Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Velika želja vsakega starša je, da je njegov otrok zdrav. Pa vendarle včasih pride do kakšnih težav, med njimi tudi do različnih okužb. Kako jih ločimo – veste, da obstajajo virusne, bakterijske in glivične? Zagotovo vas najbolj zanima predvsem to, kako čim prej pomagati našemu bolnemu, okuženemu malčku ali še bolje, kako ravnati preventivno, da do okužb sploh ne pride. Za pomoč pri odgovorih smo prosili predstojnico oddelka za pediatrijo Splošne bolnišnice Izola Alenko Stepišnik, dr. med.

Otroci se lahko soočijo z virusno, bakterijsko in glivično okužbo. Nam lahko opišete vse tri in izpostavite razlike med njimi?

Najpogostejše so virusne okužbe, še posebej pri mlajši populaciji predšolskih otrok, kjer različni virusi krožijo med otroki, saj se v skupinskem varstvu lažje prenašajo. Večinoma so te okužbe blažje, tako da otroci ne potrebujejo specifičnega zdravljenega in največkrat same izzvenijo. Med boleznijo je pomembno skrbeti za zadosten vnos tekočine, blagodejno deluje počitek, temperaturo, ki naraste na več kot 38,5 stopinj Celzija, nižamo z ustreznimi zdravili …

Glivične okužbe so pri otrocih zelo redke, po navadi so blage, prisotne so največkrat pri novorojenčkih in majhnih dojenčkih, primer takšne okužbe je denimo sor, o katerem bomo malce več spregovorili kasneje. Resnejše glivične okužbe se pojavljajo predvsem pri otrocih, ki imajo iz različnih razlogov oslabljen imunski sistem. Bakterijske okužbe, v nasprotju z virusnimi ter glivičnimi, navadno zahtevajo antibiotično zdravljenje. So pa lahko zelo različne, od res hudo potekajočih bolezni pa do blažjih. Predvsem je treba vedeti, da v primeru, ko tovrstne okužbe niso pravilno zdravljene, lahko pride do zapletov. So pa bakterijske okužbe v primerjavi z virusnimi v manjšini, še manj pa je pri otrocih glivičnih okužb.

Nam nanizate še nekaj primerov za vse tri omenjene okužbe, da si bomo lažje predstavljali, o čem pravzaprav govorimo?

Najpogostejše virusne okužbe so okužbe zgornjih dihal, med katera prištevamo prehladna obolenja, gripo in zelo pogosto virusno angino. Predstavniki bakterijskih okužb so bakterijska pljučnica, streptokokna angina, okužbe sečil pa vse do življenja ogrožajočih stanj, kot so bakterijski meningitisi in sepsa. Kot smo že omenili, je denimo primer glivične okužbe pri dojenčkih sor, to je glivična okužba ustne votline, dokaj pogost pojav pri novorojenčkih in dojenčkih. Če ima novorojenček na jeziku debele bele plasti, podobne grudicam strjenega belega mleka, je to najbrž glivična okužba, ki jo povzroča mikroorganizem Candida albicans. Prvi znak okužbe s sorom pokaže dojenček tako, da ni preveč navdušen za sesanje mleka.

Kako pa premagamo glivične okužbe pri otrocih oziroma dojenčkih?

Pri dojenčkih damo lokalna protiglivična zdravila. Mažemo z namenskim gelom. Antimikotiki, kot imenujemo zdravila proti glivičnim obolenjem, so sicer na voljo tudi v obliki krem, tablet ali injekcij.

Kako poteka zdravljenje virusnih okužb?

Kot smo že omenili, je teh največ, tako da so se bralke ter bralci najverjetneje vsaj kdaj v življenju že soočili z virusno okužbo. Takrat ko denimo bolehamo za prehladnim obolenjem, nam najbolj prijajo počitek, ležanje in veliko tekočine. Prisotna je lahko povišana telesna temperatura, lahko tudi glavobol in bolečine v mišicah, takrat lahko zaužijemo zdravila z antipiretičnimi in analgetičnimi učinki. Obstajajo sicer tudi protivirusna zdravila, ki pa so namenjena zdravljenju specifičnih virusov – poznamo zdravila za zdravljenje okužbe z virusom HIV, okužb z virusi herpes in še nekaterimi drugimi, proti največjemu številu virusnih obolenj pa žal nimamo zdravil.

Protivirusna zdravila tudi niso takšna kot antibiotik, ki uniči bakterijo, največkrat le zavirajo razvoj virusov. Proti virusnim okužbam se lahko borimo z dobro higieno rok, robčki za enkratno uporabo …, izpostaviti pa velja, da so daleč najboljša preventiva protivirusna cepiva, ki večinoma bolezen preprečijo doživljenjsko ali vsaj bistveno omilijo potek bolezni.

Pri bakterijskih okužbah pridejo v poštev antibiotiki. Je to najučinkovitejše zdravljenje?

