Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

V tej in v naslednjih številkah vas bomo seznanili z različnimi vejami medicine, ki jih v vsakdanjem življenju največkrat potrebujemo. Tokrat vam bomo predstavili delo internista. Pogovarjali smo se s predstojnikom Oddelka za endokrinologijo in diabetologijo UKC Maribor, prim. asist. Mirom Čokoličem, dr. med., specialistom internistom, ki je v bogati zdravniški praksi okusil tako pozitivne kot negativne plati svojega poklica.

Avtor: Maja Vičič

 

Kaj je interna medicina?

Interna medicina je veja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem pravilnega in napačnega delovanja notranjih organov in s tem povezanim zdravljenjem. Ravno zaradi svoje kompleksnosti in obsežnega znanja, ki ga mora imeti zdravnik internist, jo nekateri zdravniki in študenti radi poimenujejo »kraljica medicine«. Ker se znanje na področju medicine iz leta v leto širi, se interna medicina deli v številne podzvrsti, kar omogoča še natančnejše obravnavanje določenega organskega sistema. Na razpolago imamo kardiologijo in angiologijo, pulmologijo, endokrinologijo z diabetologijo, gastroenterologijo, hematologijo, revmatologijo, nefrologijo z dializo ter nuklearno medicino. Interna medicina se ukvarja tudi z onkologijo, najtežji bolniki se zdravijo na intenzivni medicini.

 

Klinika za interno medicino UKC Maribor sestavljajo naslednji oddelki:

 

Internist mora svoje delo vedno začeti z natančnim pogovorom in s pregledom bolnika. Klinični pregled sestavljata anamneza, ki jo poda bolnik, in telesna preiskava, ki jo opravi zdravnik. Bolnik najprej sam opiše svoje težave, nato ga zdravnik še podrobneje izpraša. Anamnestični podatki, ki ga zanimajo, so: sedanje težave, prejšnje bolezni, družinska ter socialna anamneza, razvade, zdravila, ki jih morebiti že prejema, ter alergije, ki jih ima.

Temu sledi klinični pregled, kjer s čutili, z rokami in enostavnimi pripomočki, npr. s stetoskopom, ogleda bolezenske znake. Po končanem pregledu predvidi delovno diagnozo, naredi diagnostični načrt ter po ali pred opravljenimi preiskavami uvede zdravljenje. Internist se med postavljanjem diagnoze poslužuje različnih diagnostičnih sredstev, ki jih nudi sodobna medicina. Med najpogosteje uporabljenimi so laboratorijske preiskave, elektrokardiogram ter slikovna diagnostika (npr. ultrazvok in rentgensko slikanje), računalniška tomografija, magnetnoresonančno slikanje, endoskopske preiskave s histologijo ter scintigrafija.

Internist opravi dodatne preiskave glede na potek bolezni ter preverja in po potrebi spreminja predpisano terapijo ali bolnika napoti na kirurški poseg.
Specializacija iz interne medicine se prične po uspešno zaključeni medicinski fakulteti in opravljenem strokovnem izpitu. Traja 6 let. V programu specializacije se zdravniki seznanijo s teoretičnim in praktičnim znanjem s področja interne medicine, tako da je zdravnik po opravljenem specialističnem izpitu zmožen oskrbeti večino pacientov z akutnimi in kroničnimi boleznimi notranjih organov. Izobraževanje od pričetka študija do konca specializacije traja najmanj dvanajst let in pol.

 

Pogovor s prim. asist. Mirom Čokoličem, dr. med., specialistom internistom, predstojnikom Oddelka za endokrinologijo in diabetologijo UKC Maribor

 

Kakšna je bila vaša pot v medicino?

