V oktobru obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja, kar je prava priložnost, da nekoliko podrobneje orišemo to problematiko, ki je ničkolikokrat, žal, še vedno tabu tema. Marsikdo niti ne ve, da nekateri simptomi odražajo duševne bolezni in se z njimi ne spopade pravočasno. Nekaj več podrobnosti o tovrstnih motnjah nam je pojasnil prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., spec. psihiater iz Psihiatrične klinike Ljubljana.
Avtorica: Katja Štucin
Katere motnje lahko označimo kot duševne?
Spekter duševnih motenj zajema veliko skupino motenj, za katere večinoma še ne poznamo točnega vzroka. Večinoma gre za začasno ali trajno motnjo delovanja (dela) možganov, kar se odrazi v različni simptomatiki.
Koliko Slovencev ima težave z duševnim zdravjem? Se statistično razlikujemo od drugih držav?
Natančnih podatkov za Slovenijo sicer ni na voljo, lahko pa ocenimo, da se ne razlikujemo od drugih držav glede na pogostnost pojavljanja ali razširjenost duševnih motenj. Najpogostejša skupina duševnih motenj je povsod po svetu skupina depresij, katerim sledijo anksiozne motnje. Ocenjujejo, da za depresijo enkrat v življenju zboli kar petina vseh ljudi, v določenem trenutku pa je depresivnih 5–10 % ljudi. Za nekatere motnje, npr. za demence, je znano, da njihova pojavnost narašča s starostjo. Če je po 65. letu razširjenost demence ocenjena na 5 %, je demence po 85. letu že 20 %.
Kako raznovrstne škodljive substance, kot so alkohol in cigarete ali celo trše droge, vplivajo na duševno zdravje? Kaj še negativno vpliva?
Kot rečeno, za večino duševnih motenj še ne poznamo natančnega vzroka. Po drugi strani pa je dobro znano, da k nastanku nekaterih motenj pripomorejo prav psihoaktivne snovi. Najbolj znan je primer alkoholnega delirija (delirium tremens), ki je neposredna posledica dolgotrajnega uživanja alkohola. Podobno velja za nekatere motnje spomina (npr. korsakovov sindrom), ki jih prav tako največkrat povzroči uživanje alkohola. Poleg navedenih primerov, kjer je vzročna zveza z uživanjem psihoaktivnih snovi dokaj jasna, obstaja verjetnost, da so omenjene snovi prek drugih mehanizmov vsaj posredno vpletene tudi v nastanek drugih duševnih motenj. Za shizofrenijo je znano, da se pogosteje pojavi pri osebah, ki so v adolescenci, nekje okoli 16. leta, uživale marihuano. Čeprav natančnega poteka ne poznamo, kaže, da THC, ki je sestavina marihuane, negativno vpliva na razvoj možganov v navedenem starostnem obdobju, kar se kasneje lahko pokaže s simptomi shizofrenije. Tu vpliv marihuane verjetno ni neposreden, saj seveda ne zbolijo vsi mladostniki, ki uživajo marihuano, pač pa THC lahko razkrije obstoječo, npr. genetsko pogojeno ranljivost za zbolevanje, ki se brez uživanja marihuane morda nikoli ne bi prevesila v klinično izraženo shizofrenijo.
Kako lahko preventivno skrbimo za duševno zdravje?
Pravzaprav se priporočila za skrb za duševno zdravje ne razlikujejo bistveno od tistih za »telesno« zdravje. Torej na splošno zdravo življenje, vključno z ustrezno prehrano, dodatno pa še zmanjševanje stresa (čisto izogniti se mu seveda ne moremo). Pomembni so odnosi z drugimi ljudmi, podpora družine in drugih bližnjih oseb, ukvarjanje s hobiji, dopust, počitek, pa tudi zadovoljive materialne okoliščine (bivališče, prejemki, itd.). Seveda idealnega stanja na vseh navedenih področjih navadno ni moč doseči, potrebno pa je stremeti k čim boljšim.
Ko govorimo o duševnih motnjah, moramo izpostaviti anksioznost. Kdaj govorimo o njej?
Anksioznost je dejansko simptom več duševnih motenj, še posebej pomemben pa je pri anksioznih motnjah. Gre za tesnobnost, ki pa v nasprotju s konkretnimi strahovi (npr. pred pajki) ni vezana na neki predmet ali žival. Pogosto govorimo o prosto lebdeči anksioznosti, kar se lahko stopnjuje celo do te mere, da nastane pričakovanje prihodnje tesnobnosti. Enostavneje povedano se človek na neki način boji, da se bo v prihodnosti bal, čeprav se ta trenutek počuti povsem v redu.
