Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Človek pozna čebelo in njene odlične pridelke že od pradavnine. Med enega najstarejših prikazov odnosa človek – čebela uvrščamo preprosto risbo, ki je nastala pred 20.000 oz. 30.000 leti v Pajkovi jami v pokrajini Valencia na vzhodu Španije. Risba prikazuje dva pradavna človeka, viseča na vrvi, ki v skalni votlini čebelam ropata med, pri tem pa z dimom odganjata čebele, da ju ne bi popikale. Navada odganjanja čebel z dimom se je ohranila tudi v sodobnem čebelarstvu. Slovenci smo na naše čebelarstvo lahko upravičeno ponosni, saj so ga 200 let pred ostalim svetom, v 18. stoletju, s svojim delom zaznamovali trije slovenski velikani čebelarstva. To so bili Anton Janša, Peter Glavar in Janez Anton Škarpoli. Ovrgli so trditev, da so troti vodonosci, da torej nosijo samo vodo. Sklepali so, da se matica oplodi visoko v zraku in to z več troti in ne v čebelnjaku, kot se je prvotno domnevalo. Ugotovili so tudi, da je čebele koristno voziti na pašo ter postaviti čebelnjak tako, da je obrnjen proti JV, od koder čebele prej izletavajo. S takšno lego čebelnjaka pa čebelice zavarujemo tudi pred mrazom in vročino. O tem, kako koristno je sodelovati s čebelami in uporabljati njihove naravne izdelke, nam je predstavila gospa Jana Potokar, vodja razvoja v Medexu.

Avtor: Damijana Škrlj

 

Čebelarstvo je na Slovenskem že dolgo razvito. Kaj pa slovenske avtohtone čebele?

Slovenska avtohtona čebela je zelo delavna in miroljubna kranjska čebela, ki ji rečemo Apis melifera carnica ali po slovensko čebela medarica kranjica. Naša sivka, ki je zaščitena vrsta, izvira s Kranjske in je po celem trupu poraščena s sivimi dlačicami. Trenutno je druga najbolj razširjena pasma čebel v svetu. Najdemo jo na Balkanu, v severni Grčiji, v porečju Donave (Romunija, Bolgarija, Madžarska), na severu Alp, na Koroškem, Štajerskem, Češkem, Slovaškem in vse do Karpatov. Naša kranjica je bila zaradi dobrih lastnosti tudi dober prodajni izdelek. V preteklosti se je tako prodalo precej matic te vrste, zaradi česar se je tudi tako razširila. Sicer pa nam je po videzu bolj znana najbolj razširjena italijanska čebela, ki jo običajno tudi rišemo in je rumeno-črne barve.

 

Kako je sestavljena čebelja družina?

Družino sestavljajo matica, čebele delavke in troti. Vloga matice je zgolj v tem, da leže jajčeca medtem, ko za sam zarod skrbijo druge čebele, ki prve tri dni hranijo ličinke z matičnim mlečkom, potem pa jih začnejo hraniti z medom in s cvetnim prahom. Ličinka matice ima poseben privilegij, saj je celo življenje hranjena z matičnim mlečkom, zaradi česar se razvije že v 16 dneh, čebela delavka v 21, trot pa v 24 dneh. Hrana je torej tista, ki pogojuje, v kaj se bo ličinka na koncu razvila, saj je čebela mati genetsko enaka čebeli delavki, vpliva pa tudi na spolno razvitost čebel. Edino matica je sposobna leči jajčeca ter je precej večja od čebele delavke in živi kar 5 let, medtem ko živi čebela delavka 2–6 mesecev.

 

Na kakšen način čebele izmed vseh čebel določijo matico?

Jajčece odložijo v posebno, večjo celico, ki se nahaja na robu matičnjaka. Ko čebele začutijo, da potrebujejo novo matico (kar pa ni vsako leto), se odločijo zanjo. To bodočo matico nato hranijo samo z matičnim mlečkom in ko se razvije, mora stara matica zapustiti panj. Z njo odide še nekaj drugih čebel in takrat pravimo, da čebele rojijo.

 

Katere čebelje izdelke človek že od nekdaj uporablja za svoje potrebe?

