Dinamike dela in delovnih nalog zdravnika reševalca si sploh ne znamo predstavljati. Gre za zelo odgovoren, naporen in stresen poklic, ki od posameznika zahteva veliko zbranosti, dobro odzivnost, predanost delu, predvsem pa izjemno dober občutek za ljudi. O delu zdravnika reševalca smo se pogovarjali s Špelo Baznik, dr. med., ki je že šest let zaposlena na enoti Splošne nujne medicinske pomoči (SNMP) ZD Ljubljana.
Avtorica: Andreja Košir
Kako poteka delovni dan zdravnika reševalca? Kakšne so vaše naloge?
Naš delovnik traja 12 ur, število delovnih dni pa se razlikuje od tedna do tedna. Sicer delo zdravnika reševalca poteka na več različnih področjih: delamo v ambulanti, opravljamo delo dispečerske službe, gremo na teren, prav tako pa opravljamo tudi nujne hišne obiske.
Naše delo je tako res zelo raznoliko, poleg tega pa moram poudariti, da širšo ljubljansko okolico pokrivamo samo štirje zdravniki, zato je zelo pomembno, da se znamo smotrno odločati, kdaj bomo šli na teren in kdaj ne.
Rada bi se nekoliko bolj dotaknila prioritetnega dispečerstva, saj to področje pri nas še ni urejeno in bo zaživelo šele, ko bo dovolj sredstev in izobraženih dispečerjev. Naj pojasnim, kaj sploh pomeni prioritetno dispečerstvo. Ko dobi klic, se dispečer sam odloči, za kakšno prioriteto klica gre. Naši dispečerji so sicer zelo dobro usposobljeni, vendar zakon še vedno določa, da mora končno odločitev sprejeti zdravnik. Zdravnik reševalec gre na teren v življenjsko ogrožajočih stanjih, stanjih nezavesti, bolečinah v prsih, pri vseh težkih dihanjih, pri večini primerov, kjer gre za otroke, pri primerih hudih telesnih poškodb … Ker smo samo štirje, se moramo res smotrno odločati, kdaj se odzvati in kdaj ne.
Če stanje ne ogroža življenja posameznika, se zdravnik s kličočim dodatno pogovori. V tistih nekaj minutah vzame neko splošno anamnezo in poskuša ugotoviti, kaj se s posameznikom dogaja. Zdravnik nato osebi svetuje kar po telefonu ali pa odredi prevoz z reševalnim vozilom.
Kot sem omenila na začetku, zdravniki reševalci skupaj s tehnikom reševalcem opravljamo tudi nujne hišne obiske. Ti obiski se izvajajo v primerih, kadar lahko bolniku pomagamo na domu ali pa zanj ni koristno, da bi ga vozili v bolnišnico, na primer pri primerih paliativne oskrbe, onkoloških bolnikih, zelo pogosto gremo k nepokretnim bolnikom …
Delamo na več različnih terenih, tako da je naše delo lahko večkrat precej zmedeno in praktično nima nobenega urnika, reda. Ne vemo, kdaj bomo na primer imeli čas za malico. Vsak prosti trenutek je tako res treba karseda dobro izkoristiti in si odpočiti.
Od kod vaša želja/odločitev za ta poklic? Kaj vam daje delo?
Za urgentno medicino sem se odločila, ker so me zanimala praktično vsa področja medicine. Zdravnik opravi začetno oskrbo pacienta, zato mora imeti ogromno znanja iz velike večine vej medicine.
Ko sem se odločala za delo na tem področju, še nisem imela družine. Če bi bile okoliščine takrat drugačne, ne vem, kakšna bi bila moja odločitev. Urgentni zdravnik namreč dela tudi ponoči, ob koncu tedna in za praznike, tako da je to za družino precej obremenjujoče.
Vaše delo je lahko nemalokrat tudi precej stresno in naporno. Katere osebnostne lastnosti mora po vašem mnenju imeti zdravnik reševalec? Za koga je primerno tako delo?
Biti mora potrpežljiv, miren, vztrajen, pogumen, pošten, imeti mora veliko volje do dela, znati se mora tudi odreči čemu, imeti mora zelo dobro intuicijo, čemur jaz pravim šesto oko. Na podlagi tistega, kar mu človek pove, mora znati izluščiti pravi vzrok. Zdravnik reševalec mora zagotovo imeti kar precej detektivske žilice (smeh).
Poleg vsega naštetega je zelo pomembno, da je marljiv, vedoželjen, prav tako mora biti dober po srcu in imeti občutek za ljudi. Občutek za ljudi je pri tem delu res zelo pomemben. Vsak, ki dela v zdravstvu, ga mora imeti. Poleg tega da se znaš poistovetiti s težavami in trpljenjem pacienta, pa je treba biti do človeka tudi odkrit in ga seznaniti z dejstvi. Ljudem sta resnica in odkritost res zelo pomembni. Pogosto svojci ne želijo, da bi bolniku povedali, kaj se z njim dogaja in v takih situacijah se moramo jasno postaviti na stran bolnika.
Pri svojem delu ste priča tudi zelo tragičnim in travmatičnim prizorom. Kako se soočate z vsem tem? Ali imate zdravniki reševalci na voljo možnost psihološke pomoči/podpore?
Zelo pomembno je, da posameznik stvari razčisti pri sebi, saj ni v redu, da bi težave nosil domov. Delam v zelo dobrem kolektivu, kjer se s sodelavci o različnih težavah, s katerimi se soočamo pri delu, ves čas odkrito pogovarjamo. Seveda imamo v kriznih situacijah tudi možnost pogovora s strokovnjakom.
Meni osebno je res zelo pomembno, v kakšnem kolektivu delam. Ker je naše delo zelo stresno in naporno, je zlata vredno, da lahko svoje težave podelim s sodelavci, prav tako pa sta neprecenljivi tudi podpora in razumevanje partnerja.
Kako pogosto se pri svojem delu znajdete v nevarnih situacijah?
Potencialno nevarnost predstavlja čisto vsaka intervencija. Stanje na cesti je nemalokrat kaotično, tako da je vožnja lahko res zelo nevarna. Vozniki reševalci so sicer zelo izkušeni, a ko po cesti, kjer je omejitev 50 kilometrov na uro, voziš s hitrostjo 100 kilometrov na uro, se okoliščine popolnoma spremenijo.
Osnovno pravilo je, da smo vsi, ki se vozimo v reševalnem vozilu, ves čas pripeti. Če bolnik na primer potrebuje oživljanje, se moramo ustaviti in tega nikakor ne smemo izvajati kar med vožnjo. V naši službi je bilo že kar nekaj hujših nesreč, na srečo je sama še nisem doživela.
Sicer pa je nevarnosti pri našem delu še več. Delo je zelo raznoliko, zato so raznolike tudi nevarne situacije, katerim smo izpostavljeni.
Omenili ste težave na cesti. Kako naj se ljudje, ko vidijo reševalno vozilo, odzovejo na cesti?
Zakon pravi, da se morajo vozniki, ko vidijo reševalno vozilo, ustaviti. Zapeljati morajo na rob cestišča in počakati, da jih reševalno vozilo prehiti. Na dvopasovnici naj se vozila pomaknejo skrajno levo oziroma skrajno desno, v sredini pa pustijo prostor za reševalno vozilo.
Opažam, da je velika težava, ker vozniki prepozno slišijo reševalno vozilo in potem nastopi zmeda. Sicer pa so reakcije voznikov zelo različne – včasih se odzovejo presenetljivo dobro, včasih pa obupno. Še posebej problematične so prometne konice. Ne glede na številne akcije osveščanja bi bilo treba v tej smeri narediti še kar precej.
September, 2014