Medicina je bila že v naši družini, tako da sem z njo praktično odraščal. Poleg tega so bili tudi profesoriji na mariborski II. gimnaziji, ki sem jo obiskoval, precej naklonjeni predmetom, potrebnim za študij medicine. Kot obvezni drugi jezik sem izbral latinščino, kar mi je pri študiju precej pomagalo. Iz mojega razreda se nas je kar osem odločilo za medicino in jo tudi končalo, smo različnih specializacij, tako da bi lahko imeli polikliniko (družinska medicina, medicina dela, ginekologija, ORL, RTG, psihiatrija, interna). V času mojega šolanja smo morali za vpis na medicinsko fakulteto poleg mature opravljati še sprejemne izpite, tako da se zadnjih srednješolskih počitnic spominjam predvsem po učenju in pripravah na sprejemne izpite. Zaradi majhnega števila prostih mest je bila konkurenca velika. Ko smo uspešno opravili izpit, smo postali veseli bruci, ki smo ob študiju »živeli« tudi svoja študijska leta. Na srečo lahko rečem, da se to na mojem študiju ni poznalo, saj sem fakulteto zaključil pri petindvajsetih letih. Nato sem v okviru staža dobro leto služil domovini, po šolanju na SOŠ v Beogradu pa sem delal kot zdravnik v različnih garnizonskih ambulantah. Po služenju vojaškega roka sem nadaljeval pripravništvo in po opravljenem strokovnem izpitu sem se za dve leti zaposlil v javnem zdravstvu, kjer sem opravljal delo splošnega zdravnika tudi v odročnih krajih. V tistih letih je bila pot do specializacije težka zaradi zakonskih določil in zaradi slabe kadrovske politike. Med internisti so bile zelo velike starostne razlike in tako ni bilo nobene kontinuitete. Imel sem pa srečo, saj se je kolega, ki je bil na tem delovnem mestu prej, odločil za nadaljevanje kariere v Zagrebu, tako da se je sprostil prostor.

 

Rekli ste, da je bilo poleg resnega študija pomembno tudi »študentsko življenje?«

Ljubljanska MF že vrsto let slovi tudi po svojih študentskih prostorih, imenovanih »Pajzl«. To so prostori, ki so poleg študija namenjeni tudi druženju in zabavi. Tam so se spletale vezi med študenti, profesorji, znali so se nam pridružiti celo akademiki. Prijetni spomini me vežejo tudi na Oražnov dom, kjer sem preživel zadnja tri leta študija. Moram priznati, da je bilo v domu veliko prijateljstva in hierarhije, ki je marsikaj koristna. Posebno obdobje v domu so bile priprave na in samo brucovanje, na katerem so bili lahko le tisti, ki so bili ali bodo brucovani, seveda brez žensk, saj je bil dom na Wolfovi ulici »moški«.

 

Zakaj ste se odločili ravno za interno medicino?

Interna medicina me je v bistvu veselila že od samega začetka, saj zaradi svoje širine in kompleksnosti kot internist lahko pomagaš skoraj vsakemu bolniku. Zahteva obsežno znanje in sposobnost sestavljanja mozaikov iz bolezenskih znakov, opravljenih laboratorijskih in slikovnih preiskav ter funkcionalne diagnostike. Medicina je še vedno znanost in umetnost. Če vsega tega ne znaš sestaviti, kaj kmalu postaneš suženj novih in novih preiskav, kar pa ni vedno v bolnikovo dobro.

 

Katere lastnosti mora imeti dober internist?

Dober internist je zame nekdo, ki je prijazen do ljudi, se nenehno izobražuje in ima poleg obsežnega znanja tudi intuicijo. V sebi mora imeti sposobnost sprejemanja hitrih in pravilnih odločitev. Izogibati se mora odločitvam, ki so v škodo pacientu. S tem mislim na preiskave oz. posege, ki nimajo vpliva niti na diagnostiko niti na terapijo, saj z njimi potešiš zgolj lastno radovednost. Zdravljenje mora biti varno, hitro in prijetno (tuto, cito, iucunde). Kot veleva latinski rek, naj zdravnik zdravi svoje bolnike, najprej pa mu mora omiliti težave in bolečine.

 

Skoraj ni zdravnika, ki svojega dela ne bi označil za stresnega. Kaj menite, zakaj je tako?