Med prav gotovo. Ljudem se je zdelo nenavadno, da se med v normalnih okoliščinah ne pokvari, kot recimo mleko. Zato so že zgodaj pričeli razmišljati o njegovi »alternativni« uporabi. Že v starem Egiptu so iz 1/3 medu in 2/3 maščob delali mazilo za rane, v srednjeveških zdravilnih knjigah je omenjen kot sestavina zdravil za različno uporabo: za zdravljenje očesnega ječmena, umazanih gnojnih ran, notranjih ran, amputiranih udov, pri zdravljenju krast in podobno. Danes pa ga v nekaterih tujih bolnišnicah zelo uspešno uporabljajo pri zdravljenju gnojnih, odprtih ran, saj se med ne prilepi na kožo in rano in ga je mogoče z lahkoto odstraniti. Med vsebuje veliko sladkorjev, preprečuje razmnoževanje bakterij, ima pa še posebne snovi, saj se npr. ob stiku s tekočino razvije vodikov peroksid. Vse te snovi pospešujejo celjenje ran in regeneracijo tkiva ter preprečuje okužbo z drugimi organizmi. Poleg medu so npr. propolis za zdravljenje gnojnih delov telesa uporabljali že stari Grki, ki so ga uporabljali tudi v mazilih in balzamih, kot piše v starih grških zapisih. Svojim vojščakom so ga kot prvo pomoč pri ranah dajali tudi Rimljani, stari hebrejski teksti Stare zaveze pa opisujejo njegove zdravilne lastnosti in ga omenjajo pod nazivom tizori. Je pa propolis služil predvsem za zdravljenje bolezni ust in dihalnih poti. Egipčani so propolis uporabljali tudi za balzamiranje trupel, matični mleček pa za hrano faraonov (hrana za bogove, ker krepi življenjsko moč, krepi odpornost, zavira procese staranja, saj spodbuja celično presnovo, ipd). Od izdelkov je tu še čebelji strup, ki so ga Egipčani kot prvi omenjeni uporabljali proti revmi. Od nekdaj se uporablja še cvetni prah, ki vsebuje beljakovine, aminokisline, minerale, vodo, skratka vse snovi, ki jih potrebuje organizem za normalen razvoj in je dejansko »kruh« za čebele ter hrana njim in njihovim ličinkam. Znano je, da več kot je spomladi cvetnega prahu, močnejši je čebelji zarod. Cvetni prah je tako vsestransko živilo, da bi v bistvu lahko živel samo od njega.

 

Ali lahko recimo temperatura in onesnaženost okolja vplivata na čebele?

Na čebele vpliva vse: vlaga, onesnaženost, dež, tehnika pridelave, toksini v okolju. Čebela je izredno občutljiva žival in se ne more prilagoditi onesnaženemu okolju. V primeru, da so njeni pašniki sveže škropljeni s herbicidi in podobnimi strupi in je teh strupov preveč, čebela umre, še preden se vrne v čebelnjak. Dokaz za to so tudi pomori čebel, o katerih občasno pišejo mediji. Ravno zaradi varstva čebel so navodila, ki predpisujejo čas, količino in ostale podrobnosti rokovanja s herbicidi in pesticidi, tako stroga in torej ni vseeno, kdaj kmetje ta sredstva uporabljajo. Človek brez čebele ne more obstajati (opraševanje in mnoge druge koristi, ki jih človeku prinaša sobivanje s to malo in pomembno žuželko). Še primerjava: govedo je človek popolnoma udomačil, čebele pa se ne da popolnoma udomačiti in se tako mora človek delno prilagoditi njenim »zahtevam«.

 

O čebeli smo kar nekaj povedali, prav je, da nekaj besed namenimo tudi vedi, ki se imenuje apiterapija. Kaj izraz apiterapija sploh pomeni?

Izraz se je začel uporabljati v prvi polovici 20. stoletja, ko so med prvič pričeli raziskovati z medicinskega stališča skozi klinične študije in kemično sestavo čebeljih pridelkov. Izraz apiterapija pomeni uporaba čebeljih pridelkov za preprečevanje, zdravljenje, okrevanje po bolezni, … Z apiterapijo si lahko pomagamo pri prehladu, želodčnih težavah, krepimo odpornost, vitalnost, lajšamo revmatične težave, oskrbimo manjše rane in opekline, lajšamo težave v času menopavze in v času menstruacije, uporabljamo jo za povečanje apetita in seveda, čebelji pridelki okrepijo organizem bolnega človeka. Čeprav je bilo ugotovljeno pozitivno delovanje čebeljih izdelkov na več kot 500 različnih bolezenskih stanj in težav, spada uporaba čebeljih izdelkov bolj ali manj na področje alternativne medicine, ki pa še ni medicinsko priznana metoda. Mnogo koristnih informacij o uporabi čebeljih izdelkov (apiterapiji) najdete na spletni strani www.medex.si.

