Nekateri ljudje se rodijo brez določenega uda, tako da jim strokovnjaki pomagajo izboljšati kakovost življenja s protezami. Govorimo o prirojeni amputaciji. Včasih pa je edina možnost, da se reši človeško življenje, travmatska ali kirurška amputacija oziroma odstranitev (dela) uda. V kakšnih primerih lahko pride do omenjenih situacij, kako poteka rehabilitacija in kakšne vrste protez obstajajo, smo med drugim povprašali Klemena Kerina, dr. med., specialista kirurga iz Splošne bolnišnice Novo mesto.
Avtorica: Katja Štucin
V kakšnih okoliščinah lahko pride do amputacije okončin?
Do amputacije praviloma pride v dveh skrajnih oblikah, in sicer če pride pri pacientu do neobvladljive infekcije in s tem do prekrvavitvenih motenj ali pa če so prisotne takšne bolečine, da druge možnosti preprosto ni. Obstaja še ena, ne tako številčna skupina primerov, med katere spada posledica hude poškodbe, govorimo o travmatski poškodbi, ali posledica rakavega obolenja, tako imenovana onkološka amputacija. Teh primerov je res veliko manj.
Koliko posegov pa približno opravite letno?
Če govorimo o velikih amputacijah, vključujoč nadkolenske, podkolenske in skozi kolenske amputacije, je le-teh v Splošni bolnišnici Novo mesto okoli 70 letno, manjših amputacij, denimo prstov, itd., pa je še dodatnih 100 na leto.
Obstajajo različne vrste protez. Kako jih ločujemo glede na kakovost?
V Sloveniji obstaja standard, ki ga definira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in po katerem pacientu za določen tip amputacije pripada proteza v predpisanem cenovnem standardu na določen čas in ob njej tudi potreben potrošni material. Vse skupaj sicer predpiše specialist fiziater, kirurgi pa podamo predhodno oceno in oris stanja. Tiste, za katere smatramo, da bodo lahko uspešno prestali tovrstno rehabilitacijo, napotimo k fiziatrom. Slednji naredi osnovni pregled pacienta, vidi pacientovo telesno moč, voljo in željo.
Odločitev je odvisna od posameznega primera. Večinoma v tem oziru obravnavamo starostnike, saj je amputacija, kot smo omenili, skrajna rešitev, tako da se je treba prilagajati njihovemu zdravstvenemu stanju. Če pa gre za primer mlajšega pacienta ali poškodovanega v prometni nesreči, ki so predvidoma v dosti boljši psihofizični kondiciji, pa so opravičeni do višjih standardov. Obstajajo individualne ocene komisij, ki to omogočajo. Na trgu so namreč res vrhunske proteze, ki so, če dam za primer kot ferrari med avtomobili, vendar gre v teh primerih največkrat za samoplačniške možnosti. So na voljo, ampak jih ne krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za primer, govorimo na eni strani o preprosti ter na drugi strani o vrhunskih kolenskih sklepih.
Kdaj je posameznik upravičen zanjo?
Kriterij je samo eden, in sicer predvidevanje, seveda na podlagi strokovnih ocen, da bo posameznik, ki smo mu amputirali določen ud, lahko nosil protezo. Torej, da je v takšni psihofizični kondiciji, da jo bo lahko uporabljal. Če je to predvidevanje utemeljeno, jo dobi. Gre pa pri sami rehabilitaciji za zelo zahteven, približno mesec dolg proces, ki vključuje šolsko protezo, privajanje, trening hoje, itd. Pacient mora biti to sposoben zdržati tako telesno kot tudi duševno. Obstajajo pa tudi primeri, da posameznik opravi celoten postopek oziroma terapijo in dobi svojo protezo, vendar jo kasneje zaradi različnih vzrokov ne more uporabljati.
Kaj pa sama rehabilitacija, bržkone je po takšni operaciji to dolgotrajen proces. Koliko časa traja in kako navadno poteka?
Izpostaviti velja, da sama amputacija kirurško tehnološko ni zelo zahteven proces. Seveda mora biti ustrezno in strokovno narejena, da je posledično možna tudi dobra protetična rehabilitacija. Na oddelku so taki pacienti različno dolgo. Tisti, ki prihajajo od doma, jih zadržujemo do deset dni po amputaciji, v ostalih primerih pa večinoma daljše obdobje. Pred leti smo sicer poskušali s takojšnjo vertikalizacijo, tako da pacient ni zgubljal sheme hoje v glavi, vendar se je izkazalo, da so ob tem bolečine prehude in da se pojavijo težave pri celjenju.
