Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Vsaka sedma oseba ima težave s sluhom, kar pomeni, da je naglušnega ali gluhega 7–10 odstotkov celotnega prebivalstva. Tako pravijo podatki Svetovne zdravstvene organizacije. V Sloveniji naj bi bilo po nekaterih ocenah 150.000–200.000 naglušnih ljudi. Uporabnikov slušnih aparatov pa je bistveno manj: po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje ima ta slušni pripomoček okoli 70.000 ljudi. Vprašanje pa je, koliko od teh, ki so slušni aparat pridobili, ga res uporablja.

Pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije si prizadevajo o možnostih, ki so na voljo gluhim in naglušnim osebam, čim bolje informirati – tudi tiste, ki niso njihovi člani. V ta namen so ustanovili tehnično-informacijsko pisarno, ki jo imenujejo Center možnosti (deluje na Drenikovi ulici v Ljubljani) in je pravzaprav le eden od 18 posebnih socialnih programov, ki jih izvaja Zveza.

Center možnosti ima sicer uradne ure ob sredah od 13. do 18. ure, informacije pa posredujejo vsak dan tudi preko elektronskega naslova: naglusni@zveza-gns.si ali pa na spletni strani www.zveza-gns.si in tudi po telefonu na št. 01/505 80 46. Ne delajo le ob uradnih urah, ampak so na voljo vsak dan od 9. do 15. ure, zatrjuje Adem Jahjefendić, strokovni sodelavec v tej pisarni.

Poleg tega vsako leto sodelujejo na Festivalu za tretje življenjsko obdobje in tam razstavljajo tehnične pripomočke ter posameznikom tudi svetujejo. Po vsej Sloveniji brezplačno izvajajo tudi predavanja, ta so običajno v knjižnicah, domovih upokojencev ter v trinajstih društvih gluhih in naglušnih. Obveščajo tudi v svojem časopisu Svet tišine, na spletni televiziji ter preko videočasopisa, ki ga pošiljajo na lokalne televizije. Stremijo k temu, da bi čim več oseb z okvaro sluha seznanili z njihovimi pravicami, prav tako tudi njihove svojce. Članov društev gluhih in naglušnih je trenutno okoli 5.400, od tega je približno 3.800 naglušnih, vendar pa to predstavlja zelo nizek delež celotne naglušne populacije.

Avtor: Maja Korošak; Adem Jahjefendić, strokovni sodelavec ZDGNS

 

 

Sofinanciranje tehničnih pripomočkov

Adem Jahjefendić pove, da v Center prihajajo osebe, ki želijo kupiti določen tehnični pripomoček, ker imajo na primer težave pri pogovarjanju po telefonu ali težje slišijo televizijo, ne slišijo zvonca na vratih, otroškega joka ponoči ali pa na primer potrebujejo posebno budilko. Vse te pripomočke v Centru možnosti lahko temeljito preizkusijo. Do zdaj so si gluhe in naglušne osebe tehnične pripomočke, razen slušnega aparata in pripomočka za komunikacijo med učiteljem in učencem v redni osnovni šoli do 15. leta starosti (FM sistem), morale kupiti same, cene pa so kar zasoljene. Lani je bil sprejet Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Na podlagi 17. in 21. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov je Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve pripravilo Pravilnik o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila s seznamom vseh tehničnih pripomočkov, ki bodo osebam z okvaro sluha in vida na voljo na podlagi vloge na upravni enoti. Različni tehnični pripomočki bodo tako sofinancirani 85- do 100-odstotno. Upamo, da bo pravilnik minister čim prej podpisal in bo predvidoma stopil v veljavo spomladi letos.

 

Šumenje v aparatu?

