Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

V  zimskih mesecih smo priča mrazu, ki lahko ob dolgi izpostavljenosti in v skrajnih okoliščinah vodi do resnih posledic v obliki podhladitve telesa ali omrzlin udov. Preventiva je v obeh primerih izjemnega pomena, vendar lahko s hitrim in pravilnim ukrepanjem močno pomagamo, tudi če sami pridemo v stik s človekom s poškodbami zaradi mraza. Čeprav so omrzline tiste, ki najprej pritegnejo naš pogled, se moramo vedno osredotočiti na morebitno pridruženo podhladitev, ki prizadetega bolj ogroža.

Avtor: Peter Kordiš

 

Vsi organi v človeškem telesu niso enako pomembni za preživetje. Tako je telo med vzdrževanjem stalne telesne temperature 37 °C, ko želi uravnovesiti ustvarjeno in izgubljeno toploto, za zaščito vitalnih organov (srca, možganov idr.) pripravljeno žrtvovati obrobne predele telesa (ude). V mrzlem okolju se kri preusmeri iz kože proti sredici, ker se na obrobju telesa zaradi hladnega okolja hitreje shladi. Ob tem začne z drgetanjem tvoriti toploto, kar ob kratki izpostavljenosti mrazu zadosti povečani izgubi skozi kožo. Ob daljši izpostavljenosti mrazu ali v bolj ekstremnih pogojih pa lahko hitro pride do nezmožnosti prilagajanja in nastanka podhladitve in omrzlin. Slednje moramo razlikovati od ozeblin, ki so trajne poškodbe kože pri ljudeh s slabo prekrvavitvijo in se pojavijo v hladnih okoliščinah s temperaturo nad lediščem vode.

Podhladitev

V grobem torej človeške organe razdelimo na sredico (npr. možgane, srce) in lupino telesa (koža, mišice, udje). S številnimi mehanizmi telo ohranja telesno temperaturo okoli 37 °C, o podhladitvi ali hipotermiji pa govorimo takrat, ko telesna temperatura sredice pade pod 35 °C, ker telo oddaja več toplote, kot je tvori. Čeprav nam kot vzrok najprej na misel pridejo izjemne okoliščine zelo nizkih temperatur, je nevarnost podhladitve pogosta tudi pri zunanjih temperaturah od 0 do 10 °C.

Okoliščine, v katerih preti nevarnost podhladitve, so dolgotrajna izpostavljenost mrazu, hladna voda, mokra oblačila v hladnem okolju in negibno ležanje na hladni podlagi v hladnem ozračju, do česar na primer lahko pride pri kapi ali zastrupitvi. Nevarnost podhladitve je večja pri bolnih in starejših, ki slabše uravnavajo telesno temperaturo ali morda uživajo določena zdravila, ter pri dojenčkih, ki predvsem skozi glavo veliko hitreje izgubljajo toploto. V Sloveniji so sicer najpogosteje podhlajeni poškodovanci in brezdomci.

Pri prvi pomoči za merjenje telesne temperature navadni termometer ni primeren, zato stopnjo podhladitve ocenimo po znakih. Če imamo možnost, pa lahko uporabimo ušesni termometer. V primeru blage podhladitve do 32 °C, opazimo vznemirjenost in neobvladljivo drgetanje, s katerim želi telo dvigniti telesno temperaturo. Srčni utrip in dihanje sta pospešena. Če temperatura sredice telesa ob zmerni hipotermiji pade pod 32 °C, drgetanje preneha, saj telo varčuje s preostalo energijo, bolnik postane zaspan in otopel, dihanje in utrip se upočasnita. Ob hudi podhladitvi je bolnik nezavesten, dihanje in bitje srce sta komaj zaznavna, temperatura sredice pade pod 28 °C.

Znaki in simptomi podhladitve se navadno razvijejo počasi, postopoma se pojavlja upad razsodnosti in fizične sposobnosti, zato se morda takšni ljudje niti ne zavedajo, da potrebujejo pomoč. Kot zunanji opazovalci lahko lažje presodimo okoliščine in pravočasno ukrepamo. Še posebej moramo biti pozorni pri starejših, otrocih in dojenčkih ter zelo vitkih ljudeh.