Vsakodnevno delo je vsekakor stresno, iz leta v leto postaja vse bolj naporno in tudi nevarno. Ne samo zaradi staranja prebivalstva, tudi zaradi slabe podobe zdravnikov v očeh javnosti, ki je nastala zaradi nesrečnih slučajev in neprimernega medijskega poročanja. Medijem ni žal za žrtve in žalujoče, pomembni sta jim samo akcija in senzacija. Na rane vedno znova pade sol in proces žalovanja se podaljšuje. Stresu je še posebej izpostavljeno delo v urgentnem bloku, na intenzivni terapiji in ob umirajočem bolniku. Vsekakor ne morem mimo dejstva, da mora bit vez med bolnikom in zdravnikom res pristna, saj lahko obolelemu le tako poveš tudi neprijetno diagnozo in mu razložiš načine zdravljenja, ki včasih niso enostavni. Če ne vzpostaviš primernega odnosa, je občutek veliko bolj uraden in med obema nastane zid, ki ga je težko prebiti. Na žalost ni posluha, da bi naš delavnik spremenili tako, da bi lahko prav vsakemu pacientu namenili dovolj časa. Gneče so vsak dan večje, potrebno je vedno več papirologije, ki zdravniku še dodatno jemlje energijo. Še enkrat polagam na srce, da je vedno pomemben pogovor, za katerega pa je potreben čas. Mnogim bolnikom topla beseda in stisk roke pomenita več od najdražjih zdravil in preiskav. Ob prepolnih ambulantah in vedno bolj obsežni administraciji pa to še zdaleč ni mogoče. Ravno zaradi tega se mnogo zdravnikov odloča za odhod iz javnih zavodov, saj si v zasebništvu organizirajo manj naporen delavnik, ki je tudi bolj ugoden za bolnika. Finančno so favorizirane instrumentalne preiskave, ko izpolnijo normo, zaprejo vrata, imajo prost vikend in praznike, kar se v bolnišnicah ne zgodi. Vsekakor pričakujem, da bo v kratkem prišlo do sistemskih rešitev, ki jih sicer že dalj časa napovedujejo, vendar jih ni od nikoder. Odgovorni pa imajo polna usta obljub, redke so pohvale, da dobimo trenutno skoraj največ zdravja za vložen denar. Medicina je neskončno draga, a če denarja ni, se je pač treba nečemu odpovedati. To mora oznaniti politika, ki kroji zdravstvo, ne pa izvajalci, ki potem izpadejo krivci.

 

Zagotovo so v medicini tudi lepše plati. Katere so tiste pozitivne stvari, ki vam jih je dala vaša stroka?

Čeprav sem bil vedno bolj ali manj potrpežljiv človek, sem se še dodatno naučil strpnosti. Eden izmed lepših trenutkov je zagotovo uspešen izid zdravljenja bolnika in s tem povezano obojestransko zadovoljstvo. V medicini je bolj malo matematike, 2 + 2 ni vedno 4, vsak bolnik je unikat in to je zame čar medicine. In tudi občutek, da si samostojen pri svojem delu in te ni strah bolnika, je krasen. Vedno bolj so na preži namreč različni jastrebi, ki na panojih in pred UKC delijo reklame za svoje storitve.

 

Kako gledate na zdravnika začetnika?

Nad sedanjimi mladimi zdravniki sem včasih kar malce razočaran. Opažam, da se vse preveč zanašajo na preiskave in literaturo. Bolnika skoraj noben telesno ne pregleda, kot bi bilo potrebno, anamneze so borne, zaključki preobsežni. To opažam že dlje časa. Mislim, da bi se morala medicina vrniti v čase, ko še ni bilo vseh teh preiskav. Vedno pogosteje se dogaja, da izključujemo bolezni, namesto da bi jih iskali. Po drugi strani je pa to zato, ker se zdravniki vedno bolj poskušajo zaščititi pred svojci, mediji in odvetniki. Morda bi morali še bolj poglobiti ali podaljšati pripravništvo, tudi izven bolnišnic, saj enkrat videti pomeni stokrat brati in odločiti se ob bolniku na domu je težje kot po številnih preiskavah. Začetniki, ki hitro nastopijo specializacijo, si težko predstavljajo delo na terenu, kjer ni UZ, CT, MR in širokega laboratorija. Postajajo finančno potratni zdravniki. Sam sem dežural že po treh mesecih specializacije, sedaj pa se mladi zdravniki izogibajo dežurstev in pričnejo dežurati šele po dobrem letu opravljanja specializacije. Najpomembnejše so točke in akademski naslovi, ki dajejo lažno težo pred izkušenimi starejšimi kolegi, rutina pa je za marsikoga prenaporna. Brez kilometrine in bolnikov ni medicine in samo vaja dela mojstra. V primeru bolezni bi se raje zaupal starejšemu specialistu kot pa mlademu bolonjskemu doktorju znanosti. Nekateri sistemi zahtevajo hierarhijo. Samoupravljanje je preživeto in ladja ne more imeti dveh kapitanov. Predvsem pa je le dober človek lahko tudi dober zdravnik. Medicina ni samo poklic, je namreč poslanstvo.

 

Kakšen je odnos med zdravniki? Kakšen je vaš pogled na to?

Prihajam iz generacije, kjer je bil medgeneracijski odnos zelo dober ter spoštljiv do starejših kolegov. Opažam, da je medgeneracijski odnos med zdravniki vedno slabši, ne samo zaradi konkurence, temveč je včasih prisoten tudi občutek oviranja in nezdrava ambicioznost. Poleg tega menim, da tudi preveliko število medicinskih zvez ni prineslo ničesar dobrega, še posebej, kadar so zakonci zaposleni na istem ali morda sorodnem oddelku. Smilijo se mi njihovi (bodoči) potomci, saj starši zaradi dolgega in napornega delavnika ne bodo imeli dovolj prostega časa, ki bi jim ga namenili, otroci bodo odraščali ob televiziji in računalnikih, tudi babic ne bo, ker se upokojevanje odmika v starost. Druženje ugaša, kar se vidi na vsakoletnem zdravniškem plesu. Mlajše generacije praktično niso prisotne, dvomim pa, da se za tem skriva samo neznanje plesnih korakov.

 

Kot internist ste se srečali z nešteto žalostnimi življenjskimi zgodbami. Kako se poskušate izogniti čustveni vpletenosti?

Vsak bolnik, ki se mu posvetiš, si vzame del tebe, te načne. Včasih imam že kar premalo moči, sploh ob močno zasedenih ambulantah z nevestnimi bolniki. Skrb za lastno zdravje je premalo poudarjena, še posebno v sedanji gospodarski situaciji pa je nujno potrebna. Vsi zakoni, predpisi in varuhi ščitijo bolnika, kaznovani so le izvajalci. Bolniku, ki ni shujšal, nehal kaditi ali uživati alkohola, kljub stalnim nasvetom še vedno predpisujemo zdravila brez participacije, čeprav bi se z zdravim načinom življenja lahko izognili mnogim zdravilom (izboljša se urejenost sladkorne bolezni, znižajo se maščobe in krvni tlak) in privarčevali. Ambulante polnijo tudi »zbiralci« medicinske dokumentacije in čakalci rent. Izčrpavanje še posebej občutim pri zahtevnih pacientih, ki jih večkrat obravnavam veliko bolj natančno kot svoje domače. Ne gre mi tudi v račun več kot 11 milijonov obiskov pri specialistih letno, nas pa je samo 2 milijona, aktivnih zdravnikov okoli 4.000 in smo globoko pod povprečjem EU.

Sprostitev je vsekakor potrebna in si jo mora privoščiti vsak posameznik. Nekateri se najdejo v športu, drugi v zabavi, hobijih, počitku, … Sam skušam vse to po malem izkoristi. Izredno rad imam potovanja, dopuste in vse, kar je z njimi povezano. Obiskujem krajevne tržnice, ribarnice in mesnice. Zelo cenim dobro hrano in vse, kar sodi zraven. Tudi v eksotičnih deželah se ne ustrašim njihove hrane. Lahko rečem, da hodim ponovno v šolo, saj imam dva otroka, ki mi poleg obveznosti prinašata veliko radosti in vsakodnevnega veselja. Čudi me le, da popoldanske naloge zahtevajo internet že za male otroke, kar ni smiselno, saj mora biti učiteljem jasno, da za izdelki stojijo starši. Sam sem osnovno šolo naredil z »levo« roko, kar je sedaj nemogoče. Z družino velikokrat obiščemo toplice, saj otroci radi plavajo in uživajo v vodi. Skupni trenutki so čudoviti in neprecenljivi.

Žal iz ZDA ne prihaja samo dobro, mi pa najprej vzamemo najslabše. Globalizacija in gonja za zaslužkom uničuje ljudi, nove generacije se mi kar smilijo. Vedno bolj cenim prosti čas, ki ga je z leti zaradi delovnega časa vedno manj. Zavidam učiteljem, ki ga imajo več, in policistom, ki so v moji starosti že upokojenci, pa niso imeli bistveno več nočnega dela kot mi.

 

Kaj bi ob vseh spoznanjih, ki vam jih je do sedaj prinesla medicina, svetovali mladim, ki se želijo podati na zdravniško pot?