Veliko uporabnikov slušnih aparatov zelo moti to, da se med nošenjem pojavlja šumenje in piskanje. Vendar to po besedah Adema Jahjefendića ni povezano s kakovostjo slušnega aparata, ampak največkrat zaradi slabega tesnjenja olive. Pri ušesnem slušnem aparatu je vzrok piskanja lahko samo ohišje aparata, ki leze iz ušesa. Lahko pa je vzrok tudi v anatomskih spremembah sluhovoda, ki se zaradi nošenja slušnega aparata spremeni in aparat ali oliva ne tesnita več dovolj dobro. V takšnih primerih je treba zamenjati ohišje ušesnega aparata ali samo olivo, kadar gre za zaušesni slušni aparat. Na trgu so različni slušni aparati: ušesni, zaušesni, sluhovodni, manjših in večjih velikosti. Vsi so dobri, zatrjuje naš sogovornik. Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) na vsakih šest let zagotavlja 315 evrov za nakup slušnega aparata za osebe nad 15. letom starosti. Pri mlajših osebah je pravica no novega aparata na 2–5 let, odvisno od starosti otroka. Za to vsoto se dobijo dobri slušni aparati, ki naj bi po mnenju ZZZS zadoščali za vse vrste izgube sluha. Nekateri uporabniki, ki imajo večjo izgubo sluha, skušajo dobiti bolj kakovosten slušni aparat, saj s standardnim slušnim aparatom ne dosežejo dovolj dobrega rehabilitacijskega učinka. Subvencioniranje dražjega slušnega aparata brez doplačila lahko odobri samo komisija ZZZS.

 

V čem je razlika?

»Naš zunanji sodelavec, ki ima precejšnjo izgubo sluha, je predlani preizkusil osem različnih slušnih aparatov različnih proizvajalcev in jih tako testiral: standardni aparat, ki ga zagotavlja ZZZS, in nadstandardne aparate z doplačilom do 500 evrov. Ta sodelavec spada med težko naglušne osebe, saj ima 85-odstotno izgubo sluha po Fowlerju, kar predstavlja izračun izgube sluha na obeh ušesih v govorno-frekvenčnem območju. Na primer: oseba s 95-odstotno izgubo po Fowlerju, je medicinsko gluha oseba. Ugotovil je, da mu ustrezata oba: tako standardni slušni aparat kot tudi tisti z doplačilom. Nekateri drugi uporabniki pa navajajo, da sta pri dražjih slušnih aparatih lepši in čistejši zvok,« je razložil Adem Jahjefendić in pojasnil, da se uporabniki premalo osredotočajo na moteče elemente pri poslušanju in velikokrat ne znajo pri prodajalcu pojasniti, kaj jih je med testiranjem slušnega aparata motilo, kje so imeli težave z razumevanjem. Težave, ki jih najpogosteje navajajo, so težave pri uporabi mobilnega ali navadnega telefona, težje razumejo TV in radijski sprejemnik in podobno. Velikokrat se zgodi, da osebe preprosto obupajo in ne želijo nositi aparata. Vzrok teh težav pa ni v aparatu, ampak je v nepravilni individualni nastavitvi slušnega aparata. »Zato predlagam, da se osebe med nošenjem novega slušnega aparata v času testiranja resnično osredotočijo na poslušanje in pa predvsem na to, kako bodo te težave, ki se pri nošenju slušnega aparata pojavljajo, razložile pri prodajalcu. Naša želja in cilj je, da bi vsi uporabniki slušnih aparatov imeli idealno nastavljene aparate in bili z njimi zadovoljni, ne glede na ceno.«

Različni slušni aparati (zaušesni, ušesni) imajo različne prednosti. Ušesni aparati niso priporočljivi za višje izgube sluha, ker pri njih ni tako močnega ojačanja zvoka. V te aparate je prav tako težko umestiti tuljavo, da bi bilo možno poslušanje prek slušne zanke. Rokovanje z njimi je zaradi majhnosti težje in zato niso priporočljivi za stare ljudi, ki imajo manj gibljive prste. Bolj so izpostavljeni vlagi in ušesnemu maslu, zato se lahko hitreje kvarijo in tudi lažje izpadejo iz ušesa. Prednost teh slušnih aparatov pa je v tem, da izkoriščajo anatomsko obliko zunanjega dela ušesa, kar pomaga dotoku zvoka in njegovemu neposrednemu sprejemanju, enako kot deluje sluhovod. Nasprotno pa je prednost zaušesnih slušnih aparatov v tem, da so lahko močnejši in imajo različne funkcije, z aparatom je lažje rokovati, ker je večji in lažje se zamenja baterija. Slabost je v tem, da je bolj viden in da ima mikrofon nameščen za ušesom.

