Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Očesna zenica se normalno razširi v temi, na svetlobi pa se zoži. Začasno se razširi tudi, ko smo močno razburjeni, nas je strah, občutimo veselje, bolečino in po posebnem zdravilu v obliki kapljic, ki ga dobimo na pregledu očesnega ozadja pri zdravniku oftalmologu. O tem, kdaj je razširjenost zenice bolezenska, smo se pogovarjali z mag. Petrom Golmajerjem, dr. med., specialistom oftalmologom, iz Zdravstvenega doma Ljubljana.

Ali nam za začetek lahko poveste nekaj besed o tem, kakšna je funkcija očesne zenice? V katerih pogojih se razširi?

Če gledamo z optičnega vidika, lahko zenico primerjamo z očesno režo, šarenico pa z zaslonko, podobno kot je pri fotoaparatu. Šarenica ima premer deset do dvanajst milimetrov; v sredini ima okroglo odprtino – zenico (pupilo), ki je široka od dva do pet milimetrov. Zenica je ponoči in v temi razširjena, na svetlobi oziroma ob osvetlitvi pa se zoži. Takšno spreminjanje velikosti zenice ščiti mrežnico pred poškodbami, ki bi lahko nastale zaradi premočne svetlobe, omogoča pa tudi, da v temi bolje vidimo. Zenica torej deluje kot zaslonka, ki s širjenjem ali oženjem določa, kakšen snop svetlobe vstopa v oko. Obe gladki mišici šarenice, ki uravnavata širino zenice, sta pod vplivom avtonomnega živčevja. Simpatično nitje oživčuje mišica širilka zenice (dilator pupile), parasimpatično nitje pa oživčuje zenični sfinkter, ki zenico zoži.

Kdaj govorimo o bolezenski razširitvi zenice? Kateri so glavni vzroki zanjo?

Pri midriazi je zenica nenormalno razširjena, kar nastane zaradi okvare živca, poškodbe ali po določenih zdravilih. Kot sem že dejal, se zenica normalno ob osvetlitvi zoži, v temi pa se razširi; pri midriazi ostane pretirano razširjena tudi pri močni osvetljenosti. Normalna zenica je široka od dva do pet milimetrov, kar je odvisno od svetlobe in starosti; njena velikost se z leti spreminja ‒ širša je pri mladih ljudeh, otrocih in ljudeh, ki so kratkovidni. Pri zenici, ki je ožja od dveh milimetrov, govorimo o miozi; pri zenici, ki je širša od pet milimetrov, pa o midriazi. Ko spimo, prevladuje parasimpatično živčevje in zenica je ožja; ko smo, na primer, razburjeni ali nas je strah, prevlada simpatično živčevje, zaradi česar se zenica razširi. Kadar zenici nista enakomerno široki, govorimo o anizokoriji.

Kaj povzroča začasno razširjeno zenico? Tudi jemanje zdravil in prepovedanih substanc?

Pri zdravih ljudeh je zenica lahko zožena v najstniških letih in v temnem prostoru. Razširjene zenice se pojavljajo tudi, ko občutimo veselje, strah, presenečenje, ob globokem dihanju ali po določenih zdravilih, ki jih zdravnik da v oko v obliki kapljic. Močno razširitev zenice lahko povzroči tudi pretirano delovanje ščitnice – žleze z notranjim izločanjem, ki vpliva na številne procese v našem telesu, med drugim na telesno rast in razvoj, porabo kisika in bazalno presnovo.

Vse učinkovine in mamila, ki povečujejo koncentracijo serotonina v živčevju, lahko povzročijo midriazo. V dovolj velikih količinah povzročajo tudi psihedelične učinke, vendar običajno pred tem nastopi serotoninski sindrom, to je izjemno povečanje serotonina v telesu, kar je smrtno nevarno. Takšne spojine so na primer: fenfluramin, kokain, številni antidepresivi iz skupin selektivnih zaviralcev privzema serotonina, zaviralcev privzema serotonina in noradrenalina in zaviralcev MAO.

Poznamo tudi fiziološko anizokorijo, pri kateri sta zenici različno veliki, razlika v njuni velikosti je do 0,3 milimetra in jo ima okoli 25 % ljudi. Pri njej se razlika med zenicama spreminja, enaka je na svetlobi in v temi.

Posebna oblika pa je Adijeva tonična zenica, to je redka nevrološka motnja, pri kateri sposobnost oženja zenice oslabi. Običajno prizadene eno oko, vendar je verjetno, da bo v 20‒30 % primerov sčasoma prizadeto tudi drugo oko. Imenujemo jo tudi Holmes-Adiejev sindrom. Običajno se ta motnja pojavi v srednjih letih, pogostejša je pri ženskah kot pri moških. Vzrok zanjo ni pojasnjen, najverjetneje gre za okvaro živcev (nevropatijo), ko živci, ki nadzirajo delovanje zenice in refleksov, selektivno propadejo. Nekateri menijo, da jo povzroča določen virus, drugi pa, da je ta bolezen »avtoimuna«, kar pomeni, da imunski sistem proizvaja protitelesa, ki napadajo te specifične živce. Bolnik ima občutek, da je svetloba za prizadeto oko premočna (zenica namreč s pomočjo oženja močnejši svetlobi zmanjšuje moč vdiranja svetlobe). Po določenem času se bolnik navadi na povečano zenico in tega sploh ne zazna več. Takšno stanje je običajno trajno, vendar ne napreduje. Drugi vzroki, ki povzročajo atonično zenico, so še: nevrosifilis, diabetes, herpes zoster, arteritis celic velikank in alkoholizem.

V katerih primerih je potrebna obravnava pri oftalmologu?

Če je zenica na enem očesu razširjena, je potreben takojšen pregled pri zdravniku specialistu oftalmologu, ker lahko gre za resno obolenje. Razširjena zenica je sicer normalna v temi, če smo razburjeni, občutimo veselje, strah, bolečino, ob globokem dihanju in po določenih zdravilih, ki nam jih da zdravnik oftalmolog v obliki kapljic (midriatiki). Prav tako nastane po poškodbi šareničnega sfinktra, pri glavkomu (zeleni mreni) in slepoti očesa.

Kako zdravimo bolezensko midriazo?

Zdravljenje je lahko zelo zahtevno, najprej je treba opredeliti vzrok in ga potem zdraviti. Vzroki zožene zenice, ki se pojavljajo pri zdravih ljudeh, ne potrebujejo zdravljenja.

Prizadetost tretjega možganskega živca s prizadetostjo zenice, ki je širša in neodzivna, je nujno stanje, ki zahteva takojšnjo oftalmološko obravnavo. Bolnika je treba zaradi suma na anevrizmo urgentno napotiti k nevrologu ali nevrokirurgu. Opraviti je treba računalniško tomografijo (CT) in slikanje z magnetno resonanco (MRI).

 

Februar 2018

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja