Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages
divertikuloza črevesa

Bolezni debelega črevesa so raznolike. Med tiste, ki povzročajo obilico težav, a niso tako poznane kot vnetni bolezni črevesa – Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis – ter polipi in tumorji črevesa, sodi tudi divertikuloza. Divertikel je vrečasto izbočenje stene prebavil, veliko nekaj mm ali tudi cel centimeter, ki se lahko pojavi kjerkoli v poteku prebavne cevi, od požiralnika pa vse do anusa. Običajno moramo opraviti določene preiskave, da izključimo druge bolezni ali zaplete na drugih organih.

Avtorica: Petra Bauman v sodelovanju s prof. dr. Pavlom Skokom, dr. med., spec. internistom, iz UKC Maribor

Debelo črevo

Debelo črevo predstavlja spodnji del prebavne cevi. Razdeljeno je na več delov: začetni del je cekum, v katerega se izliva tekoča vsebina zadnjega dela tankega črevesa, ileuma. Nato si sledijo vzpenjajoči, prečni, spuščajoči in sigmoidni (‘esasti’) del debelega črevesa ter danka. Dolžina debelega črevesa je 1,2–1,6 m in ima dve osrednji funkciji: absorbcijo tekočine in transport. Tekoča vsebina, ki priteka iz tankega v debelo črevo, se spremeni v blato, ker se v tem delu prebavil vsrkajo voda in elektroliti. Znano je, da se v tem delu črevesa vsrkajo tudi v vodi topna zdravila, kar se izrablja v klinični praksi, npr. s svečkami. Transport črevesne vsebine omogočajo peristaltični gibi. To so počasna, ritmična krčenja, ki zajemajo posamezne odseke črevesa in omogočijo potiskanje vsebine črevesa proti zadnjiku, anusu.

prof. dr. Pavel Skok, dr. med., spec. internist
prof. dr. Pavel Skok, dr. med., spec. internist

Kaj je divertikuloza

Na divertikulozo moramo pomisliti pri tistih bolnikih, ki navajajo nepojasnjene boleče krče v trebuhu, občasne driske in druge motnje odvajanja. Divertikli so lahko posamični ali pa je stena črevesa izbočena z desetinami teh žepkov. Natančen mehanizem nastanka divertikla ni znan, po rezultatih epidemioloških raziskav naj bi bil povezan z načinom življenja in prehrano. Čeprav so lahko tudi prirojeni, običajno nastanejo v teku življenja. Praviloma nastanejo na tistem delu stene črevesa, kjer skozi zunanji mišični sloj stene vstopa arterija, ki ta del črevesa prehranjuje in na mestu vstopa oslabi čvrstost stene.

Najpogosteje se pojavijo v spuščajočem in sigmoidnem delu debelega črevesa, to je v zadnjem delu pred danko. Ta bolezenska sprememba se pojavi v srednjem življenjskem obdobju, le pri manjšem delu bolnikov se lahko pojavi že prej. Peristaltični gibi črevesa in krči povečajo pritisk v svetlini črevesa, zato se ob napenjanju divertikli lahko zelo povečajo. Premer divertiklov je od nekaj mm pa do 2–3 cm.

S starostjo se poveča število in razširjenost divertiklov, tako da divertikuloza lahko zajame vse segmente debelega črevesa. Večina bolnikov s to boleznijo nima izrazitih simptomov. Glede na klinično sliko se specialist odloča o diagnostičnih postopkih, ki vključujejo laboratorijske in slikovne preiskave, med katere sodi tudi koloskopija. Pomembno je, da pri nepojasnjenih težavah v trebuhu pomislimo tudi na divertikulozo ali zaplete te bolezni.

Divertikli lahko sprožijo resen zaplet

Divertikli sami po sebi niso nevarni za bolnika, čeprav ovirajo normalno iztrebljanje, lahko pa postanejo, če se v žepek ujame blato in sproži vnetje, kar lahko poškoduje steno črevesa in žilo v tem mešičku. Resen in čest zaplet divertikuloze je tako krvavitev iz spodnje prebavne cevi, ki se lahko izrazi tudi z obilnim odvajanjem krvi, hemohezijo. Vnetje imenujemo divertikulitis in je lahko povezano s simptomi, kot so povišana telesna temperatura, krči in bolečine v spodnjem delu trebuha ter spremembe v odvajanju blata. Praviloma so simptomi pri divertikulitisu zelo neznačilni, zato lahko z divertikulitisom zamenjamo različne druge bolezni prebavne cevi, sečil ali rodil. Običajno je treba opraviti določene preiskave, da se izključijo druge bolezni ali zapleti na drugih organih.

Med sila redke zaplete pri divertikulitisu sodijo ognojki (abscesi) v trebušni votlini in nenormalne povezave – fistule med debelim črevesom in drugimi organi. Fistule sicer pogosto nastanejo pri Crohnovi bolezni, ki sodi med kronične vnetne črevesne bolezni. Največ teh povezav nastane med sigmoidnim delom črevesa ter mehurjem, lahko pa tudi med črevesom in rodili. Slikovni prikaz teh povezav je lahko zelo zahtevno ter zamudno delo radiologov. Najresnejši in za bolnika ogrožajoč zaplet je predrtje divertikla, ki vodi v nujno operativno zdravljenje, saj blato, ki izteka v trebušno votlino, povzroči sterkoralni peritonitis. Čeprav imajo divertikulozo številni bolniki, kar lahko potrdimo z rentgensko kontrastno preiskavo, irigografijo ali z endoskopijo spodnje prebavne cevi, pa ima le malo bolnikov tako resne zaplete.

Endoskopska slika divertiklov - divertikli
Endoskopska slika divertiklov sigmoidnega dela črevesa

Preventiva je zdrav življenjski slog

Cilj zdravljenja bolnikov z divertikulozo je omiliti bolečnost črevesnih krčev, zagotoviti redno odvajanje mehkejšega blata in olajšati bolnikove težave. Najboljši način za dosego tega cilja je uživanje hrane z obilico vlaknin, kot sta zelenjava in sadje, ter hranila s polnozrnato moko. Če dieta z obilico vlaknin ni učinkovita, lahko človek vlaknine nadomesti z otrobi ali pa občasno uporablja odvajala, ki povečajo volumen izločene stolice.

Ob tem je treba poudariti, da je pomembno uživati tudi zadostno količino tekočine, da zagotovimo mehkejše blato. Zlasti pri starostnikih je pogosta težava uživanje zadostne količine tekočine, saj zaradi pridruženih bolezni srca in ožilja ne smejo popiti prevelike količine. Čeprav je divertikuloza stanje, ki se mu ne moremo docela izogniti, lahko z uživanjem ustrezne hrane, obilice tekočine ter telesnim gibanjem zmanjšamo verjetnost zapletov te bolezni.

Najpogostejši simptomi bolezni prebavil

Bolezni prebavne cevi sodijo med pogoste, saj skoraj 20 % bolnikov prihaja k izbranemu zdravniku zaradi teh bolezni. Najpogostejše simptome, ki jih ti bolniki navajajo, razdelimo na splošne (nespecifične) in simptome, ki so odraz bolezni prizadetega dela prebavne cevi: požiralnika, želodca, dvanajstnika, tankega in/ali debelega črevesa ter jeter. Simptomi često niso značilni, zato je pomembno, da ugotovimo vodilni simptom, zaradi katerega se je bolnik zatekel po pomoč. Običajno so drugi simptomi le spremljajoči.

Med vodilne simptome bolezni prebavil uvrščamo: motnje požiranja, neješčnost in nagon po bruhanju, hujšanje, zaprtje ali drisko ter neopredeljeno bolečino v trebuhu.

Moteno in boleče požiranje, zatekanje in občutek ‘cmoka’ so pogosti simptomi bolezni požiralnika. Te težave so različno izražene, tudi doživljanje je subjektivno. Zgaga je simptom zatekanja želodčnega ali dvanajstnikovega soka v požiralnik ter je odraz motenega izpraznjevanja požiralnika. Nekateri bolniki opisujejo občutek cmoka v grlu ali ustavljanje hrane v žrelu med požiranjem. Ta simptom označujemo kot nevrotični globus in je funkcionalen, kar pomeni, da kljub opravljenim preiskavam ne potrdimo organske spremembe požiralnika.

Slabost in bruhanje sta pogosta, a neznačilna simptoma bolezni prebavne cevi. Sproži ju draženje predela v podaljšani hrbtenjači, predstavljata pa simptom številnih bolezni. Vzroki so lahko presnovni, npr. neurejena sladkorna bolezen ali elektrolitske motnje, bolezni prebavil, kot je refluksni ezofagitis, ulkusna bolezen želodca ali dvanajstnika, motnje izpraznjevanja želodca ali uporaba zdravil. Pozabiti ne smemo na nevrološke in psihogene vzroke, med katere sodijo motnje hranjenja, kot so bulimija (prenajedanje) in anoreksija (strah pred pridobivanjem telesne teže). Tudi pomanjkanje teka, odpor do hrane in hujšanje so neznačilni simptomi raznolikih bolezni. Lahko so izraženi pri presnovnih boleznih, kot je neurejena sladkorna bolezen, a tudi pri depresiji ali drugih vedenjskih motnjah.

