Poznate tisto, da so z leti ‘naše roke vedno krajše’ in je treba čtivo držati čim dlje stran od sebe, da ga lahko jasno preberemo? Vzrok leži v starostnih fizioloških spremembah očesa in tej težavi, tako kot davkom in smrti, ne more ubežati nihče od nas. Ali pač? Za razjasnitev slike smo se obrnili na Marijo Ano Schwarzbartl Pfeifer, dr. med., spec. oftal. Kirurginjo.
Avtorica: Anja Kuhar Glišić
Marija Ana Schwarzbartl Pfeifer
S kakšnimi simptomi se izkazuje starovidnost oz. presbiopija?
Strokovni izraz ‘presbiopija’ je ustreznejši, saj danes beseda ‘starovidnost’ ni več strokovno primerna. Pri 40 ali 45 letih namreč človek še zdaleč ni star, pred sto leti pa je bilo 40 let že kar blizu starosti. Značilni znaki so otežkočeno branje drobnega tiska predvsem zjutraj in pozno zvečer, kasneje si pomagamo z odmikanjem čtiva od sebe, torej poskusimo sliko prenesti v žarišče naše leče, ki pa je bolj odmaknjeno od nas, kot smo bili navajeni, saj leča že manj lomi svetlobo. Nekateri to opišejo z izrazom, da so jim roke postale prekratke. Če veliko delamo na blizu (računalnik, branje knjig), nas lahko prične boleti glava, počutimo se utrujene, lahko nas celo boli za očmi. Pozneje opazimo, da drobnega tiska ne moremo več brati, še kasneje pa tudi normalnega tiska brez očal ne vidimo več.
Pri katerih letih lahko nastopi?
Običajno presbiopija nastopi po 40. letu, najpogosteje po 45. letu starosti. Izjemoma ljudje potrebujejo prva očala šele po 50. letu starosti, čeravno na daleč niso kratkovidni. Pri kratkovidnih seveda težav z branjem ni, le očala za daleč morajo odstraniti; če pa kratkovidni želijo brati z očali za daleč na nosu, prav tako na blizu ne vidijo več. Tisti, ki nosijo kontaktne leče za daleč, s pojavom presbiopije potrebujejo poleg kontaktnih leč le še očala za branje. Pogostejši pa je pojav pacientov, ki se jim zdi, da dobro vidijo na daleč in na blizu brez očal, čeprav se po pregledu izkaže, da njihov vid ni odličen. A če je to za njihov življenjski slog dovolj, jih v uporabo očal ne silimo.
Presbiopijo ljudje pogosto zamenjujejo z daljnovidnostjo, vendar ne gre za isto težavo. V čem se razlikujeta?
Fiziološko gre za popolnoma različni stvari, ki jima je skupna ‘plus’ dioptrija. Pri daljnovidnosti ali hipermetropiji potrebujemo očala v plus dioptriji za gledanje na daleč, pri starovidnosti ali presbiopiji pa potrebujemo očala za branje, torej na blizu, običajno v plus dioptriji. Pri presbiopiji z leti leča v očesu trdi, zato jo mišice, ki sodelujejo pri krčenju in spreminjanju oblike leče, ne morejo več preoblikovati za gledanje na blizu. To imenujemo akomodacija, ki z leti peša, dokler popolnoma ne izgine.
Ko se naša očesna leča ne prilagaja več, potrebujemo očala +2,5 dioptrije za blizu, če smo na daleč sicer brez očal. Če nosimo očala za daleč, se k obstoječi dioptriji prišteje še dioptrija +2,5 za na blizu; nasprotno pa tisti, ki nosijo očala –2,5 dioptrije za daleč, lahko berejo brez očal; če namreč k –2,5 prištejemo +2,5, dobimo ravno 0.
Dioptrija pri presbiopiji postopoma narašča od +0,5 dioptrije v nekaj letih do končne dioptrije +2,5.
Se presbiopiji lahko na kakršen koli način izognemo ali pa jo vsaj ‘prestavimo’?
Obstaja veliko teorij, kako presbiopijo prestaviti v poznejša leta ali se ji celo izogniti. Upočasnile naj bi jo denimo velike doze C-vitamina, pa tudi čim kasnejši začetek nošenja prvih očal za na blizu in izvajanje posebnih vaj za oči.
