Dojenje ni več tabu, še vedno pa buri duhove. Dojiti ali ne ter zakaj? Koliko časa in ali tudi v javnosti? Na vsa ta in še mnoga druga vprašanja je odgovarjala Cvetka Skale, dipl. m. s., univ. dipl. org., IBCLC, predsednica Društva svetovalcev za laktacijo in dojenje Slovenije, zaposlena na Odseku za neonatalno pediatrijo Ginekološko-porodniškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje.
Avtorica: Vesna Mlakar
Kakšno vrednost ima dojenje za dojenčka in mater?
Dojenje je naraven in najboljši način prehranjevanja novorojenčkov, dojenčkov in malih otrok. Materino mleko je najboljše in največ, kar lahko mati nudi otroku. Dojenje ima za zdravje in razvoj dojenčka neprecenljivo vrednost. Materino mleko vsebuje vse, kar potrebuje otrok v prvi šestih mesecih za svojo rast in razvoj. Je najboljša popotnica v življenje. Otroku zagotovi pomembne prehranske in imunske faktorje, obema pa občutek bližine in dobrega počutja.
Katere so značilne prednosti dojenja za otroka?
Dojenje prinaša številne prednosti, tako za otroka kot tudi za mater in ne nazadnje tudi za širšo družbo. Sestava materinega mleka je za otroka najboljša, ker je edinstvena in neponovljiva. Beljakovine, maščobe in ogljikovi hidrati točno ustrezajo potrebam otroka. Materino mleko vsebuje tudi potrebne vitamine, mineralne snovi in encime. Imunoglobulini v materinem mleku ščitijo otrokov imunski sistem; materino mleko otroka ščiti pred okužbami in pred alergijo. Poleg že omenjenega je pomembno izpostaviti še, da pri dojenju sodelujejo vsi otrokovi čuti: otrok vidi, občuti, sliši, voha in okuša mater. S sesanjem pri prsih pa se krepijo še otrokove ustne mišice in čeljust, kar vpliva na boljši razvoj govora in zobovja.
Lahko naštejete še prednosti dojenja za mater?
Boljše krčenje maternice po porodu, podaljšana zaščita pred novo nosečnostjo, doječa mati hitreje izgublja med nosečnostjo pridobljene kilograme, dojenje predstavlja manj možnosti za nastanek raka dojke in jajčnikov, ženske, ki dojijo, imajo manj možnosti za nastanek osteoporoze, pri dojenju se sproščajo hormoni, zaradi njih se mati bolje počuti in lažje skrbi za otroka. Prednost za mater je tudi ta, da ima topel in neoporečen obrok hrane za otroka vedno na voljo. Novejše raziskave s tega področja dokazujejo tudi, da ima ženska, ki doji, v kasnejšem obdobju življenja manj možnosti za nastanek bolezni, vezanih na metabolizem, predvsem diabetesa tipa 2. Poleg prednosti za dojenčka in mater bi omenila še prednosti za družbo: dojenje je finančno ugodnejše ter ekološko primernejše, saj ni odpadne embalaže, stekleničk, cucljev.
Kako naprej z dojenjem, ko gre mati na delo?
V Sloveniji imajo matere ob rojstvu otroka eno leto porodniškega dopusta in glede na to, da v večini primerov nastopijo porodniški dopust približno en mesec pred rojstvom otroka, so otroci stari okrog enajst mesecev, ko gredo matere ponovno v službo. Pri tej starosti imajo otroci manjše število podojev, ob dojenju pa uživajo že tudi drugo hrano. Strokovnjaki, Svetovna zdravstvena organizacija in Unicef priporočajo izključno dojenje do šestega meseca otrokove starosti, ob ustrezni dopolnilni prehrani pa nato še do drugega leta starosti, če mati in otrok želita, še dlje. Torej ni nobenega razloga, da bi bil materin odhod v službo razlog za prekinitev dojenja. Otroci že tako doživljajo stisko, ker so matere zaradi službe odsotne, če se takrat preneha še z dojenjem, je stiska lahko še večja oziroma dvojna. Tudi dojenje malčkov ima izredne prednosti, tako za zdravje otrok, kot tudi mater in to potrjujejo številne in vedno nove znanstvene raziskave.
Kaj lahko stori mati, ki nima (dovolj) mleka?
Po podatkih v strokovni literaturi je zelo nizek delež mater, ki nimajo dovolj mleka za svojega otroka – razlog so lahko nekatere bolezni ali zdravila. Mnogokrat gre namreč za navidezno pomanjkanje mleka, ki nastane zaradi materine napačne razlage otrokovega vedenja, kot na primer otrokova zahteva po pogostem dojenju ali pa če je otrok še vedno nemiren po prenehanju dojenja. Vsekakor je količina mleka najbolj odvisna od števila in dolžine podojev. Kajti bolj ko se dojka prazni, večja je spodbuda za nadaljnjo tvorbo mleka.
Kako je z mlekom prve dni po porodu?
Prve dni po porodu je mleka še bolj malo, tudi otrokov želodček je še majhen, tako da je število podojev običajno visoko, tudi do 12 znotraj 24-ih ur. Vendar je pogosto pristavljanje pomembno prav zaradi vzpostavitve odnosa ponudba–povpraševanje. V primeru, ko otrok ne more ali noče sesati, lahko mati mleko izbrizgava, da vzpodbuja nastajanje mleka in ohranja laktacijo.
Kaj bi svetovali ženski, ki ima do dojenja predsodke ali se ga boji?
Odločitev o dojenju je stvar vsake posamezne matere. V mnogih kulturah je za ženske povsem samoumevno, da dojijo. V industrijsko razvitem svetu, kjer so mlečni nadomestki večinoma široko sprejeti, pa se ženske odločajo o tem, ali bodo dojile ali ne, že pred porodom. Zato je izrednega pomena ozaveščanje o dojenju in zdravstvena vzgoja za dojenje. Vsekakor je dobro, da bodoča mati obišče priprave na porod in dojenje, morda že pred porodom Podporno skupino za dojenje, kjer se bo srečala z mamicami, ki že dojijo.
Velikokrat matere kasneje po porodu povedo, da so se v nosečnosti preveč osredotočile na samo pripravo na porod, premalo pa na dojenje. Morda je dobro, da si pripravijo tudi načrt za dojenje, kjer razmišljajo tudi o tem, kako ravnati, če dojenje ne steče po pričakovanjih … Kako dojenje steče, ni odvisno le od materinega znanja in priprav na dojenje, pomemben dejavnik so tudi navade in vedenje otroka, njegov temperament in tudi posebne potrebe. Tako torej mati in otrok vplivata na razvoj procesa dojenja.
Včasih so ženske zaskrbljene tudi zaradi oblike bradavic.
Res je. Nekatere tudi skrbi, ker se dojke v nosečnosti niso povečale, kajti ponekod piše, da če mati v času nosečnosti ne potrebuje večjega nedrčka, lahko to nakazuje manj mleka. Vsekakor je treba počakati, da se otroček rodi, poskušati z dojenjem in šele nato se lahko prične razmišljanje o težavah …
Je dojenje v javnosti še tabu?
Se zgodi, da je včasih mamica, ki doji, še deležna »čudnih« pogledov in pripomb, je pa tega vedno manj. Če ni noben tabu iti po ulici s sendvičem v roki in jesti, naj torej velja to tudi za matere, ki dojijo na javnem kraju.
Kaj je treba na področju ozaveščanja glede dojenja še storiti?
Pomembno je izobraževanje, tako strokovne kot laične javnosti. Izobraževanja in posledično znanja nikoli ni preveč; pa pozitivne zgodbe o dojenju. Vsi skupaj se moramo truditi in ustvarjati ozračje, ki bo opredelilo dojenje kot popolnoma naravni in normalni proces v človekovem življenju. Tudi tisti, ki vsakodnevno delamo z doječimi materami, se udeležujemo strokovnih srečanj s področja dojenja. Ravno konec maja je bila v Rotterdamu Evropska konferenca o dojenju, kjer so svoje znanje z udeleženci delili številni svetovno znani predavatelji s področja dojenja.
Nam lahko opišete glavne poudarke s konference?
Poudarek je bil na tem, kako vplivajo socialni mediji na dojenje. Mladi starši iščejo informacije o dojenju tudi v različnih medijih in ti dejansko vplivajo na potek in dolžino samega dojenja. Veliko se je govorilo tudi o vplivu prenatalnega stresa, ki ga doživljajo bodoče matere, kako vpliva na porod, povezavo med materjo in otrokom in posledično razvoj procesa dojenja. Predvsem pa, da bodoče in doječe matere potrebujejo pomoč dovolj izobraženega strokovnega osebja, ki jim zna prisluhniti in pomagati v vsakih nastalih razmerah.
Sprva ni šlo, ampak želja po dojenju je bila močnejša
»Imam dva otroka. Sina sem rodila v porodnišnici, kasneje sva imela precej težav z dojenjem: mleka je bilo premalo, neprenehoma je jokal, tehtnica ni pokazala tega, kar je bilo potrebno. Imela sem občutek, da imam premalo mleka. Ker je najbolj jokal ob večerih, sem začela dodajati stekleničko, ki jo je dobesedno pogoltal. Kak mesec sem dodajala umetno mleko, jokala na kavču, ker nisem sposobna nahraniti svojega otroka. Z možem sva bila sama za večino stvari, zato sva se prebijala iz dneva v dan. Ampak želja po dojenju je bila v meni premočna. Poklicala sem svetovalko za dojenje, se posvetovala s super pediatrinjo ter krasno doulo in dojenje je steklo. Sina sem dojila do njegovega drugega leta, ko sem drugič zanosila,« pove svojo zgodbo Urška Repnik, ki je danes svetovalka za dojenje.