 

Na kaj moramo biti pozorni, preden se odločimo za apiterapijo?

Ugotoviti moramo, ali čebelje pridelke dobro prenašamo. Vsebnost cvetnega prahu lahko povzroči alergijo na med, matični mleček, propolis, skratka na vse čebelje izdelke. Sprva uživajmo čebelje izdelke v količini, ki je nižja od minimalno dnevno priporočene, se pri tem opazujmo in s priporočeno dnevno nadaljujmo, če nimamo reakcije na čebelje izdelke. Večjo verjetnost preobčutljivosti je pričakovati v primeru uživanja s cvetnim prahom bogatejših vrst medu, recimo kostanjevega, ki vsebuje najmanj 90 % cvetnega prahu kostanja, medtem ko je pri lipovem medu najmanjša pričakovana vsebnost 1 % cvetnega prahu lipe.

 

Kako med sploh nastane?

Na rastlinah, kjer se pasejo, čebele naberejo nektar, ga predelajo v svojih medenih želodčkih ter mu dodajo še svoje encime. Ko priletijo v panj, ga izločijo v satne celice in poskrbijo, da voda izhlapi iz medu. To dosežejo tako, da migajo s krilci in na tak način med osušijo. Dovolj suhega in primerno gostega zaprejo z voskovnimi poklopci. Čebele točno vedo, kdaj je med zrel.

 

Katera je glavna skupina hranilnih snovi, ki se nahajajo v medu?

Glavna skupina so ogljikovi hidrati, predvsem enostavni sladkorji (glukoza in fruktoza, pa tudi saharoza). Med je torej hiter in neposreden vir energije, ki telo ogreje, ga okrepi in je primeren tako za športnike, ki jim kot vir energije zadošča že žlica medu, kot tudi za bolnike. Med poleg ogljikovih hidratov vsebuje tudi encime (npr. diastazo in divertazo), ki v našem telesu pospešujejo kemične reakcije, pa vitamine, minerale ter posebne antibakterijske snovi, bioflavonoide. Temnejši kot je med (najbolj bogata z njimi sta gozdni, hojev in ajdov, ki pa ga v Sloveniji vse težje dobimo), več ima bioflavonoidov, ki delujejo tudi kot antioksidanti. Med ima zelo nizko energijsko vrednost in v primerjavi z navadnim sladkorjem »prihranimo« kar tretjino kalorij.

 

Kako je z blagodejnimi učinki medu? Verjetno se različne vrste medu uporabljajo za odpravljanje in lajšanje različnih vrst težav?

Razmerje snovi v medu se razlikuje od vrste medu. V Sloveniji v grobem ločimo 8 vrst medu: lipov, kostanjev, cvetlični, smrekov, ajdov, gozdni, akacijev in med oljne ogrščice. Poznamo seveda tudi druge vrste medu, npr. žajbljevega, ki ga čebela nabere na žajbljevih rastlinah, pa ajdovega in druge. Temnejše vrste medu (npr. hojev in gozdni) vsebujejo veliko mineralov, antioksidantov in so primerne za okrepitev organizma, za slabokrvne ljudi, pa tudi za odpravljanje pljučnih težav, kašlja, prehlada in podobnega, saj vsebuje veliko smol. Akacijev med je recimo med vsemi vrstami medu tako po barvi kot okusu najnežnejši, zato mu radi rečemo, da je damski med, ker ga imajo ženske in otroci najrajši. Specifičen okus ima tudi lipov med, ki je zaradi vsebnosti posebnih snovi še posebej priporočljiv ob povišani telesni temperaturi, ki naj bi jo celo zniževal. Kostanjev med ima zaradi velike količine cvetnega prahu (okrog 90 %) specifičen grenak okus, zato pravimo, da je bolj moški med, zaradi velike vsebnosti fruktoze pa je primeren za diabetike.