Najnovejša pomoč na tem področju pa so zdravila v obliki kapljic, s pomočjo katerih človek ne potrebuje očal za branje kljub že prisotni presbiopiji, hkrati pa ne vplivajo na vid na daleč. Za zdaj so dostopne samo osebno v Braziliji, se pa farmacevtske družbe že pogajajo za odkup. Njihova sestavina ostaja skrivnost, sem pa govorila s kirurgom, ki jih uporablja že dve leti in res ne potrebuje nikakršnih očal.
S kakšnimi okulističnimi pripomočki si lahko pomagamo?
Najpreprostejša pomoč so očala. To so lahko samo očala za branje ali pa progresivna očala, ki pridejo v poštev za tiste, ki potrebujejo očala tako za daleč kot tudi na blizu. Poznamo še bifokalna očala, ki jih danes skoraj ne vidimo več, ter še nekaj kompleksnejših različic. Na vsa progresivna očala se je treba navaditi, saj namreč ob pogledu navzdol človek vidi jasno samo na blizu (na denimo 40 cm) in recimo ob hoji po stopnicah teh ne vidi jasno, saj so relativno oddaljene. Tudi pri strani pogled skozi očala ni povsem jasen. Zaradi vseh omejitev, ki jih takšna očala prinašajo, se vse več ljudi odloča za operativno korekcijo presbiopije. Tisti, ki se operacije bojijo, lahko poskusijo s progresivnimi kontaktnimi lečami.
Kako pa je z industrijskimi, ‘ready-made’ očali, ki jih je mogoče kupiti v drogeriji?
Ne drži, da so takšna očala za vse neustrezna. Če je dioptrija na obeh očeh na daljavo enaka, zelo nizka, brez cilindra na obeh očeh in če je naša medzenična razdalja normalna, bomo tudi s takšnimi očali videli odlično, brez glavobolov itd. Drži pa, da je primernih kandidatov za taka očala relativno malo. Najbolje je, da se pri 40. ali 45. letih opravi pregled pri oftalmologu, ki bo na osnovi meritev svetoval, kako naprej. Iskreno, skoraj vsi pacienti, ki pridejo k meni po prva očala za branje in hkrati niso nikdar potrebovali očal za na daleč, najprej poskusijo s takimi iz drogerije. Sama nisem nikoli nikogar oštela zaradi tega, sem jim pa na osnovi pregleda svetovala, kaj je za njih najbolje.
Omenili ste tudi operativni poseg, s kakšnimi operativnimi posegi si lahko pomagamo?
Vse več ljudi se odloča za operativno korekcijo presbiopije, ki je v ZDA že tako običajna kot pri nas obisk zobozdravnika. Na naših tleh se tovrstne operacije izvajajo že okrog 20 let, prvo multifokalno lečo je v Sloveniji kot eden prvih na svetu implantiral dr. Vladimir Pfeifer. Takrat je kljub visokemu zadovoljstvu pacientov vladalo veliko nezaupanja do tovrstnih operacij, tudi s strani oftalmologov, danes pa se število takih operacij na leto strmo povečuje. Žal so posegi zgolj samoplačniški in se izvajajo predvsem v zasebnih očesnih kirurških centrih.
Obstaja več vrst leč, ki se vgradijo na mesto naše očesne leče, ki se med posegom odstrani iz očesa. Bifokalne intraokularne leče so bile na tržišču prve, sedaj pa se jih uporablja redko. Imajo namreč le dve žarišči (blizu in daleč), za računalnik, ki je nekje vmes, pa ti pacienti večinoma potrebujejo očala. Tifokalne intraokularne leče omogočajo gledanje brez očal na vse tri razdalje (blizu, srednje, daleč); če pa imamo cilindre, je potrebno korigirati tudi te, takrat potrebujemo trifokalno torično intraokularno lečo. Če ne beremo veliko oziramo beremo samo še elektronske knjige ali časopis na računalniku, se lahko odločimo za intraokularne leče s podaljšanim žariščem, s katerimi dobro vidimo na daleč in srednjo razdaljo, za branje na blizu pa so potrebna očala. Pravilen izbor intraokularne leče je odvisen od natančnega pregleda očesa pred posegom, hkrati pa se pacienta opozori na vse prednosti in slabosti posameznih tipov leč. Operacija presbiopije je tako kot nošnja očal ali kontaktnih leč kompromis v življenju. Po tovrstnih posegih so najbolj zadovoljni pacienti, ki so pred posegom potrebovali očala tako za daleč kot za blizu in po posegu zaživijo popolnoma brez očal.
