudi ali več nameniti vsakodnevni ustni higieni bistveno več časa kot ljudje brez ortodontskih aparatov in morajo pri tem uporabljati ustrezne pripomočke, če seveda ne želijo deliti svojih nasmehov s hrano med žičkami aparata.

Včasih so zobni aparat nosili zgolj otroci, dandanes pa se z njim nasmehne tudi vedno več odraslih. Za ortodontski aparat nikoli ni prepozno, pa vendar je nekatere nepravilnosti, ki se odražajo v nepravilni rasti čeljustnic, smiselno in precej lažje zdraviti že v zgodnjem otroškem obdobju mlečnega zobovja, to je v obdobju intenzivne (burne) rasti čeljustnic. Večino ortodontskih nepravilnosti, ki se odražajo le v položaju zob, pa je zaradi uporabe sodobnih tehnik mogoče uspešno odpraviti tudi v odrasli dobi ali celo v pozni starosti.

Prof. dr. Maja Ovsenik pravi: »Starostne omejitve za odpravljanje zobnih nepravilnosti pravzaprav ni, če so obzobna tkiva zdrava. Zobje tako pri otrocih kot pri odraslih niso trdno zakoreninjeni v dlesen. Razlogov za nošenje ortodontskih aparatov v zrelih letih je več.

Marsikdo se odloči za ortodontski aparat zaradi nepravilnosti v položaju posameznih zob v sprednjem delu zobnega loka ali odstopanj od normalnega videza zob, morda zaradi nesorazmerja v velikosti zgornje in spodnje čeljusti ali zaradi neustreznega položaja zob v zgornjem in v spodnjem zobnem loku. Med pogostimi vzroki za ortodontsko zdravljenje so še dedno pridobljene nepravilnosti v številu zob (podštevilčni in nadštevilčni zobje), najpogosteje manjkajo poleg tretjih kočnikov zgornji stranski sekalci, ki zaradi svojega položaja v sprednjem delu zobnega loka ustvarjajo vrzeli in neestetski videz zobovja.

Zaradi sesalnih razvad dude in hranjenja po steklenički pri majhnih otrocih je zaradi spremenjenega položaja jezika v ustih majhnega otroka spremenjeno dinamično ravnovesje, kar vpliva na neustrezno rast zgornje čeljustnice, ki postaja ozka, spodnja pa zaradi lege jezika na ustnem dnu postaja širša. nastane enostranski križni stranskih zob in distalni ugriz, povečana sagitalna stopnica ter druge redkejše nepravilnosti, ki so lahko posledica sesanja dude ali prstov.

Delež odraslih pacientov v ortodontski obravnavi predstavljajo tudi pacienti s prirojenimi nepravilnostmi obraznega skeleta in čeljustnic, ki jim sledi kirurški poseg čeljustnic, npr. tako imenovana močna habsburška spodnja čeljust s poudarjeno in naprej postavljeno brado. Tudi tesno stanje zob lahko vodi do kopice težav z zobno gnilobo in vnetjem dlesni. Korist dobro poravnanih zob je tudi ta, da je čiščenje občutno lažje, zato se danes za ortodontski aparat odloča vse več štirideset- ali petdesetletnikov.«

Ortodontski aparati so snemni in nesnemni

Z zobnim aparatom torej tudi ohranjamo svoje zobe, dosegamo najbolj pravilno razvrstitev in obliko zob in s tem ustrezne zobne stike in interdentalne prostore ter ne nazadnje izboljšujemo svojo samopodobo. Kateri ortodontski aparat je najprimernejši, bo po natančnem kliničnem pregledu obraza, orofacialnih funkcij, odtisu zobnih lokov in rentgenskih posnetkov zob skrbno načrtoval specialist ortodont.

Ortodontske aparate delimo na snemne in nesnemne (fiksne). Prednosti fiksnega ortodontskega aparata so, da je z njim možno zobe premikati iz nepravilnega v pravilen položaj v vseh smereh in da so sile aparata šibke in stalno delujoče. Nosilci takšnega aparata so lahko jekleni, zlati, brezbarvni keramični ali brezbarvni kompozitni. Na voljo so tudi modni dodatki. Mladi radi nosilce fiksnega aparata okrasijo z barvnimi kristalčki, da njihovega nasmeha ne kazijo žičke, ampak ga polepšajo bleščeči barvni kamenčki.

Zelo priljubljeni so tudi tako imenovani nevidni zobni aparati. Gre za termoplastične folije, s katerimi lahko do določene mere premikamo zobe v želeni položaj. Dobro je vedeti, da je ta način namenjen le manjšim premikom zob ali pa so lahko izdelani ob koncu ortodontskega zdravljenja v obdobju retencije s ciljem doseganja idealne postavitve zob po snetju fiksnega ortodontskega aparata za ohranjanje doseženega stanja.

Medtem ko si lahko pacient snemni ortodontski aparat odstrani sam, lahko fiksnega odstrani samo ortodont. Pomembnejša razlika med obema vrstama aparatov je v načinu delovanja. Pri snemnih zobnih aparatih je mogoče zobe le nagibati v določeno smer, pri fiksnih pa lahko zobe premikamo v vse smeri, zob je mogoče v telesno lego premakniti v zobnem loku.