 

Prva pomoč pri podhladitvi:

Če gre za hudo podhladitev, takoj pokličemo nujno medicinsko pomoč na 112 in med čakanjem spremljamo življenjske znake poškodovanca, saj lahko pride do nevarno počasnega ali plitkega dihanja. Nikoli ne predpostavljamo, da je prizadeti mrtev, saj lahko močno podhlajen človek diha tudi s frekvenco le nekaj vdihov na minuto. Če je potrebno, pričnemo z oživljanjem.

Ostali napotki za prvo pomoč pri blagi in zmerni podhladitvi: 

  • Poiščemo zavetje pred mrazom. Če ne moremo v zaprt prostor, poškodovanca zaščitimo pred vetrom in ga izoliramo od hladne podlage.
  • Odstranimo mokra oblačila in jih (če je možno) zamenjamo s toplimi in suhimi.
  • Segrejemo telo na mestih, ki so najbližje sredici: vratu, trebuhu in prsnem košu, dimljah in pazduhah. Ne uporabljamo vroče vode ali vročih blazinic, temveč tople obkladke. Uporabimo lahko tudi odeje, obleke, časopis in drugo. Nog in rok ne segrevamo posebej, saj bi s tem pospešili dotok hladne krvi proti srcu, pljučem in možganom ter shladili sredico telesa.
  • Priskrbimo tople sladke pijače (npr. čaj), razen če oseba bruha.
  • Prizadetemu nikoli ne dajemo piti alkohola! Zaradi razširitve žil na obrobnih delih telesa in povečane prekrvavitve daje občutek otoplitve, vendar s tem hkrati povzroči hitrejše ohlajanje krvi. Prav tako povzroča dehidracijo.
  • Pri blagi podhladitvi spodbujamo gibanje in telovadbo, pri zmerni ali hudi pa se izogibamo premikanju, saj povzroči prerazporeditev krvi v obrobne dele telesa ali celo življenjsko nevarne motnje srčnega ritma.
  • Ne masiramo ali drgnemo podhlajenca, da bi ga segreli, saj lahko ob pridruženih omrzlinah povzročimo poškodbo tkiva.

 

Omrzline

Omrzline so poškodbe kože in nižje ležečih tkiv zaradi hudega mraza pod lediščem vode in jih najpogosteje vidimo pri smučarjih, alpinistih, brezdomcih in vojakih. Kot pri podhladitvi je tveganje večje pri starejših in otrocih. Poleg neposrednega delovanja mraza nastanek pospešujejo še drugi zunanji dejavniki; predvsem veter, vlaga in visoka nadmorska višina. Neustrezna zaščita pred mrazom, prstani, tesna obutev in podhlajenost poškodovanca so prav tako dejavniki tveganja. Omrzline se običajno pojavijo na mestih, ki so najbolj oddaljena od sredice telesa: prstih rok in nog, uhljih in nosu. V hudih primerih lahko povzročijo dolgotrajno poškodbo tkiv ali vodijo celo v amputacijo uda.

Poškodovanec se pogosto ne zaveda, da ima omrzlino, zato moramo biti toliko bolj pozorni na spremembe na koži. Pri povrhnji omrzlini je koža zelo hladna, navadno bleda in trda na otip, ob tem lahko prizadeti čuti pekočo bolečino, srbenje ali otopelost. Huda in globlja omrzlina povzroči nastajanje mehurjev, napolnjenih s krvavo tekočino, koža pa je trda, usnjata in neobčutljiva za bolečino in temperaturo.

Dokončna omrzlina se razvije šele 24–48 ur po ogretju; pri povrhnjih omrzlinah koža postane rdečkasta ali modrikasta, lahko se razvijejo mehurji z bistro tekočino. Spremembe na koži ne puščajo posledic ali pa pride do manjše občutljivosti za dotik in mraz. Pri globokih omrzlinah se pojavi izguba občutljivosti, krvavim mehurjem sledi sivo in temno modro obarvanje kože ter znaki odmiranja tkiva.

 

Prva pomoč pri omrzlinah:

Če naletimo na omrzline, vedno najprej preverimo, če prizadeti ni hkrati tudi podhlajen, saj ga podhladitev bolj ogroža. V takem primeru najprej ravnamo kot s podhlajenim poškodovancem. Prva pomoč je pri povrhnjih in globokih omrzlinah enaka, saj se prava globina pokaže šele po enem ali dveh dneh.

