V depresiji, tej množično razširjeni duševni motnji, seveda ni prav nič prazničnega. V nasprotju s »klasično« depresijo, ki traja, dokler je ne pozdravimo, obstaja tudi t. i. »praznična« oz. sezonska depresija, ki nastopi vsako leto ob istem času, izzveni, vendar se spet vrne. Poleg spremembe vremena, denimo pozimi, ko je manj sonca, jo pogosto sprožijo prazniki in z njimi povezana pričakovanja družbe, družine oz. vzdušje v celotni družbi (kupovati in biti vesel), ki v posamezniku sproži depresivno motnjo. Psihoterapevt Milenko Kovačević pojasnjuje, da sposobnosti biti depresiven nimajo vsi ljudje, saj gre za določeno strukturo v osebnosti posameznika, ki povzroči temeljno izkrivljenost odnosa do samega sebe. Depresija kot takšna ne obstaja, pač pa zgolj posameznik, ki se je sposoben depresirati.
Petra Bauman v sodelovanju s psihoterapevtom Milenkom Kovačevićem.
Zakaj pride do depresije?
Depresija je posledica občutja neke temeljne izgube v življenju. Kadar ljudje nekaj ali nekoga izgubimo (službo, materialne stvari, zapusti nas partner, umre bližnji, staranje, bolezen …), so žalost, tesnoba, umik vase naravna stanja, ki trajajo določen čas. Žalovanje je naraven proces, da se človek odveže od tistega, na kar/kogar je bil navezan. Depresija pa pomeni, da človek s to temeljno izgubo občuti tudi izgubo sebe in glavnega temelja – smisla življenja. Na to vpliva razvoj naše osebnosti skozi čas, od zgodnjega otroštva dalje. Milenko Kovačević pojasnjuje, da so le redki posamezniki v naši družbi dovolj zdravo »sešiti«, da v določenih kontekstih ne razvijejo depresivne motnje, kar polovica ljudi v naši družbi pa je depresivnih.
Čeprav depresija ni novodobna iznajdba, saj obstaja od nekdaj, pa nanjo v zadnjih letih še posebej vpliva turbokapitalizem, ki posameznika vrednoti le skozi ekonomski uspeh. Ker visokih standardov uspešnosti mnogi ne dosegajo, občutijo manjvrednost, razosebljenost in posledično depresivnost. Vendar ne vsi, kajti le posameznik, ki ima že razvito samoprezirajočo osebnost, bo svojo drugačnost v primerjavi z drugimi dojel kot težka občutja sramu, krivde in razvil depresivno motnjo. Depresiven človek se v resnici počasi poslavlja od življenja, saj se mu to ne zdi več smiselno. Ne glede na to, ali gre za klasično, sezonsko ali praznično depresijo, je mehanizem enak, saj je v temelju depresivne osebe del osebnosti, ki prezira drugi del, in ta drugi del trpi občutek brez vrednosti.
Samoprezir
Da bi se v osebnostni strukturi razvil samoprezir, je potrebno, da starši in drugi pomembni ljudje v odnosu do otroka pogosto negativno etiketirajo otroka (ponižanja tipa nerodnež, lenuh, porednež, norec, debeluh, grdoba ipd.). Drugi način je, da otroka pretirano in pogosto pogojujejo skozi uspehe. Otroka hvalijo le, če je dosegel tisto, kar od njega pričakujejo.
Znaki depresije
Depresivna motnja se kaže z izgubo optimizma, črnogledostjo, izgubo volje, izgubo apetita (ali povečana potreba po sladkem), nespečnostjo, ni želje po spolnosti, bližini, druženju. Občutje je, kot da tonemo, padamo v depresijo, v resnici pa zanemarjamo sebe, odnose, ne znamo si sami pomagati in če to traja dolgo, je to znak za alarm. Na fiziološki ravni je za depresivno razpoloženje značilno primanjkovanje serotonina, ki je pomemben transmiter, zadolžen za doživljanje prijetnih čustev. Vendar je po besedah Milenka Kovačevića zmotno mišljenje, da je porušeno ravnovesje transmiterjev tisto, kar privede do depresije. Bolj natančno je, da je pomanjkanje serotonina posledica človekovega dojemanja in ocene življenjskih razmer, ki so pri depresivnem katastrofična in brezizhodna.