Velika skupina snemnih aparatov so funkcionalni aparati, ki jih načrtujemo v zgodnjem razvojnem zobovju pri mlečnem zobovju zaradi nepravilne drže ustnic, lege jezika pri nepravilni rasti čeljustnic. Če so izrasli že vsi stalni zobje in je praviloma rast čeljustnic zaključena, je mogoče s fiksnim ortodontskim aparatom urejati le nepravilnosti zob, ni pa več moč z nesnemnim aparatom vplivati na rast čeljustnic.

Zdravi zobje

Pomembno vlogo pri napotitvi pacientov na ortodontsko zdravljenje imajo zobozdravniki, saj napotijo pripravljene otroke in mladostnike. Preden se ortodont loti zdravljenja, morajo biti vsi zobje, torej mlečni in stalni, zdravi oziroma sanirani (zaplombirani), tisti, ki se jih ne da pozdraviti, pa morajo biti odstranjeni. Podobno velja tudi za obzobna tkiva, ki morajo biti zdrava in brez vnetnih sprememb.

Drugi pogoj za pričetek zdravljenja zahteva, da mora biti pacient v času zdravljenja sposoben vzdrževati odlično brezhibno ustno higieno, ki jo je potrebno v času nošenja zobnega aparata tudi odlično vzdrževati. V primeru pomanjkljive nege zob lahko ortodontski aparat v ustih naredi več škode kot koristi.

Tretji pogoj pa od pacienta zahteva pripravljenost za sodelovanje v poteku zdravljenja. Pacient mora redno obiskovati kontrolne preglede in dosledno upoštevati vsa navodila, ki mu jih poda ortodont. Za pričetek zdravljenja potrebuje ortodont obširno dokumentacijo, na podlagi katere bo analiziral dejansko stanje in kasneje načrtoval oziroma vodil celoten proces zdravljenja. Pacient mora tako pridobiti anamnezo, opravljen mora biti tudi klinični pregled obraza, funkcij orofacialnega področja ter pregled ustne votline in zobovja.

Na podlagi odtisa pacientovih zob se izdela študijski model, rentgenski posnetek vseh zob, včasih je potrebno tudi lokalno slikanje določenega zoba. Ortodont pa za analizo potrebuje še stranski rentgenski posnetek glave ter fotografijo obraza zob. Nato pripravi načrt zdravljenja, ki ga predstavi pacientu, kjer so natančno navedene tudi obveznosti ortodonta. Strinjanje s pripravljenim načrtom pacient in ortodont potrdita s podpisom, pri čemer se obvežeta, da bosta izpolnjevala dogovorjene dolžnosti, potrebne za uspešno zdravljenje.

Ortodontski aparat na napotnico ali ponj v tujino

Zdravljenje, ki ga plačuje zdravstvena zavarovalnica iz pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja, je možno do dopolnjenega 16. leta starosti in to takrat, kadar je ugotovljena stopnja težavnosti nepravilnosti z indeksom EF (Eismann-Farčnik) in tudi pri nekaterih nepravilnostih, ki jih ne glede na stopnjo težavnosti strokovna doktrina uvršča med prednosti za zdravljenje.

Za večino zobnih in čeljustnih nepravilnosti je najbolj ugoden čas za namestitev zobnega aparata v obdobju poznega menjalnega zobovja, to je med 8. in 12. letom starosti, kar pa je zaradi dolge čakalne vrste velikokrat neizvedljivo. Po tem obdobju je storitev lahko samoplačniška, cene zanjo pa so vrtoglave, zato si marsikdo težko privošči lep nasmeh. Razlika v čakalnih dobah in ceni pri nas in čez mejo je odločno zaznavna in je ni mogoče spregledati. Kljub temu pa ortodontski zobni aparat predstavlja zelo velik finančni zalogaj, ne glede na to, ali ga dobimo v Sloveniji ali pa smo zanj pripravljeni oditi tudi čez mejo.

Prav zato, da bi zagotovili boljšo dostopnost za naše otroke in mladostnike, je želja stroke, da bi se z dodatnimi programi (širitev programov) preprečil odliv na Hrvaško in zmanjšale čakalne dobe, meni prof. Ovsenikova. Če je še do pred nekaj leti veljalo, da je mogoče zobe ortodontsko premikati le do 18. leta starosti, danes to ne velja več. Za zobne aparate se odloča vse več tudi starejših posameznikov, ki jim ne pripada več zdravljenje na napotnico. Uporaba ortodontskih aparatov se je v zadnjih nekaj letih povečala pri odraslih ljudeh, ki si želijo doseči boljši estetski videz zob in nasmeh, na katerega bodo ponosni.

 

Razlogov za nošenje ortodontskih aparatov v zrelih letih je več. Marsikdo se odloči za ortodontski aparat zaradi določenih nepravilnosti ali odstopanj od normalnega videza zob predvsem v sprednjem delu zobnega loka, morda zaradi nesorazmerja v velikosti zgornje in spodnje čeljusti, predvsem zaradi neustreznega položaja zob v zgornjem zobnem loku in v spodnjem zobnem loku. Korist dobro poravnanih zob je tudi ta, da je čiščenje občutno lažje, zato se danes za ortodontski aparat odloča vse več štirideset- ali petdesetletnikov.

 Starostnih omejitev za odpravljanje zobnih nepravilnosti ni.

 Pred začetkom zdravljenja morajo biti vsi zobje zdravi oziroma sanirani.

 Ortodontski aparat na napotnico le do dopolnjenega 16. leta.