Tako smo taktiko spremenili in prilagodili, zdaj pacienta odpustimo, ob tem prejme osnovni voziček za prevoz pacienta, mi vso dokumentacijo pošljemo na Inštitut za rehabilitacijo v Ljubljano, od tam pa je klican na pregled za rehabilitacijo. To se navadno zgodi v roku treh, štirih mesecev, saj bistveno hitreje tudi nima smisla, ker je preveč težav s krni. Vedeti je treba, da je splošna oslabelost oziroma polimorbidnost večjega odstotka ljudi, ki jih je treba amputirati, tako da jih v roku enega meseca po operaciji umre 20 odstotkov. Njihovi organski sestavi so praviloma že prej tako močno prizadeti, da je umrljivost tako zelo visoka. Se pa situacija v Sloveniji ne razlikuje dosti od stanja v preostalem svetu, številke so povsem primerljive.
Del tega postopka je zagotovo tudi psihoterapija pred in po tovrstni operaciji.
Mi ne izvajamo psihoterapije, ker nimamo teh možnosti, je pa prisotna socialna delavka, ki informira paciente in njihove svojce o možnih oblikah pomoči. Obstajajo določene servisne storitve, da ljudje niso povsem prepuščeni sami sebi. Velikokrat se za prehodno obdobje odločijo za kakšen dom, če je to zaradi finančnih ali drugih razlogov le mogoče. V tem oziru bi še enkrat več želel izpostaviti, da mi vselej svetujemo svojcem, da so prisotni in pacientu stojijo ob strani. Vedeti morate, da je takšna operacija za pacienta šok, velikokrat so zelo prizadeti, imajo občutek, da bodo vsem odveč, na to vplivajo še ostali dejavniki, kot so premajhna pokojnina, neprimerni prostori za bivanje, nemoč. Pri starostnikih večkrat opažamo, da nekoliko obupajo, nimajo več prave življenjske volje, zato je res zelo pomemben del terapije, da so svojci veliko prisotni in jih hrabrijo.
Kot ste omenili, je največkrat amputacija nujna pri starostnikih, pa vendarle se zgodi tudi pri otrocih. Kako oni sprejemajo proteze oziroma kako živijo z njimi?
K sreči osebno še nisem imel primera, da bi moral amputirati ud otrokom, zato vam lastnih izkušenj ne morem posredovati. Gre za izredno malo primerov. V Splošni bolnišnici Novo mesto sta bila v desetih letih dva, največ trije primeri. Gre pa najverjetneje za onkološko ali travmatološko amputacijo. Pa vendarle bi ob tem lahko podal izkušnje moje žene, ki je inženir ortopedske tehnike. Po njenih besedah otroci bistveno hitreje sprejemajo protezo in jo vzamejo za svojo.
Za konec velja izpostaviti, da napredki v medicini omogočajo marsikomu kakovostno življenje, med drugim tudi ljudem, ki jim iz takšnih ali drugačnih razlogov odstranite ud. Verjamem, da skozi poklicno kariero dobivate številne zahvale in ste priča srečnim zgodbam, kajne?
Govorimo o marginalni skupini ljudi, o teh pacientih se praviloma sploh ne piše, čeprav je v Sloveniji po moji oceni letno opravljenih 700 do 800 velikih amputacij. Napredek je tudi na tem področju. Treba je poudariti, da strokovnjaki na tem področju želimo čim več nižjih amputacij in na takšnem nivoju, da jih ni potrebno ponavljati. Naš cilj je, da gre pacient hitro domov, z ozdravljeno amputacijo, z zaceljenim krnom.
Tovrstni posegi se izvajajo v višjih starostnih skupinah, pacienti so starejši kot pred dvajsetimi leti. Več zdravil je na voljo in mnogi dočakajo tudi drugo amputacijo. Kakor koli že obrnemo, pa je amputacija uda vedno zelo travmatska za pacienta. Ti ljudje večinoma niso srečni in tudi kasneje ne preživijo dolga obdobja. Je pa res, da ko vidimo trpljenje teh ljudi, ki po amputaciji lahko celo prespijo noč, sm to o pomirjeni, ker smo jim pomagali. Včasih reče pacient, da če bi vedel, da bo potem bolje, bi že prej naredil. Mnogi začnejo ponovno razmišljati o vsaj delno normalnem življenju.
V Sloveniji obstaja društvo Kinesis, ki je namenjeno vsem posredno ali neposredno prizadetim z amputacijo ter prirojeno ali pridobljeno telesno okvaro in oviranostjo.
Namen društva je med drugim ugotavljanje, zagovarjanje in zadovoljevanje posebnih potreb članov; izvajanje socialnih programov; delovanje na področju ozaveščanja in izobraževanja uporabnikov (delavnice, predavanja, okrogle mize) in izvajanje vseh drugih programov, ki pripomorejo k izboljšanju življenjskih razmer članov (funkcionalna vadba, programi za ohranjanje zdravja, dejavnosti za prosti čas, svetovalne in dobrodelne storitve …).
Marec 2016