Antibiotiki so zagotovo najučinkovitejše zdravljenje proti bakterijskim okužbam. Povedano drugače, če s testi potrdimo resnejšo bakterijsko okužbo, zdravimo z antibiotiki. Seveda obstajajo tudi izjeme. V nasprotju z večino drugih bakterijskih okužb pa bakterijskih okužb prebavil ne zdravimo z antibiotiki, ampak zdravimo le simptome.

V javnostih se sliši kar nekaj očitkov, da se pediatri tudi ustrašijo in prevečkrat predpišejo antibiotike, ker tako z gotovostjo preprečijo kakšen hujši razvoj bolezni. To so najbrž le govorice? Prav tako nekateri starši zaradi pomanjkanja znanja želijo, da se njihovim otrokom predpiše antibiotik, saj bodo le tako pozdravili denimo prehlad.

Pediatri predpišemo antibiotik, kadar ga otrok resnično potrebuje, v nasprotnem primeru, torej kadar to ni potrebno, pa se predpisu izogibamo. Ker se bakterije lahko navadijo na antibiotike, je treba res vedeti, kdaj je antibiotik potreben. Ob prepogosti rabi bakterije lahko razvijejo odpornost proti večjemu številu antibiotikov in tako ti lahko niso več učinkoviti, ko jih res nujno potrebujemo. Na primer, za angino naredimo hitri test za dokaz prisotnosti streptokoka in takoj vemo, ali je okužba bakterijskega izvora ali ne. Na podlagi izvida se potem odločimo za nadaljnje zdravljenje.

Enake bolezni so sicer lahko ali virusne ali bakterijske. Če pojasnim na primeru, obstaja tako virusni kot tudi bakterijski meningitis.

Večina bolezni je lahko ali virusnih ali bakterijskih. Najpogosteje se glede na simptome bolezni in po pregledu otroka odločimo, ali so preiskave sploh potrebne. Če posumimo, da bi lahko šlo za bakterijsko okužbo, največkrat odredimo odvzem krvi in tako z veliko gotovostjo ločimo, za katero vrsto okužbe gre. Opravimo laboratorijske teste krvi na kazalce vnetja, kadar so ti močno povišani, gre največkrat za bakterijsko okužbo, zato se odločimo za predpis antibiotika.

Omenjali ste že pogostost izpostavljenih okužb, in sicer da so najpogostejše virusne, sledijo bakterijske okužbe, nato pa glivične. Lahko morda glede na vaše izkušnje izpostaviva malce natančnejše statistike?

Daleč najpogostejše so virusne okužbe. Lahko bi nekako rekli, da je pri otrocih na eno bakterijsko okužbo zgornjih dihal, pet virusnih, glivičnih pa je resnično zelo malo.

Morda lahko izpostaviva še, kako je z okužbami glede na letni čas. Zdaj smo v toplih mesecih, je okužb zato manj? Je zima tista, ki prinese največ okužb?

V zimskih mesecih otroci res prebolevajo večje število obolenj, največkrat virusnih. Za malčka, ki komaj vstopi v vrtec, ni nič nenavadnega, da v letu preboli tudi do deset okužb, v hladnih mesecih torej lahko tudi več kot eno na mesec. Pozimi so predvsem pogosta virusna obolenja zgornjih dihal, saj smo takrat več v zaprtih prostorih, kjer se virusi zlahka prenašajo. V poletnih mesecih prevladujejo virusne, redkeje tudi bakterijske okužbe prebavnega trakta.

Pri katerih okužbah moramo biti resno v skrbeh oziroma lahko zelo prizadenejo našega otroka?

To so resne bakterijske okužbe, predvsem sepsa, ki pomeni prisotnost bakterij v krvi, in bakterijski meningitis, ki pomeni bakterijsko okužbo možganskih ovojnic. Brez hitrega in ustreznega zdravljenja je lahko izid najbolj tragičen, saj tako sepsa kot meningitis lahko privedeta celo do smrti otroka. Otroci zbolijo po navadi nenadno, z visoko povišano telesno temperaturo, ki naraste na več kot 39 stopinj Celzija in slabo upade po zdravilih. Pogosto so zelo utrujeni in zaspani, bledi, zavračajo hrano in tekočino. Lahko tožijo za glavobolom in slabostjo, prisoten je lahko izpuščaj, ki ne zbledi, če nanj pritisnemo, neredko hitro in težko dihajo, lahko dobijo tudi krče. Tudi če nam povišano temperaturo uspe znižati, njihovo počutje ostane zelo slabo, težko jih prebudimo.

Za najresneje potekajoče okužbe so najdovzetnejši otroci z zmanjšanim imunskim odzivom – nedonošenčki, novorojenčki in dojenčki do tretjega meseca življenja, otroci z resnimi kroničnimi boleznimi in ostali imuno kompromitirani otroci. Pri dovzetnih skupinah otrok moramo biti še posebej pozorni, saj tudi huda bolezen ne poteka vedno značilno, septični novorojenčki denimo lahko sploh ne dobijo povišane temperature, lahko so celo podhlajeni. Seveda lahko tudi virusne okužbe potekajo zelo težko. Pri majhnih dojenčkih lahko virus povzroči okužbo spodnjih dihal – bronhiolitis, ki lahko privede do odpovedi dihanja.