Sezonske/praznične depresije
Gre za vrsto motnje razpoloženja, ki se vrne vsako leto ob istem času in se ciklično ponavlja. Gre za zmerno obliko depresivne motnje, ki jo spremlja anksioznost. Ko mine sprožilni element, denimo praznični čas ali zimski letni čas, depresija izzveni, človek preklopi, uspe se pobrati, vendar bo ob istem času ponovno izkusil enako stanje. Kakšen mehanizem sproži sezonsko motnjo? Ljudje v sebi upajo, da bo neki čas (denimo božični prazniki, rojstni dan, novo leto …) prinesel spremembo, to pomeni novo službo, boljši gmotni status, partnerja (če smo samski), otroka, zdravje … Milenko Kovačević pojasnjuje, da gre za t. i. upanje našega notranjega otroka, da se bo vse spremenilo samo od sebe. Res je, da smo podvrženi vplivom okolice, vendar le mi sami lahko podelimo pomen in vrednost tistemu, kar okolje od nas pričakuje.
Praznična depresija in stres
K depresiji nagnjen posameznik ob praznikih občuti povečan stres, saj se sooči s pričakovanji, ki jih ne more izpolniti, svoje dodajo tudi nostalgični spomini na čas, ko so prazniki še bili lepi (po navadi je to čas otroštva). Obdobje praznikov pomeni tudi spremembo prehrane in zmoti običajni ritem dneva, kar povzroči stres. Ko mine vzrok za praznično depresijo, običajno izzveni tudi depresija sama oz. njeni simptomi. Storilnostno naravnana družba vpliva na stopnjo depresije. »Turbokapitalizem je tovarna duševnih motenj,« meni Milenko Kovačević. To, da je danes družba ekstremno storilnostno naravnana, je velika in globoka težava, saj se posameznik zmeraj želi vključevati in biti »nekaj in nekdo«, če tega ne dosega, pa je »nihče in nič«.
Zelo pogosta je vrsta depresije pri tistih, ki so zelo strogi do sebe in lasten smisel pogojujejo skozi imperative – »jaz sem v redu samo, če sem priden, dober, lep in mlad, če imam denar …« Kadar se to zalomi, nastopi depresija. Druga oblika depresije pa nastopi, kadar izgubimo ljudi, ki so temeljni, kar je po besedah Milenka Kovačevića enako, kot če bi izgubili mamo. Otrok res ne more brez nje, odrasli pa lahko, vendar vse življenjske izgube (ki so normalne) doživlja kot katastrofo.
Življenja ne vrtimo le okoli enega smisla
Če depresija še ni globoka, si lahko veliko pomagamo sami. Na voljo je veliko literature, priročnikov, v veliko pomoč je lahko internet s številnimi informacijami, članki, forumi in zgodbami posameznikov z enako izkušnjo. Za začetek je dovolj, da razumemo, da je zdrava osebnost avtonomni, neodvisni posameznik, ki živi svojo pot, pri tem ne hodi po drugih in je odporen na toksične odnose oz. sporočila iz okolice. To pomeni, da temu, ali smo samski, ali nam gre finančno dobro ali slabo, kakšnega videza smo itd. ne dojemamo kot življenjsko pomembno. Dobro je, da v življenju nimamo samo enega smisla, tistega, kar menimo, da je temelj (služba, partner), ampak da obstajajo še drugi smisli, to so razni hobiji, prijatelji, skrb za okolico, telovadba …
Zelo koristi tudi pogovor z ljudmi, ki so šli skozi enako izkušnjo. Ljudje z depresivno motnjo običajno dolgo zavračajo pomoč, saj se že tako dovolj slabo počutijo, ker ne dosegajo družbenih norm, s priznanjem duševne motnje pa občutek nemoči le še poglobijo. Kadar vidimo nekoga z depresivno motnjo, mu lahko mirno omenimo, da smo opazili njegovo težavo, mu prinesemo in nevsiljivo v bližini pustimo kakšno knjigo o samopomoči. Dejstvo pa je, da je sprejem pomoči proces, saj je treba premagati stigmo.
Praznična depresija pri starostnikih in otrocih
Odhod v pokoj, starost, bolezen, selitev v dom za ostarele ipd. so lahko povod za razvoj duševne motnje – depresije. Starostniki se počutijo brezkoristne, občutijo, da nikomur več niso pomembni, denimo odhod v pokoj predstavlja izgubo življenjskega smisla.
Bivanje v domu občutijo kot predzadnjo postajo, vse doživljajo kot »brezveze«. Milenković poudarja, da je zato zelo nevarno, da se življenje vrti okoli enega smisla, pri čemer je nujno razumeti, da depresija ni nekaj, kar pride, kar hodi, ampak obstajamo zgolj ljudje, ki se depresiramo. To pomeni, da so tudi starostniki (še v času aktivnega življenja) v napačnem odnosu do sebe. To pomeni, da si mora dovoliti, da v življenju doživi tudi neuspehe, izgube, naredi napako in da kljub temu zmore sebe doživljati kot vrednega in da ima življenje smisel. To pomeni, da odhod v pokoj, izguba življenjskega sopotnika, selitev v dom za ostarele … predstavljajo nove okoliščine, novo realnost, ki jo po izgubi poskusimo na novo sprejeti.
Otroci, ki so zanemarjeni, prikrajšani telesne in čustvene bližine, kjer so starši infantilni in niso sposobni zagotoviti varnosti in sprejetosti, povzročijo pretirano pridnost otroka, mirnost, spanje, neješčost, torej depresijo. Tak otrok je v krču, saj mu mati, brez katere ne more živeti, sporoča, da njegove potrebe niso pomembne in mu tako že od majhnega daje sporočilo, da ni vreden. Simbolično mu poreže krila in tak otrok nikoli ne preseže potrebe po gotovosti, ki naj jo zagotovi mati. Za takšnega otroka je zelo stresen odhod v vrtec, saj izgubi mamo, enako velja za vse kasnejše okoliščine, kjer mora mater zapustiti.
Kako se uspešno spopasti s praznično depresijo?
Ker je za praznike v današnjem času značilna visoka stopnja stresa, pomaga zavedanje, da nismo sami, saj to obdobje povzroča stres tudi drugim in da lahko stres zmanjšamo, če se komu zaupamo ali si razdelimo naloge, ki jih v tem času želimo izvesti (nakupi, priprava hrane …). Ne pozabimo, da nam ni treba pojesti »cele mize« in da gibanje na svežem zraku (ko pride v telo dovolj kisika) pomaga tudi v hladnih dneh z manj sonca. Poskusimo si narediti seznam kratkoročnih, lahko dosegljivih ciljev.
Kadar vse to ni dovolj, pa brez predsodka le obiščimo psihoterapevta, ki nam bo skozi proces ozaveščanja in osvojitev novega (zdravega) pogleda nase pomagal k novemu, samozavestnemu jazu, ki na življenjske okoliščine, spremembe in izgube ne bo več odreagiral z depresivno motnjo. Potem bomo z lahkoto rekli in razumeli tisto, kar je depresivnim ljudem najtežje in kar piše tudi na škatli z robčki v ordinaciji psihoterapevta Milenka Kovačevića: SEM NAJBOLJŠE, KAR SE MI JE ZGODILO V ŽIVLJENJU.
ABC
A Depresija ne pride od zunaj, pogoj zanjo je motnja v človekovem odnosu do sebe.
B Praznike mnogi doživljajo stresno, lastna in pričakovanja družbe in okolice pogosto povzročijo kratkotrajno »praznično« depresijo.
C Kapitalizem in z njim vrednotenje človeka po tem, koliko in kaj ima, povzroča duševne motnje.