 

Zakaj je torej smiselno kupovati slovenski med in kako se med pravilno hrani?

Pri slovenskem medu poznamo njegovo poreklo in njegovo kakovost. Pri medu, ki je prepotoval dolge razdalje, se bioaktivne snovi in encimi zaradi dolgotrajnega in največkrat neustreznega skladiščenja uničijo. Zaradi prevelikih temperatur in segrevanja medu na sončni svetlobi pogosto nastane človekovemu zdravju škodljiva snov hidroksimetilfurfolol (HMF). V pravilniku za med je predpisano, da je maksimalna vsebnost HMF/kg 40 miligramov, saj je višja vsebnost te snovi zdravju škodljiva. Med je najbolje hraniti v čistem, dobro zaprtem steklenem kozarcu, v temnem ter hladnem prostoru pri temperaturi do 24 °C. Naravni med kristalizira. Kristaliziranega topimo pri največ 40 °C. Dobra lastnost medu je, da je zaradi visoke koncentracije sladkorjev neoporečen več let, se pa njegova biološka aktivnost s starostjo zmanjšuje, zato recimo 10 let star med raje uporabimo za kakšno pecivo.

Nasvet: Že v starih časih so vedeli, da kozarec mleka z medom pomirja. Tudi danes se eno uro pred spanjem priporoča veliko žlico medu. Sicer pa tri žlice medu na dan in pa uživanje matičnega mlečka znatno okrepijo naše telo v boju proti mikroorganizmom.

 

Kakšna je razlika med matičnim mlečkom in medom?

Razlika je v njunem načinu nastajanja in pa senzorčnih lastnostih. Lastnosti medu so odvisne od rastlin, kjer čebele nabirajo nektar, ga nato z dodatkom lastnih encimov predelajo v svojem medenem želodčku ter na koncu zorijo v satni celici. Med je bogat s sladkorji, z vitamini, beljakovinami, minerali, encimi, s specifičnimi antioksidativnimi snovmi. Matični mleček pa je 100 % izdelek čebel in ni odvisen od paše, saj nastaja v čisto drugih, voskovnih žlezah mladih čebel, starih 5–12 dni. Z matičnim mlečkom hranijo ličinke od prvega do tretjega dneva njihove starosti, ko rabijo ličinke najbolj bogato hrano. Matični mleček je znan po beljakovinah in poleg vitaminov, mineralov in encimov vsebuje tudi edinstveno snov, ki je ne najdemo nikjer v naravi, to je 10 HDA. Matičnega mlečka je v primerjavi z medom zelo malo. Čebelarji ga pridelujejo tako, da nastavijo letvice, v katerih so satne celice in v vsako satno celico položijo po eno ličinko, staro nekaj ur. Mlade čebele hranijo te ličinke, saj mislijo, da hranijo matico. Po treh dneh, ko je okrog ličinke največ matičnega mlečka, čebelar ličinko odstrani ter počasi pobira matični mleček, ki ga je v eni satnici za grah ali pa še manj.

 

Kaj pa propolis?

Propolis ali zadelavino nabirajo čebele na različnih smolah dreves in ga uporabljajo za zadelavo špranj, ki nastanejo ob krčenju in širjenju lesa panjev. Čebele potrebujejo stalno telesno temperaturo. V panjih se ne smejo niti pregrevati niti ohlajati. Propolis poleg omenjenega uporabljajo tudi za balzamiranje mrtvih vsiljivcev  (muhe, mravlje in ostalo, kar je zašlo v panj), s čimer se zaščitijo pred okužbo zaradi razpadajočih tujkov. S propolisom tudi prevlečejo izpraznjene satne celice in tako poskrbijo za razkužene prostorčke za novo ličinko. Pozimi, ko ne morejo izletavati iz panja, jih propolis obvaruje pred okužbami, saj vsebuje eterična olja in hlapi. Propolis pa nenazadnje koristi tudi človeku, ki ga uživa s sladkorjem ali pa ga nakaplja na žličko medu. Pri nakupu propolisa bodimo pozorni na njegovo kakovost. Zelo pomembno je, da so izdelki s propolisom standardizirani na vsebnost aktivne komponente propolisa, bioflavonoidov. Žal kupci tega ne vedo.

 

Kateri čebelji izdelki poleg že omenjenega še sodijo v apiterapijo, kot na primer čebelji strup?

Čebelji strup se uporablja za zdravljenje revmatizma, blaženje bolečin, zniževanje krvnega tlaka in količine holesterola v krvi. Njegova glavna komponenta so beljakovine, ki so najbolj farmakološko in biokemijsko aktivne sestavine. Čebelji strup se lahko vnese v organizem z neposrednim pikom čebele, z mazili, lahko ga inhaliramo pomešanega z vodo, obstajajo pa tudi injekcije s čebeljim strupom, mora pa biti pri zdravljenju s čebeljim strupom prisoten zdravnik. Češki zdravnik dr. Filip Terč, ki je delal v Mariboru, se je še posebej posvetil obravnavi pacientov, ki so bolehali za revmo. Obravnaval je 658 primerov revmatičnih bolnikov in jih od tega z metodo izpostavljanja čebeljemu piku uspešno pozdravil kar 543. Dokaz, da čebelji strup deluje, so tudi čebelarji sami, saj nimajo revme, so bolj zdravi ter doživijo umsko in telesno vitalno visoko starost. V apiterapijo sodi tudi mikroklima čebelnjaka, ki je prepojena z vonjem po medu, vosku itd. Razmišljanja gredo v smeri, da bi z nekajurnim bivanjem v čebelnjaku človeku znatno pomagali k boljšemu psihofizičnemu počutju, saj vdihavanje aerosola (zrak, nasičen z eteričnimi vonjavami čebeljih družin) in pozitivni energetski naboj, ki je v neposredni bližini, krepita naš imunski sistem, ugodno vplivata na obolenja dihal, zmanjšujeta stresno simptomatiko in izboljšujeta splošno počutje. In pa čebelji vosek, ki se ga uporablja za izdelavo raznih mazil, krem, saj deluje kot emulgator, iz njega pa so izdelane tudi satnice.

 

Kaj se še izvaja v okviru apiterapije: masaža, kozmetika?

V Nemčiji je medena masaža, ki se jo izvaja s posebno tehniko in le na hrbtu, že zelo razvita. Z njo iz telesa odstranimo toksine, kar se pokaže kot spremenjena barva uporabljenega medu. Se pa apiterapijo (med in matični mleček) uporablja tudi za kozmetiko (šamponi, kreme, losjoni, maske, mila), saj med umirja razdraženo kožo, jo hrani in neguje, poskrbi za zdravo kožo in lepe lase. Nekateri se z medom namažejo tudi po uporabi savne, zaradi česar dobijo mehko in nežno kožo. Med je tudi odlično sredstvo za odpravljanje mozoljev. Kot pri vsaki terapiji proti aknam je treba kožo dobro očistiti tako zjutraj kot tudi zvečer in potem nanašati med na kožo in na koncu splakniti. Sicer pa se je že Kleopatra kopala v mlečno-medeni kopeli.

 

Apiterapija postaja čedalje bolj zanimiva in popularna in se jo priporoča vsem, ki si želijo krepiti zdravje na naraven način. Med in ostali čebelji pridelki niso zdravila, so pa koristna naravna dopolnila k zdravilom in najdragocenejše, kar lahko dobimo iz narave. Za dobro počutje je treba skrbeti, ko smo še zdravi: torej raje preventiva kot kurativa. Apiterapija je preteklost, sedanjost in prihodnost. Tega se zavedamo tudi ljudje, saj je 30. marec proglašen za svetovni dan apiterapije, ki bo v letošnjem letu obeležen s svetovnim kongresom Apimedica, z osrednjo temo Apiterapija in se bo odvijal v Sloveniji. Slovesna otvoritev kongresa bo 28. septembra 2010 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Vabljeni.

  

Napitek za krepitev imunskega sistema

V topli vodi zmešamo limonin sok in med, v zimskem času pa dodamo še ingver.

 

Odpravimo akne

Z žličko cimeta zmešamo tri čajne žličke medu (najbolje lipov ali kostanjev med). S to mešanico vsak večer namažimo akne, zjutraj pa speremo z mlačno vodo.

 

Med proti gubam

Dobro zmešamo žlico medu, skute in olivnega olja ter nanesemo na očiščen obraz. Masko po 20 minutah speremo.

 

 

Maj, 2010