Med to skupino duševnih motenj sodijo fobije, panične motnje, obsesivno kompulzivne motnje in posttravmatske stresne motnje. Katere so najpogostejše?
Vse navedene motnje so zelo pogoste, najpogostejši pa panična in obsesivno kompulzivna motnja, kjer govorimo o več deset odstotkih ljudi, ki imajo take težave. Posttravmatske stresne motnje so, kot že ime pove, vezane na neki hud, navadno celo potencialno življenje ogrožajoči dogodek. Zanimivo pri njih je, da se ne pojavijo takoj po dogodku, ampak šele tedne ali mesece kasneje, ko človek navadno že malo pozabi na sam dogodek.
Če govoriva o pogostih boleznih, je med njimi zagotovo tudi izgorelost kot posledica preobremenjenosti in hitrega tempa življenja. Kakšen je prvi nasvet, ki ga posredujete pacientu, pri katerem opazite to težavo?
Osebe, ki zapadejo v izgorelost, pogosto želijo, da bi jim predpisali neka zdravila, ki bi odpravila vse njihove težave, ob tem pa sami ne bi želeli nič spremeniti. Seveda tako ne gre, saj če se ne odpravijo vzroki, zdravila ne bodo mogla trajno pomagati. Je pa navadno res težko bistveno spremeniti svoje življenje, npr. nehati se toliko pehati za uspehom, priznanjem, denarjem in iti raje z družino popoldne na sprehod. Ljudem z izgorelostjo navadno predstavim prispodobo, da morajo biti za trdno zgrajeno hišo vsi zidovi vsaj približno enako visoki. Ti »zidovi« pa so v našem življenju npr. služba, družina, prijatelji, hobiji itd. Jasno je, da bo streha stala postrani ali pa se bo celo podrla, če bo »zid« službe dvakrat višji od ostalih treh »zidov«. Za odpravo izgorelosti je treba torej uravnotežiti različna področja svojega življenja, zdravila pa lahko pri tem samo malo pomagajo.
Potem so tu še motnje razpoloženja, med njimi depresija, ciklotimija, sezonska depresija in manija. Številne javnosti najpogosteje govorijo o depresiji. Kateri simptomi jo spremljajo, če govorimo o bolezni?
Vsak je kdaj slabe volje, žalosten, izčrpan, nespeč. Problem nastane, če takšni simptomi trajajo dlje časa, npr. nekaj tednov in so tako hudi, da motijo vsakdanje delovanje človeka. Oseba ne more več hoditi v šolo ali službo, opusti prejšnje prostočasne aktivnosti, izgubi zanimanje za dejavnosti, ki so jo prej veselile. Pogosto se pojavi še nespečnost, navadno v smislu zgodnjega zbujanja, človek nima nobene volje, vse se mu zdi neskončno težko. Večkrat se pridružijo tudi misli na smrt ali na samomor.
Je pogostejša pri mladih ali starejših ljudeh?
Vsako življenjsko obdobje ima svoje značilnosti, depresija se pojavlja tako pri otrocih kot tudi v visoki starosti. Navadno je pogostejša od obdobja odraslosti dalje, več pri ženskah.
Zakaj pravzaprav pride do depresije? Kaj so najpogostejši vzroki?
Točnega vzroka ne poznamo. Verjetno gre za dedno pogojeno ranljivost, ki se pokaže v nekem trenutku, npr. ob večjih obremenitvah ali življenjskih dogodkih. Zato stres najbrž ni neposredni vzrok depresije, lahko pa pospeši oziroma sproži njeno pojavljanje.
Kolikšen odstotek ljudi se uspešno spopade s to boleznijo in sčasoma ozdravi?
Na splošno je prognoza depresije dobra, že na prvi poskus zdravljenja odgovori polovica ali dve tretjini ljudi z depresijo. Vendar obstajajo tudi posamezniki, pri katerih se depresija zelo pogosto pojavlja ali pa je precej odporna na zdravljenje. Vendar se tudi pri njih s kombinacijo raznih ukrepov da marsikaj narediti.
Omeniti morava še osebnostne motnje. Katere so in kakšna je njihova pogostnost?
Področje osebnostnih motenj je bilo v preteklosti precej zanemarjeno in raziskovalno podhranjeno. So pa nedvomno precej pogoste (govorimo lahko o nekaj odstotkih populacije) in obsegajo več oblik, od najbolj znane antisocialne do npr. anankastične, mejne ali narcisistične. Poenostavljeno povedano gre za bolj poudarjene nekatere osebnostne lastnosti, ki jih imamo sicer vsi ljudje, le da so tu mnogo močnejše in močno vplivajo na vedenje in delovanje posameznika.
Med duševne motnje uvrščamo tudi motnje hranjenja – anoreksijo oz. pretirano zavračanje hrane, bulimijo oz. uživanje velikih količin hrane, ki mu sledi samopovzročeno bruhanje ali zloraba odvajal, prekomerno prenajedanje oz. uživanje pretiranih količin hrane, v zadnjem času odmevno ortoreksijo oz. obsedenost z zdravo prehrano. Kaj svetujete ljudem, ki se soočajo z motnjami hranjenja?
Motnje hranjenja niso izum sodobnega časa, obstajale so že prej. Gre za skupino zelo kompleksnih motenj, ki jih je razmeroma težko zdraviti. Zahtevajo poseben pristop, vsaj v začetni fazi zdravljenja je pogosto potreben sprejem v bolnišnico. Zdravila tu niso v ospredju, zelo uspešne so skupinske in vedenjske psihoterapije.
Ena bolj znanih duševnih motenj je shizofrenija, katere simptomi so motnje identitete, mišljenja, zaznavanja, razpoloženja, hotenja, zmotna prepričanja in spoznavne motnje. Kako pogosta je ta oblika in kakšni so vzroki za njen nastanek?
Shizofrenija prizadene približno en odstotek ljudi, kar je visoka številka (20.000 ljudi v Sloveniji.) Med vzroki gre delno spet za dedno pogojene dejavnike, pa tudi za uživanje psihoaktivnih snovi v adolescenci, različne okužbe in poškodbe med nosečnostjo ter porodom in še za neravnotežje kemičnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) v možganih.
Zdravljenje shizofrenije je – kot beremo – v zadnjih letih zelo napredovalo. Ocenjuje se, da je uspešno pri tretjini pacientov, tako da njihovo življenje poteka »normalno«, druga tretjina se ob podpori soljudi nauči živeti z boleznijo, zadnja tretjina pa se mora vse življenje spopadati s težjo obliko bolezni. Kaj je pomembno za uspešnost zdravljenja?
Pri zdravljenju vsake motnje ali bolezni je zelo pomembno, da jo začnemo zdraviti čim prej in da se redno zdravimo. To vključuje določeno sodelovanje pri zdravljenju, npr. prihajanje na kontrolne preglede in jemanje predpisanih zdravil.
V javnosti velja, da so antidepresivi skrajni izhod pri zdravljenju duševnih motenj. V kakšnih primerih je to nuja in kdaj priporočate druge načine zdravljenja oziroma kombinacijo obojega?
Običajen pristop je kombinacija farmakološkega (z zdravili) in nefarmakološkega zdravljenja (s psihoterapijo, socioterapijo, delovno terapijo, itd.). Taka kombinacija je tudi klinično in stroškovno najbolj učinkovita.
V oktobru obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja, se vam zdi, da le-to ostaja tabu tema? Je obisk psihiatra še vedno nedopustno dejanje, ki ga je treba skriti pred sosedi?
Odvisno, kje živite. V ZDA s tem ni toliko težav, v filmih dobimo celo vtis, da ima tam vsak svojega psihiatra (kar seveda ni res). Sicer pa bi lahko ocenil, da obisk psihiatra sam po sebi niti ni toliko stresen, pač pa dejstvo, da smo za neko duševno motnjo zboleli in da vpliva na naše počutje in vsakdanje delovanje. Zato le pogumno poiščite pomoč, saj je danes na voljo zelo uspešno zdravljenje večine duševnih motenj. Zdravljenje se lahko začne tudi že pri izbranem zdravniku, saj ima na voljo praktično enak spekter možnosti zdravljenja kot psihiater. Napotitev k psihiatru je navadno potrebna predvsem ob neodzivnosti na zdravljenje ali ob samomorilnosti. Vsem bralcem želim veliko duševnega miru in zdravja.
Oktober, 2014