Svetoval bi jim, naj dobro premislijo, ali bodo vzdržali sedanji tempo in trenutne zahteve okolice. Feminizacija medicine verjetno ni ravno dobra, saj so določene veje fizično zelo naporne. Nežnejšega spola si ne znam predstavljati v travmatologiji, nevrokirurgiji in ortopediji, kjer zahtevne operacije trajajo po več ur. Utrujena zdravnica bo težko dobra mati, žena, gospodinja. Na začetku poti je treba zelo veliko odrekanja. Kljub medijski gonji in napačnemu predstavljanju zdravniških zaslužkov medicina v Sloveniji še vedno ni finančno zanimiv poklic. Smo namreč veliko manj plačani za svoje delo kot nekateri drugi poklici. S pomočjo medijev gre denar, ki ga dobimo, marsikomu v nos. Nikjer ob zaslužku ni navedeno, koliko dela stoji za tem, koliko ur in za koliko so se zaradi tega skrajšale čakalne vrste. Vsakdo ve, koliko stane dimnikar, manikira nohtov, servis pralnega stroja, računalnika ali avtomobila, frizer ali polaganje keramičnih ploščic, pogosto celo brez računa. Nikogar pa ne zanimajo naša dežurstva in neprespane noči ob vseh letnih časih in praznikih, ki bi jih veliko raje preživeli z družino. Politika in mediji nas imajo za zadnje sužnje socializma, pred časom so nam ponujali za dežurstvo sramotnih 7 € na uro. Zdravnik postaneš po trdem delu, specialist po 25 letih šolanja in potem še sprotno izobraževanje do upokojitve. Zaradi dolgega šolanja smo v službi še, ko vrstniki že uživajo pokoj. Redki zdravniki dočakajo visoko starost, naše delo je naporno in stresno, življenjska doba pa krajša kot pri drugih poklicih.

 

Na televizijskem sporedu so številne zdravniške serije, jih gledate tudi vi?

V mladosti sem gledal serijo Bolnišnica na koncu mesta, ki je bila ena prvih te zvrsti. Kasnejših intervencijskih, vsem dobro znanih serij, nisem spremljal. Pred časom pa sem gledal angleško serijo Bodies, ki se je vrtela ob sobotah ponoči, zaradi precej realističnega prikaza raznih posegov. Bila je ena izmed serij, ki je zelo dobro ponazorila odnose v medicini na ginekološkem oddelku ter precenjenost nekaterih zdravnikov, slabih v praksi, kljub temu pa so se visoko povzpeli zaradi enega samega strokovnega članka, objavljenega v strokovni reviji. Ne smem pozabiti parodije Naša mala klinika. Gledal sem jo na željo svojih otrok in moram priznati, da je bilo včasih v njej kar nekaj resnice, čemur pa se glede na informiranost avtorjev niti ne čudim.

 

Kakšne so vaše  predstojniške želje za to leto?

Predvsem želim zdravja svojim bližnjim in vsem bolnikom. Da bi bilo v tem letu čim manj obolelih in čim več ozdravljenih ter čim manj nesrečnih slučajev, dosti veselja in nič žalosti, izboljšanje gospodarske situacije in s tem zaposlenosti ter konstruktivno politiko, ki se naj ukvarja s prihodnostjo in ne preteklostjo, ki jo naj proučujejo zgodovinarji. Upam, da se bo na našem oddelku izboljšala kadrovska zasedba in s tem boljša oskrba predvsem sladkornih bolnikov ter da bodo sprejeti nekateri normativi. Želim si tudi, da bi se mediji nekoliko kultivirali. Vsakega zdravnika poimensko takoj raztrgajo, kriminalci pa so omenjeni le z začetnicami. Dokler krivda ni dokazana, nisi kriv. Celostranski naslovi večajo naklado, redka opravičila pa se skrivajo v drobnem tisku. Ponosen sem na oddelek, ki ga vodim. Mislim, da so na njem zaposleni dobri, medicini predani ljudje. Zdravniki dobro sodelujemo z ostalim medicinskim kadrom, včasih se pooblači, ampak po dežju vedno pride sonce. Naj zaključim kar s Hipokratom: »Življenje je kratko, pridobivanje izkušenj dolgotrajno, ugodna priložnost redka, izkušnja varljiva, odločitev težka.« To velja v vsakodnevnem življenju, v medicini pa še toliko bolj. Nezmotljivosti ni in življenje je minljivo. Tega bi se morali zavedati vsi. Na koncu vedno zmaga narava, ki je dokončno ne moremo nikoli preigrati.

 

Marec, 2010

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja