Čeprav se v običajnem sporazumevanju izraz kila uporablja ponavadi brez pridevnika, jih stroka pozna več vrst. V čem se razlikujejo in zakaj pravzaprav nastanejo, nam je podrobno pojasnil doc. dr. Boštjan Mlakar, dr. med., specialist abdominalne kirurgije, ki se z diagnosticiranjem in operiranjem kil ukvarja v Kirurškem centru Zdrav splet v Mariboru in v Kirurškem sanatoriju Rožna dolina v Ljubljani.
Avtorica: Dušica Herman
Kakšni so vzroki za nastanek kile?
Vzrok nastanka kile je porušeno ravnovesje med nastajanjem in razgrajevanjem vezivnega tkiva. Glavni vzrok kile je torej problem vezivnega tkiva, kar pomeni, da gre za sistemsko bolezen, nastane pa na določenih mestih, kjer imamo že prirojeno šibkejšo trebušno steno. Dodatni dejavniki, ki sprožijo nastanek kile, so dvig težkega bremena, hud kašelj, napenjanje pri odvajanju blata in podobno. Bolečina ob tem ni nujno huda, vendar pa se opazi v predelu trebuha ali dimelj izboklino, »nekaj je odveč«, bi rekli. Zasnova za kilo je torej že obstajala in potreben je bil le še en dejavnik, ki je povečal pritisk znotraj trebušne votline. Trebušna stena je torej popustila na mestu, ki je bilo že prej oslabljeno: vezivno tkivo se je pretrgalo, mišična vlakna so se razmaknila, trebušna mrena s trebušno vsebino se je izbočila in pokazala se je izboklina.
O kakšnih in koliko vrstah kile torej govorimo?
Najbolj pogoste so dimeljske kile, ki predstavljajo kar okoli 80 odstotkov vseh vrst kil, in ker so najpogostejše predvsem pri moških, zavzemajo moški tudi v absolutnem številu te sistemske bolezni prevladujoč delež v primerjavi z ženskami. Testisi, ki nastanejo v predelu ledvic, se pred rojstvom spustijo v mošnjo po dimeljskem kanalu, ki se sicer pozneje zapre, vendar ostane ta kanal pri moških vseeno najšibkejše mesto trebušne stene. Naj dodam, da je potrebno natančno pregledati tudi mošnjo, ker se dostikrat kila pri moškem spusti tudi v mošnjo – v tem primeru govorimo o skrotalni dimeljski kili.
Medtem ko po dimeljskem kanalu pri moških poteka semensko povesmo, pa je pri ženskah ta kanal mnogo bolj zaprt, znotraj teče le posebna vez, ki pritrjuje maternico v poseben položaj, in to je glavni razlog za redkejšo pojavnost dimeljskih kil pri ženskah. Se pa pri ženskah v tem predelu lahko pojavi tudi endometrioza, ki je sicer dokaj pogosto obolenje žensk v rodni dobi. Pri endometriozi se tkivo, ki je sicer praviloma le znotraj maternice, pojavi zunaj maternice, najpogosteje na jajčnikih in v mali medenici, zelo redko pa tudi v dimeljskem kanalu, kar se lahko manifestira z bolečinami in oteklino v dimljah v času menstruacije. Ker pa s koncem menstrualnega ciklusa bolečina in oteklina izzvenita, se ženske ne odpravijo do zdravnika takoj, pač pa šele ob naslednjih ponovitvah, ko postanejo težave zares neugodne in ne tako redko lahko traja več mesecev ali let, preden zdravnik postavi pravilno diagnozo.
Je določena vrsta kil pogostejša pri ženskah?
Da, in sicer stegenska ali femoralna kila. Ker imajo ženske širšo medenico in je med kostmi medenice in žilami, ki so speljane v stegno, nekoliko širši prostor, v katerem je le vezivno tkivo in nekaj bezgavk, je možnost, da črevo zdrkne pod dimeljsko vezjo na notranjo stran stegna, večja. To kilo se lahko tudi spregleda, pogostejša je pri starejših, suhih ženskah, zato je pri bolečinah v trebuhu ali v stegnu vedno potreben zelo natančen pregled in pretipanje celotnega dimeljskega in tudi stegenskega predela.
Popkovne kile se pa lahko pojavijo že pri novorojenčku?
Tudi dimeljske kile se lahko pojavijo že pri dojenčkih. Popkovna kila nastane na mestu, kjer je otrok pred rojstvom s popkovnico povezan z mamo. Po rojstvu se te žilne povezave prekinejo, vendar je vezivno tkivo v tem predelu relativno šibkejše. Popkovna kila se res lahko pojavi že takoj po otrokovem rojstvu, vendar običajno počakamo do prvega leta otrokove starosti, ker se odprtina največkrat sama zapre in operacija ni potrebna. Popkovna kila pa lahko nastane tudi v kasnejši življenjski dobi, še posebej pri ljudeh, ki se precej zredijo, tudi pri nekaterih presnovnih boleznih, na primer pri jetrnih obolenjih, kjer prihaja do problema t.i. portalne hipertenzije, to je do zvišanega pritiska v žilju trebušnih organov itd.
Pa naslednja vrsta kile?
To so pooperativne kile, ki se, kot že ime pove, razvijejo po različnih operacijah v trebušni votlini. Vsak rez v trebušno votlino predstavlja potencialno nevarnost za kasnejši razvoj pooperativne kile, zato je po vsaki operaciji v trebušnem predelu nujno potrebno vzdrževati splošno fizično kondicijo in se tudi opazovati. Kadar se na mestu reza, lahko tudi daljši čas po operaciji, pojavi oteklina, bolnik ne sme odlašati z obiskom pri zdravniku, kajti tudi iz svoje kirurške prakse poznam primere, ko je bila pooperativna kila velika kot glava, saj je bolnik s pregledom odlašal več let.
Kdaj govorimo o urgentnem stanju pri kilah?
V nenadno nastali kilni izboklini, t.i. kilni vreči, ki jo spremlja bolečina, je lahko pečica, torej del maščobe iz trebušne votline, lahko je tanko črevo ali debelo črevo. Kadar se del črevesja uklešči v kilno vrečo in ne more več nazaj, govorimo o tako imenovani ukleščeni kili. Tako stanje zahteva od pacienta, da leže in čim bolj sprosti mišice – dodatno sprostitev mišic lahko doseže, če to naredi leže v topli vodi – ter z nežnim masiranjem potisne izboklino nazaj. Če mu kile ne uspe potisniti nazaj, je potreben takojšen obisk pri zdravniku, kajti ukleščena kila zahteva čim hitrejšo operativno sanacijo.
Pozorni moramo biti tudi pri majhnih otrocih, ki sami še ne znajo niti povedati niti pokazati, kaj je z njimi narobe oz. kaj jih boli, pač pa to izražajo z jokom. Otroka morajo starši pozorno opazovati in dobro pregledati sami, kajti simptomi kile se lahko kažejo kot jokavost, razdražljivost, neješčnost. Če opazimo sumljivo izboklino v dimljah ali v popku, ki je ne moremo povrniti nazaj v trebuh, je potreben takojšen obisk pri zdravniku. Otroku pred pregledom ni pametno dajati hrane ali večjih količin pijače. Če ukleščene kile tudi zdravnik ne bo uspel potisniti nazaj v trebušno votlino, bo namreč potrebna takojšnja operacija.
Kaj pa sicer pacient s kilo še lahko naredi sam, da si olajša stanje?
Vsak človek bi se moral natančno opazovati in prisluhniti svojemu telesu. Tudi če opazi kakšno izboklino ali oteklino v trebušnem ali dimeljskem predelu, ki jo spremlja bolečina, lahko ta predstavlja samo manjšo poškodbo, nastalo pri fizičnih aktivnostih, tudi športnih. Vsaka bolečina in/ali oteklina v tem predelu torej ne pomeni, da se je pojavila kila, je pa potrebno samoopazovanje – kdaj, ob kakšnih aktivnostih se bolečina pojavi, kakšni morebitni drugi znaki jo spremljajo in podobno. V primeru dvomov naj se odpravi na pregled k izbranemu zdravniku, ki bo ocenil, ali je potrebna napotitev k specialistu kirurgu.
Se uporabljajo za različne vrste kil različne operativne metode?
Spoznanje, da gre pri kili v določenem smislu tudi za gensko predispozicijo slabše kakovosti vezivnega tkiva, pa tudi za prirojeno anatomsko posebnost dimeljskega kanala, če govorimo posebej o najpogostejših, torej dimeljskih kilah, je pred približno petnajstimi leti pripeljalo tudi do uvedbe umetnih materialov, tako imenovanih polipropilenskih mrežic, ki jih vstavljamo v trebušno steno. Dotedanji klasični načini niso bili zadovoljivi, se pravi, da so bili odstotki ponovitve kile precej visoki, kar je tudi logično. Če uporabljaš za popravilo v trebušni steni slabotno tkivo, je seveda rezultat tak, kakršno je tkivo, ki si ga imel na razpolago za »šivanje«.
Pri večini pacientov se pri rekonstrukciji dimeljskih in večjih popkovnih kil odločamo za uporabo mrežice iz umetnih materialov, enako velja tudi za pooperativne kile, ki prizadeto mesto trajno dodatno učvrstijo. Pri otrocih in mladostnikih ter pri zelo malih popkovnih kilah mrežice ne uporabljamo, pač pa strukture približamo na klasičen način, s šivom. Pri uporabi mrežice gre za več tehnik in naj še dodam, da tako v materialih kot pri metodah stopamo v korak s stroko drugod po svetu.
Je operacija trajna rešitev težav s kilo?
V večini primerov da, čeprav poznamo tudi tako imenovane ponovitvene kile, za katere pa »krivca« praviloma ne bi mogli iskati le v samem operativnem postopku. Na ponovitev kile vpliva več dejavnikov. Kadar nastane na primer popkovna kila pri odraslem človeku s čezmerno težo, je nujno, da pacient shujša, kajti več maščobe v trebušni votlini pomeni tudi večji pritisk znotraj nje, in če ni telesno aktiven, da bi okrepil mišice trebušnega predela, je nevarnost ponovitve večja.
Kako naj se pacient obnaša po operaciji?
Kila, razen ukleščena, ni življenjsko ogrožujoča bolezen in po operaciji, ki je bila uspešna, je okrevanje relativno kratko, pacient lahko potem živi popolnoma normalno in kakovostno življenje. Pri večjih kilah, ponovitvenih kilah in pooperativnih kilah pogosto svetujemo tudi po operaciji nošenje kilnega pasu pri večjih fizičnih naporih, ker je vezivno tkivo celotne trebušne stene na splošno zelo oslabljeno.
Je mogoče relativno normalno živeti tudi s kilo, ki ni življenjsko ogrožujoča?
Pri vsaki odločitvi za operacijo je potreben razumski pristop, zlasti pri starejših osebah, za katere je – ob praviloma številnih kroničnih boleznih – vsaka operacija, ki ni nujna, nepotrebno tveganje. Vsekakor je priporočljivo, da se pacient v siceršnji splošni dobri psihofozični kondiciji po diagnosticirani kili vendarle čim prej odloči za operacijo, za katero tudi čakalne dobe niso povsod enake. Povem lahko, da so pacienti s kilo zelo kakovostno oskrbljeni tudi v drugih bolnišnicah, ne le v obeh univerzitetno-kliničnih centrih, ljubljanskem in mariborskem. Pacientom, za katere bi operacija predstavljala preveliko tveganje, in tistim, ki čakajo na operacijo dalj časa, pa pomaga vzdrževati relativno normalno življenje tudi nošenje kilnega pasu.