Zaprtje je simptom, ki označuje redko iztrebljanje manjših količin čvrstega blata, pogosto ga spremlja mučno napenjanje in pritisk v trebuhu. Pogostost iztrebljanj je pri ljudeh različna, od enkrat do dvakrat tedensko, del pa jih odvaja tudi večkrat dnevno. Zaprtje lahko nastopi akutno ali pa je kronično. Sprožijo ga lahko organski vzroki ali motnje črevesne peristaltike, saj izrazito upočasnjena peristaltike pomembno podaljša čas prehoda blata do anusa. Bolniki z vzdražljivim črevesom opisujejo značilno izmenjevanje kronične zaprtosti z obdobji drisk, nepopolno izpraznjevanja črevesa ter bolečine in napihnjenosti v trebuhu.

Pogost simptom bolezni prebavil je tudi driska, stanje, ko je iztrebljanj več dnevno, so obilnejša, blato pa je mehko ali tekoče. Lahko nastane akutno, lahko traja dalj časa ali pa je kronična. Za akutno velja, da traja manj kot 14 dni, perzistentna traja več kot 14 dni, kronična pa dlje od enega meseca. Drisko povzročajo številne bolezni prebavil, ki imajo lahko svoj organski vzrok, ali pa le funkcionalni. Podatki o načinu nastanka driske, trajanju in pridruženih simptomih nas lahko usmerijo v ciljane preiskave za opredelitev vzroka tega, za bolnika zelo motečega simptoma. Pozorni moramo biti tudi na odvajanje obilnega, smrdljivega in mastnega blata, steatorejo, ki je simptom pomanjkanja encimov trebušne slinavke.

Steatoreja je najpogosteje posledica kroničnega pankreatitisa, stanja, ko je običajno uničeno več kot 50 % žleze. V Sloveniji je najpogostejši vzrok kroničnega pankreatitisa prekomerno uživanje alkohola. Simptomu driske se lahko občasno pridružijo tudi občutki bolečine pri iztrebljanju manjših količin blata. Dispepsija sodi med najpogostejše simptome bolezni prebavil. Pravilno bi dispepsijo opredelili kot moteno, boleče prebavljanje, ki se izrazi z raznolikimi kombinacijami simptomov. Običajno navajajo bolniki neznačilne bolečine v trebuhu ali spodnjem delu prsnega koša, spahovanje, občasno zaprtje ali drisko, občutek hitre sitosti ter napenjanje po zaužitem obroku.

Del bolnikov opisuje tudi kruljenje v trebuhu ter izrazite vetrove. Bolečina v trebuhu sodi med značilne simptome bolezni prebavil. Pri opisu tega simptoma je potrebno, da ga opredelimo glede pogostosti in trajanja, jakosti, mesta bolečine in morebitnega izžarevanja, opisati pa moramo tudi naravo (topa, tiščoča ali količna) in obliko bolečine ter dejavnike, ki jo sprožijo ali omilijo. Bolniki le redko opišejo in zaznajo vse pomembne značilnosti bolečine.

Pravilno ovrednotenje simptomov bolezni prebavil je težavno

Tudi skrben klinični pregled po natančni anamnezi, ki zahteva obilico časa, pogosto ne olajša kliničnih odločitev. Običajno skušajo specialisti z diagnostičnimi postopki potrditi napogostejše organske spremembe prebavne cevi, preden se usmerijo v potrjevanje (in izključevanje) drugih, redkejših bolezni.

Pri zapletenih primerih pa pogosto narava in bolnik presenetita z vzrokom težav. Zavedati se moramo da centralni živčni sistem deluje na prebavila, ko se nam ob pogledu na hrano ‘cedijo sline’, pa tudi takrat, ko nam stres in duševne obremenitve povzročijo, da nam ‘oseba ali dogodek obleži v želodcu ali pa živčni dražljaji izrazito pospešijo peristaltiko črevesa in sprožijo drisko.

ABC

A Divertikuloza je pogosta v srednjem življenjskem obdobju.
B Bolezen ni nevarna, a lahko pride do resnih zapletov, kot je krvavitev iz prebavne cevi.
C Simptomi pri divertikulitisu, kot so črevesni krči, so neznačilni, zato ga lahko zamenjamo za različne druge bolezni.