Kako opazimo kratkovidnost in daljnovidnost pri otroku? Ali obstaja preventiva in kakšna? Kako navaditi otroka, da nosi očala? To je le nekaj vprašanj, ki skrbi starše. Mi smo jih postavili asist. prim. mag. Dragici Kosec, dr. med., vodji oddelka za ortooptiko in strabologijo na Očesni kliniki v Ljubljani.
Avtor: Klavdija Škrbo Karabegović
Pri daljnovidnosti ali hypermetropii se svetlobni žarki, ki prihajajo v oko, združijo za mrežnico, namesto na njej. Na mrežnici se pojavi t.i. razpršilni krog, žarišče pa leži za mrežnico. Vzrok je lahko zmanjšana lomnost žarkov na prehodu skozi oko ali pa je oko krajše kot normalno. Daljnovidni otroci običajno vidijo megleno na blizu, daljavo pa lahko izostrijo s pomočjo akomodacije, čeprav se otroci največkrat tega ne zavedajo. Daljnovidnost se korigira z očali, s kontaktnimi lečami ali z operacijo.
Pri kratkovidnosti ali myopii otrok dobro oziroma ostro vidi bližnje predmete, vid na daljavo pa je meglen. Pri kratkovidnosti se žarki zberejo pred mrežnico, namesto na njej, in jo dosežejo, ko se že razhajajo. Moč loma žarkov v očeh je prevelika, kar je največkrat posledica podaljšanega zrkla ali predebele leče. Kratkovidnost se korigira z očali ali s kontaktnimi lečami, pogosto se pojavi v šolski dobi, lahko pa tudi prej ali pozneje.
Kako opazimo, da je otrok kratkoviden ali daljnoviden?
»Manjšega otroka naj starši doma opazujejo, kako reagira na vidne in svetlobne dražljaje, kako gleda na eno in na drugo stran, torej gibanje oči. Poskušajo naj ga testirati, kako vidi, če mu zakrijejo eno ali drugo oko in podobno. Vse to bo dobrodošlo, da bomo napako pri otroku odkrili čim prej in tudi čim prej ukrepali,« pove prim. Koščeva.
Večji otrok, ki je kratkoviden, gleda v daljavo s priprtimi očmi, toži, da ne vidi televizije ali na šolsko tablo. »Veliko težje pa je opaziti daljnovidnost, ker otrok zelo dobro prilagaja, lahko tudi do deset dioptrij. Ponavadi opazimo, da nekaj ni v redu, ko se pojavi tudi škiljenje, pri zelo visokih dioptrijah pa se lahko pojavi tudi slabša orientacija,« razloži prim. Koščeva in doda, da veliko kratkovidnih in slabovidnih otrok opazijo že pri sistematskem pregledu pri treh letih in ob vstopu v šolo, a hkrati opozarja, da ne gre čakati do takrat, če starši opazijo, da bi otrok lahko imel kakršnekoli težave z vidom. Zelo pomembno je namreč, da se ukrepa čim prej.
Preventiva
Preventiva se začne že v nosečnosti, ko naj se nosečnica izogiba infekcijam, stresu, kajenju, alkoholu itd. »V preventivo sodi tudi uravnotežena prehrana z veliko surovega sadja in zelenjave ter dovolj gibanja v naravi. Prav tako pretirano sedenje otrok pred televizijskim ekranom in računalnikom vsekakor ne prinese dobrih učinkov na oči, še manj pa na psiho otroka. Vendar pri tem velja poudariti, da so oči namenjene gledanju in jih ne moremo obrabiti, vendar je pomembno, ob kakšnih pogojih jih uporabljamo, torej je pomembna primerna svetloba, razdalja in podobno,« o preventivi pove prim. Dragica Kosec.
Pomembno je, da otroci med branjem in učenjem delajo premore ter velikokrat pogledajo »na daleč«, kar je še najbolj izvedljivo zunaj, v naravi. Kajti ravno med šolsko populacijo nemalokrat pride do t.i. krča akomodacije, ki povzroči meglen vid na daljavo in ki običajno s počitkom mine, ter do pojavljanja šolske kratkovidnosti, ki kasneje izgine.
»Pri sedanjem načinu izobraževanja se težave z vidom v šolskem obdobju dokaj pogoste. Problem je predvsem v preobremenjenosti otrok, stresu, prevelikih pričakovanjih, zaradi česar se otroci ne znajo več sprostiti. Kot posledico nemalokrat opazimo raznovrstne težave, na primer fiziološki dvojni vid, stresni glavobol, … Otroci so zaradi preobremenitve prenapeti, preutrujeni in imajo posledično tudi težave z vidom, ni pa nujno, da te težave potrebujejo korekcijo z očali ali kako drugo korekcijo, ampak je dovolj, da se otroci malo sprostijo,« še enkrat poudari pomen sproščanja in gibanja v naravi prim. Koščeva.
Otrok in očala
Ko ugotovijo, da je otrok kratkoviden ali slaboviden, je največkrat potrebna korekcija vida z očali, nad katerimi pa otroci niso ravno navdušeni. Kako torej navaditi otroka, da mora nositi očala? »Najbolj preprost in kratek odgovor je, da se na očala ne navadiš, na dober vid pa ja. Torej, ko otrok spozna, da z očali vidi bolje, jih bo poiskal sam. Večji problem nastane pri otrocih, ki imajo nizko korekcijo oziroma nizko napako v lomnosti in škilijo ter resnično ne opazijo zelo velike razlike, medtem ko imajo očala ali ko so brez njih,« pove prim. Koščeva.
Pri slednjih je treba poiskati različne spodbujevalne mehanizme, od preprostih, kako mu pristojijo očala, do tega, da otrok sam izbere očala in jih posledično tudi rajši nosi. Pri nošenju očal pa imajo starši poglavitno vlogo in pri tem morajo biti dosledni, dokler se otrok očal ne navadi. Pri mlajših otrocih lahko očala fokusiramo s trakci, da pri igri ne padejo; obstajajo tudi očala s posebnimi ročkami, ki se lepo prilegajo ušesu in je prav tako manjša verjetnost, da padejo.
Večjo težavo predstavljajo dojenčki, ki jim že morajo dati očala. »V takih primerih dojenčkom s kartonom fiksiramo komolec, da z roko ne more do oči in potegniti očal, vseeno pa se lahko igra, hranijo pa ga starši. Ta ukrep je potreben samo toliko časa, dokler se dojenček na očala ne privadi,« je zaključila prim. mag. Dragica Kosec.
Citati
»Oči so namenjene gledanju in jih ne moremo obrabiti, vendar je pomembno, ob kakšnih pogojih jih uporabljamo, torej primerna svetloba, razdalja in podobno.«
September, 2009