Kako lahko starši ravnamo preventivno, da pri naših otrocih ne pride do različnih okužb? In na kakšne načine otroci krepijo svoj imunski sistem?

Najpomembnejši je zdrav način življenja. Pomembna je raznovrstna, sveža, doma pripravljena hrana, primerna otrokovim letom, in zadostna količina tekočine, najbolje vode ali nesladkanega čaja. Izogibati se moramo prej pripravljenim, kupljenim živilom s konzervansi in pijač iz umetnih sestavin z dodanimi sladkorji. Za otrokovo zdravje je zelo pomembno tudi gibanje na svežem zraku, tek v naravi, pa tudi skakanje po lužah ne škodi. Skrbeti moramo za kakovosten in zadosti dolg spanec ter tudi za dobre odnose, prijazno in varno družinsko okolje in veliko smeha.

Kjer je možno, kot najboljšo preventivo pediatri priporočamo cepljenje, saj to prepreči razvoj določene bolezni ali vsaj bistveno omili njihov potek in posledice. Večina cepiv preprečuje razvoj virusnih okužb, obstajajo pa tudi cepiva, ki uspešno preprečujejo tudi nekatere bakterijske okužbe (cepivo proti davici in hemofilusu ali cepivo proti pnevmokoknim okužbam …). Na splošno sicer velja, da so cepiva proti bakterijam bistveno manj učinkovita. Pediatri res verjamemo v moč cepiv, saj skrbimo za to, da z njimi redno zaščitimo sebe in z vsemi možnimi cepivi zaščitimo tudi svoje otroke.

Ob okužbah zgornjih dihal in prebavil moramo seveda poskrbeti tudi za kar se da dobro higieno rok in malčke paziti pred izpostavljenostjo okužbam v okoljih, kjer se vsakodnevno srečuje večja količina ljudi, denimo v nakupovalnih središčih.

Je treba otrokom dajati kakšna prehranska dopolnila? Predvsem v zimskem času poslušamo o nekakšnih vitaminskih dodatkih, »krepilcih« imunskega sistema, preventivnih tabletkah, sirupih …

Pediatri menimo, da otroci, ki živijo v varnem in zdravem okolju, ki uživajo zdravo prehrano in se držijo zgoraj omenjenega načina življenje, ne potrebujejo nikakršnih prehranskih in drugih dodatkov. Uživanje zdrave, raznovrstne, sveže pripravljene hrane – sadja, zelenjave, mesa, žitaric … telesu zagotovi zadostne količine vitaminov in mineralnih snovi, potrebnih za zdrav razvoj. Vitamini, ki jih v telo vnesemo z zdravo hrano, se namreč v črevesju bistveno bolje resorbirajo kot vitamini, ki jih v telo vnesemo v obliki tablet in sirupov.

Je res, da je za otroke bolje, da odidejo kasneje v vrtec, ko je njihov imunski sistem že nekoliko bolj okrepljen, denimo pri treh letih? Veliko staršev, ki po končanem porodniškem dopustu dajo otroke v vrtec, toži, da njihov otrok konstantno zboleva, tako da so vsi skupaj potem večinoma doma.

Otrok socializacije z vrstniki za zdrav razvoj do tretjega leta ne potrebuje. Jasnih priporočil, kdaj začeti z uvajanjem v vrtec, ni. Glede na moje izkušnje nekateri otroci veliko zbolevajo tudi pri treh letih ali kasneje, nekateri pa tudi pri enem letu ali dveh letih ne. Zelo je odvisno od otroka samega. V splošnem pa lahko rečemo, da bo malček, ki v vrtcu ni izpostavljen številnim okužbam svojih sovrstnikov, v povprečju doživel kakšno okužbo manj. Morda pa je še pomembnejša zaščita novorojenčkov in majhnih dojenčkov pred okužbami, ki jih iz vrtca prinese sorojenec. Pediatri zato svetujemo, da med porodniškim dopustom iz vrtca, vsaj za nekaj mesecev, vzamete tudi vse starejše otroke.

Za konec, je po vašem mnenju vedenje staršev o okužbah otrok zadostno?

Pomembno je, da starši ločijo, ali je otrok resno bolan ali ne. Kadar otrok tudi po tem, ko je temperatura znižana v meje normalnega, res težko diha, je pretirano zaspan in se nenavadno obnaša, je bled ali modrikast, zavrača vse tekočine in odvaja bistveno manj urina kot po navadi, takrat je možnost težke okužbe velika in otrok potrebuje pregled pri zdravniku. Če pa je otrok v afebrilnem stanju razigran, pije njegove najljubše pijače in odvaja normalne količine urina, je možnost resnega obolenja bistveno manjša.

 Najpogostejše so virusne okužbe, večinoma so blažje, tako da otroci ne potrebujejo specifičnega zdravljenega.

 Bakterijske okužbe navadno zahtevajo antibiotično zdravljenje.

 Večina bolezni je lahko povzročena z virusi ali bakterijami, glivične okužbe so bistveno redkejše.