  • Prizadetega premaknemo z mrazu na toplo, sprostimo mesta, ki utesnjujejo (čevlje, nakit ipd.), zamenjamo mokra oblačila s suhimi in ga zaščitimo pred mrazom (s kapo, z rokavicami, odejo, …).
  • Če stanje zavesti ni moteno, spodbujamo gibanje, da s tem preprečimo podhladitev, vendar odsvetujemo hojo po omrzlih prstih, saj lahko povzročimo dodatne poškodbe tkiv. Poškodovancu damo piti topel čaj.
  • V zavetju damo tableto acetilsalicilne kisline (aspirin), vendar le, če smo prepričani, da poškodovani ni alergičen.
  • Če takojšnja pomoč ni na voljo, omrzlino ogrevamo v topli vodi, temperature 38–42 °C, dodamo lahko tudi antiseptik (milo, kamilice, hrastovo lubje). Med ogrevanjem včasih opazimo otekanje in spreminjanje barve kože, prizadeti lahko občuti bolečino. Omrzlin ne smemo ogrevati s suho toploto ali nad ognjem, saj lahko hkrati povzročimo opekline, ki jih prizadeti zaradi odsotnosti občutljivosti kože ne bo zaznal. Omrzlin prav tako ne drgnemo ali masiramo.
  • Z ogrevanjem prenehamo, ko je koža mehka in občutljivost kože povrnjena. Ud osušimo in prekrijemo z gazo. Rahlo povijemo in poskrbimo, da so prsti ločeni med seboj (npr. z gazo).
  • Omrzline so tip ran, zato jih oskrbujemo sterilno. Zaradi nevarnosti okužbe mehurjev ne prediramo.

 

Omrzlin ne ogrevamo, če je od nastanka minilo več kot 24 ur ali če med prevozom obstaja nevarnost ponovne izpostavljenosti mrazu. Če kljub ogretju otopelost ali stalna bolečina ne izgineta ali se pojavijo mehurji, je potreben čim prejšnji obisk zdravnika.

 

Preprečitev podhladitve in omrzlin

Izpostavitev mrazu, vetru in vlagi je hitro nevarna, če nismo pravilno pripravljeni na vremenske razmere, še posebej, če smo tem okoliščinam izpostavljeni dalj časa, npr. na smučanju, pohodništvu, alpinizmu, … Drgetanje in hladne ali otopele okončine so prvi znaki, ki nam sporočijo, da telo izgublja preveč energije.

V omenjenih vremenskih pogojih se zato na mrazu ne zadržujemo predolgo in v primeru močnega snežnega meteža poskušamo poiskati zavetje. Oblačila naj bodo nepremočljiva, čevlji pa ne preveč tesno zavezani, da s tem ne oviramo prekrvavitve nog. Če imamo med smučanjem občutek, da so smučarski čevlji pretesni, si jih na vlečnici ali sedežnici lahko odpenjamo. Ker skozi premočene obleke zelo hitro izgubljamo toploto, jih poskušamo čim prej zamenjati ali posušiti. Namesto v en debel kos oblačila se raje oblečemo v sloje oblačil. Priporočljivo je redno uživanje hrane (predvsem ogljikovih hidratov), ob tem pa pitje veliko tekočine; izogibamo se alkoholu in pijačam s kofeinom. Da ne pride do izčrpanosti, med telesno aktivnostjo večkrat naredimo krajše odmore.

 

Ozebline

Omrzline pogosto zamenjujemo z ozeblinami, ki ne pomenijo enakega tipa poškodbe kože. Ozebline imenujemo kronične poškodbe kože, ki nastanejo v mrazu, vendar pri temperaturah nad lediščem vode. Navadno jih najdemo pri ljudeh s slabšo prekrvavitvijo in pri kadilcih, katerih koža je bleda, svetleča in razpokana. Neredko jih spregledamo, ker so lahko težave blažje, vendar na hujšem mrazu hitreje preidejo do omrzlin. Pomoč lahko nudimo le v obliki preprečevanja nastanka omrzlin, predvsem z razrahljanjem tesnih kosov oblačil ali nakita.

 

Januar 2013

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja