Je zarodek že oseba ali se mora otrok dejansko roditi, da postane otrok?
V kakšni meri Slovenci sploh spoštujemo življenje?
Je kaj narobe s tem, če z namenom rojstva želenega otroka zavržemo nekaj zarodkov?
O tem mnogokrat na dolgo in široko razpravljamo, debatiramo in analiziramo. Z različnih zornih kotov. Danes se bomo odpovedali brezciljnim debatam. Strokovnjak asist. dr. Tadej Strehovec nam bo razložil, kako na sporne zadeve gleda veda, ki je trenutno v svojih najboljših srednjih letih, poimenovana bioetika (veda, ki proučuje moralne vidike ved o življenju in zdravstvu).
Avtor: Andreja Hergula
Kdaj ste začeli razmišljati s svojo glavo v smislu: »Aha, tale medicinski postopek pa ni v skladu z etiko?«
Že tema mojega diplomskega dela je bilo gensko svetovanje in dostojanstvo človeka. V delu sem skušal prikazati nekatere etične probleme, ki so povezani s predrojstvenimi genskimi testi in etičnimi dilemami, katerim so izpostavljeni nerojeni otroci, starši, zdravstveni delavci in nenazadnje celotna družba. Ob tem so me še posebej zanimali različni filozofski in etični pogledi na to zanimivo področje.
Kje ste se tako temeljito izobraziti na področju bioetike?
Po končanem doktorskem študiju sem se odpravil na študij v Belgijo. Na tamkajšnji univerzi v Leuvnu sem v okviru aplikativne etike in bioetike magistriral iz etičnih dilem pri vedenjski genetiki. Že tekom podoktorskega študija sem postal član Skupine izvedencev za etične presoje pri Evropski komisiji, kjer delujem še danes. Delo, ki ga opravljam, mi omogoča stalno izobraževanje na najpomembnejših področjih današnje bioetike.
Ali je današnja biomedicina grozljivka ali izziv? Katere pozitivne stvari vidite v trenutnem razvoju biomedicine?
Področje biomedicine in t.i. tehnologije življenja velja danes za enega največjih izzivov sodobne družbe. Na eni strani smo priče silnemu razvoju znanosti, na drugi strani pa vedno bolj aktualnim etičnim vprašanjem. Kaj je sploh življenje, kdo ima pravico ustvarjati in uničevati nerojene človeške zarodke, kako urediti področje gensko spremenjenih organizmov itd. Identifikacija različnih etičnih pogledov in kulturnih prepričanj prebivalcev Evropske unije predstavlja velik preizkus bioetike, od katere je odvisna ne samo usoda znanosti, temveč vedno bolj tudi človeštvo in sodobna družba.
Imajo pari v Sloveniji pozitiven odnos do ohranjanja življenja? Bi morda morali kaj spremeniti v svojem razmišljanju?
Slovenija je država z eno najbolj kritičnih demografskih slik. V strokovni literaturi se omenja, da smo država, ki se že nahaja v t.i. »demografski zimi«, ko število umrlih na leto presega število rojenih. Ob tem se v bioetiki zastavlja zelo pomembno vprašanje, kako pride do takšnega položaja in kaj lahko storimo? Strokovnjaki pogostokrat povezujejo rodnost z ugodnimi materialnimi pogoji, ki naj bi jih družba zagotovila mladim staršem. Prav tako pa je res, da je temu treba dodati tudi ustrezno politiko na področju izobraževanja, ki bi vključevala ustrezno pripravo na zakonsko, družinsko in starševsko življenje. Problem trenutnega šolskega sistema je prav gotovo v tem, da je izredno malo šolskih vsebin, ki bi spodbujale vrednoto družine in odločitev za otroke.
Med ljudmi krožijo dileme o tem, če so oplojene celice in zarodki do treh mesecev res živa bitja. Od kdaj je otrok za vas otrok?
Številni strokovnjaki, humanisti ali pa naravoslovci, so enotni, da se človeško življenje začne z združitvijo moške in ženske spolne celice ter z nastankom dednega zapisa. Večji problem pa nastopi, ko gre za vprašanje, kdaj postane človeško življenje tudi oseba, se pravi pravni subjekt s temeljnimi pravicami? Tu se stališča razhajajo. Bolj liberalna etična prepričanja poudarjajo, da je človek oseba šele z rojstvom ali pa to postane še kasneje (npr. pri tretjem letu starosti otroka). Spet druga bolj klasična prepričanja pa zastopajo idejo, da postane človek človeško bitje že ob samem spočetju. Moje osebno mnenje temelji na prepričanju, da je vsak človek že človeška oseba od spočetja naprej. Ideje, ki otroka minuto pred porodom drugače obravnavajo kot po porodu, se mi ne zdijo logične in prepričljive.
Eden večjih problemov v bioetiki so postopki umetne oploditve.
Danes je vedno več parov, ki ima velike težave pri zanositvi. Mnogi čez čas odkrijejo, da so neplodni in da niso sposobni posredovati življenja. Za takšne pare je umetna oploditev lahko rešitev, lahko pa tudi vir številnih etičnih pomislekov. Na področju oploditve z biomedicinsko pomočjo ločimo različne postopke, kot so npr. umetna inseminacija, zunajtelesna oploditev v epruveti, zamrzovanje zarodkov in nadomestno materinstvo. Te postopke je mogoče ločiti tudi glede na izvor spolnih celic, ali prihajajo od dveh (zunaj)zakonskih parov ali pa gre za uporabo spolnih celic neznanega darovalca. Ob vsem tem si laična in strokovna javnost zastavljata različna vprašanja. Koliko so ti postopki v resnici uspešni? Ali so postopki umetne oploditve v epruveti res varni tako za zdravje otroka kot tudi za mater? Prav tako se odpirajo dileme, ali naj bo umetna oploditev dostopna vsem ljudem, tudi samskim in istospolnim, ali ne? Spet nekateri pa vidijo v postopkih umetne oploditve prostor, kjer se veliko nerojenih otrok žrtvuje za dosego sicer dobrega cilja – rojstvo otroka. Postopki t.i. homologne inseminacije, kjer se v telo žene vnese spolne celice npr. moža z vidika etike niso problematični. Vsi ostali postopki, ki vključujejo ustvarjanje, zamrzovanje in uničevanje človeških zarodkov, pa v mnogih ustvarjajo etične in čustvene pomisleke.
Zakaj imata moška in ženska spolna celica istega moškega in ženske pri umetni oploditvi večjo možnost za oploditev kot pa enaki celici pri spolnem odnosu?
Razlog je v tem, da pri postopkih umetne oploditve lahko biolog izbere tisto spolno celico, ki ima največjo sposobnost oploditve. Prva tako lahko pri umetni oploditvi uporabi tudi tehniko neposrednega vnosa moške spolne celice v žensko jajčno celico.
Kaj potrebujemo za postopek oploditve v epruveti?
Po naši zakonodaji potrebujemo za postopek v epruveti ustrezno diagnozo, da smo neplodni oz. da smo prenašalci določene bolezni, ki je vezana na dedno zasnovo (npr. hemofilija). V takšnih primerih prošnjo obravnava posebna komisija, ki izda dovoljenje za postopek umetne oploditve. Postopek umetne oploditve v epruveti finančno krije zavarovalnica.
Kako poteka postopek?
Postopek je sestavljen iz več delov. Vključuje odvzem moških in ženskih spolnih celic. Pri ženski je odvzem celic povezan s hormonsko hiperstimulacijo jajčnikov. Tako pridobljene spolne celice združijo v epruveti. Nato ugotavljajo uspešnost poskusa oploditve ter kakovost pridobljenih človeških zarodkov. Zarodke boljše kakovosti vstavijo v maternico, kjer upajo, da se bo ugnezdil. Druge zarodke zamrznejo oz. zavržejo.
Je prvi poskus oploditve zmeraj uspešen? Kaj se zgodi, če postopek prvič ne uspe?
Če prvi poskus oploditve ni uspešen, sledi odmrznitev morebitnih zamrznjenih zarodkov. Če to ni mogoče, sledi nov ciklus zdravljenja, ki se začne z odvzemom spolnih celic.
Koliko zarodkov je potrebnih za uspešno oploditev?
Podatki se razlikujejo od bolnišnice do bolnišnice. Znano je, da je mariborski Center za reproduktivno medicino nadpovprečno uspešen, vendar je treba ob tem rezultate primerno interpretirati. Včasih je dovolj, da se že en vneseni zarodek rodi, včasih pa pari ostanejo brez otrok tudi po tem, ko so ustvarili dvajset ali še večje število zarodkov, ki se niso razvijali.
Ali so po vašem mnenju ti postopki primerni, upoštevajoč dejstvo, da je na koncu rezultat rojstvo otroka?
Znotraj bioetike je to področje silno problematično. Na prvi pogled gre za postopke, ki so v korist človeštva, ko pa si človek od blizu pogleda te postopke, ugotovi, da so v primerjavi z drugimi oblikami zdravljenja podpovprečno uspešni, nadalje vedno vključujejo ustvarjanje in uničevanje človeških zarodkov, prav tako pa odpirajo vprašanja, ko otrok ne ve, kdo je njegov ali njen biološki oče oz. mati.
September, 2010