 

Obvezno vzdrževanje

»Uporabnike opozarjamo tudi na to, da je treba slušni aparat vsako leto nesti na čiščenje in vzdrževanje k prodajalcu, kjer so slušni aparat prevzeli. To spada pod normalno vzdrževanje in v primeru, da tega ne opravijo redno vsako leto, izgubijo bonitete, ki jim jih zagotavlja država. Država namreč v času šestih let prispeva še 150 evrov za vzdrževanje po preteku garancije. To pravico se izgubi, če uporabniki slušnega aparata ne nosijo redno na vzdrževanje in čiščenje.«

 

Testirajte svoj aparat!

Pomembna pravica, s katero veliko naglušnih ni seznanjenih, je testiranje slušnega aparata.  Veliko ljudi namreč ne ve, kateri aparat naj izberejo. »Nihče ne more oceniti, kateri slušni aparat je za določeno osebo najprimernejši. Vsak, ki dobi slušni aparat ali ga menja, ima pravico trimesečnega testiranja slušnega aparata. Najbolje je, da sami preverimo, še preden dobimo naročilnico za slušni aparat, ali je zdravnik nanjo napisal naročilnico za testiranje slušnega aparata.« Testiranje izgleda tako, da pri prodajalcu slušnih aparatov najprej glede na izvid okvare sluha aparat individualno priredijo. Takšen aparat uporabnik dobi v testiranje za najmanj 14 dni, v dogovoru s prodajalcem lahko tudi dlje, različne slušne aparate pa lahko oseba s testno naročilnico testira največ tri mesece. Če ima oseba prvič slušni aparat, v začetku izmenično nosi aparat in ga po določenem času ugasne. Čas uporabe postopno podaljšuje, da se tako možgani navadijo na aparat, pa tudi oseba se z aparatom navadi rokovati. Tako lahko ugotovi, ali je aparat primeren in pravilno nastavljen. Če ugotovi, da normalno sliši visoke zvoke, nizke pa nekoliko slabše, naj gre čim prej k prodajalcu in mu razloži, v katerih situacijah slabo sliši ali ne razume. Naglušni namreč zvok večkrat slišijo, vendar ga ne razumejo. Če oseba ugotovi, da ji aparat ne ustreza, ima spet pravico preizkusiti nov aparat, saj lahko le sama ugotovi, kateri je zanjo dober in kateri ne.

 

Kateri so najpomembnejši tehnični pripomočki, ki jih uporabljajo gluhi in naglušni?

Prvi je seveda slušni aparat in na trgu so prisotni različni modeli različnih proizvajalcev. Drugi je že omenjeni FM-sistem, ki omogoča poslušanje izbranega vira zvoka brez motečih okoliških zvokov in šumov. Tak sistem uporabljajo največ učenci v šolah in šoloobveznim je na voljo brezplačno do 15. leta starosti, če se šolajo v redni šoli. Na trgu obstajajo tudi različne budilke, ki opozarjajo s kombinacijo vibracije, močnega zvoka in svetlobe, pri nekaterih se lahko naravna tudi barvo zvoka – nizki ali visoki toni, kar je pomembno, saj naglušni različno dobro slišijo visoke ali nizke tone.

Prav tako so na voljo elektronske varuške, s posebno napravo za sprejem otroškega joka, ki bliska ali vibrira. Zelo uporabne so lahko posebne ali navadne slušalke za poslušanje televizije ali radia, vendar ta pripomoček ni na seznamu za sofinanciranje. Na seznamu prav tako ni bluetooth induktivne zanke za telefoniranje. Naslednji pripomoček za poslušanje televizije je TV-induktivna zanka, ki se jo uporablja skupaj s funkcijo tuljave v slušnem aparatu. Gluhim ali naglušnim je na voljo še poseben oddajnik za indikator dima, ki oddaja zvočni ali svetlobni signal, a ga žal ni na seznamu subvencioniranih pripomočkov, telefon z ojačevalcem, svetlobni zvonec za vhodna vrata, ki ob zvonjenju opozarja s svetlobnim signalom oziroma z bliskanjem.

 

 

April, 2012

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja