»Moj otrok je tako živahen. Kaj če je hiperaktiven?« Otroci se radi gibljejo, so v pogonu in se v svojih igrah včasih težko ustavijo. To je pri naših malih nadobudnežih čisto običajen pojav. Vendar pa se lahko ustavijo in zberejo, če se le želijo. Otroci s hiperkinetično motnjo pa se ne zmorejo zbrati, tudi če bi to hoteli.
Da bi o hiperkinetični motnji (ki je širši pojem od hiperaktivnosti) izvedeli več, smo o tem povprašali strokovnjakinjo mag. Leonido Rotvejn Pajič, specialistko klinične psihologije, iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
Avtor: Andreja Hergula
Kako naj starši zaznajo razliko med živahnim in hiperaktivnim otrokom?
V vsakodnevnem življenju je res večkrat težko ločevati (tako staršem kot tudi učiteljem in vzgojiteljem), kdaj je otrok samo živahen, kdaj pa se že nagiba k hiperaktivnosti. Vsi otroci so kdaj pa kdaj živahni, neubogljivi in se težko umirijo. Ena glavnih ločnic je, da se hiperaktiven otrok v določenem trenutku ne zmore umiriti, zbrati, slediti situaciji, navodilu, tudi če bi to hotel. Preprosto »valovi v sebi in navzven« in si ne more pomagati … Samo živahnemu otroku pa to ni tak problem: lažje obvladuje svoje vedenje, ki je bolj odvisno od njegove volje in ga zato bistveno lažje obvladuje.
Pri hiperkinetični motnji gre za: motnje pozornosti (na posameznem ali vseh ključnih vidikih pozornosti kot so osredotočanje, vzdrževanje, obseg pozornosti, …) ter impulzivnost (ki je povezana s šibkimi zavornimi mehanizmi, z nezmožnostjo odložitve odgovora). Sama hiperaktivnost pa se lahko pridružuje tej motnji ali pa ne. Pri nekaterih otrocih torej ob motnjah pozornosti ni tudi prekomerne aktivnosti, so pa zato bolj nemirni v mislih, se težko osredotočajo, težko se zberejo pri nalogi, v mislih odtavajo, so nekako odsotni, vendar pri tem niso moteči za druge. Te otroke lahko velikokrat spregledamo ali pa njihovo vedenje pripisujemo čemu drugemu (da recimo niso dovolj motivirani, da so leni).
Je hiperaktivnost prirojena, zakaj nastane?
Obstaja več strokovnih razlag o možnih vzrokih. Od biološke razlage (dednost in drugi dejavniki), razlage o škodljivih vplivih (infekcije, izpostavljanjem škodljivim vplivom že od nosečnosti naprej, določene sestavine v hrani, …), razlage, povezave z raznimi na videz nedolžnimi poškodbami glave (ob porodu, v zgodnjem otroštvu). V zadnjem času strokovna literatura navaja, da so za vzroke odgovorne predvsem posebnosti v nevrofiziološkem delovanju teh otrok, zaradi česar imajo ti otroci težave v delovanju tako imenovanih eksekutivnih funkcijah, odgovornih za sposobnosti samoorganiziranja, načrtovanja, predvidevanja.
V preteklosti so vzroke za te težave iskali tudi v zgodnjih interakcijah med otroki in starši. Poudariti pa je treba, da starši sami po sebi niso vzrok tem težavam, lahko pa s svojim ravnanjem in soočanjem s težavami bistveno pripomorejo k njihovemu zaostrovanju ali pa izboljševanju. Vsekakor pa običajno ne gre samo za en sam vzrok, ampak gre za prepletanje različnih možnih vzrokov. Zavedati se moramo tudi, da je prekomerna aktivnost lahko del neke druge bolezni, ali pa napoveduje začetek nekega obolenja.
Se otrok s hiperkinetično motnjo dobro počuti v svoji koži (in je morda težje staršem, ki morajo vlagati veliko energije)?
Težave s takšnim otrokom ima predvsem okolje, saj se on zaradi narave svojih težav težko prilagaja zahtevam okolja (kot je recimo zdržati vso šolsko uro pri miru in zbrano slediti). Zaradi sekundarnih posledic pa se sčasoma lahko začne dogajati, da se težave teh otrok kopičijo na različnih področjih (pri učenju, med vrstniki). Če se takšne negativne izkušnje in povratne informacije ponavljajo, jim seveda ni prijetno, pogosto lahko čutijo stisko, ki se potem izraža še z večjim stopnjevanjem težav
Obstajajo kakšne povezave med intelektualnimi sposobnostmi in hiperkinetično motnjo? Kako se spopadajo s poukom in preverjanji znanja, glede na to, da imajo težave s koncentracijo?
Intelektualne sposobnosti teh otrok so praviloma ustrezne, pogosto so med njimi tudi zelo bistri otroci, z nadpovprečnimi intelektualnimi zmogljivostmi. Težava torej ni v sposobnostih teh otrok, ampak v tem, da zaradi svojih primanjkljajev ne zmorejo biti uspešni v skladu s temi sposobnostmi. Če otrok v šoli ne zmore do konca poslušati navodila, ves čas izgublja svoje potrebščine ali recimo pravilno razume nalogo, začne z reševanjem, potem pa ne zmore dokončati, morda samo spregleda kakšno pomembno malenkost (predznak, oklepaj), to pomembno znižuje njegovo uspešnost – kljub ustreznim intelektualnim sposobnostim.
Kako so ti otroci obravnavani v šoli? Imajo kakšne posebne privilegije?
Zelo različno. Predvsem je to odvisno od prepoznave in razumevanja narave njihovih težav. Zaradi svojih posebnosti se ti otroci resnično težko prilagodijo zahtevanim merilom in pogosto se njihovo delovanje v šoli izboljša, ko se jim s posameznimi prilagoditvami »pride naproti«.
Kako se motnja kaže v odrasli dobi? Jim pri kakšnih poklicih celo koristi? Pri katerih poklicih so lahko bolj uspešni?
Zelo odvisno od posameznika ter predvsem od tega, ali so zaradi osnovnih težav, vezanih na hiperkinetično motnjo, nastale še težave na drugih področjih. Pri približno eni tretjini teh otrok težave lahko povsem izzvenijo, pri drugi tretjini so še vedno prisotne v odraslosti, v manjši meri. Pri zadnji tretjini pa je izzid lahko zelo neugoden – gre za otroke, pri katerih se prepleta več neugodnih dejavnikov tudi v družini, šoli, med vrstniki.
Mnogi od teh otrok z motnjo so lahko v življenju zelo uspešni in se znajdejo v bolj dinamičnih poklicih, recimo delo na terenu, z ljudmi, … Njihova prednost je obilica energije, radi se soočajo z izzivi, …
Kaj menite o medikamentozni terapiji?
Medikamentozna terapija je le ena od možnosti, ki pa se naj nikoli ne bi uporabljala samostojno. Najbolj učinkovita strokovna pomoč tem otrokom je zagotovo tista, ki je usmerjena v ključne smeri – tako v otroka samega, v družino ter v šolsko situacijo.
Katere druge oblike pomoči obstajajo za te otroke?
Pri nas, v svetovalnem centru takega otroka in njegovo družino obravnavamo v timu strokovnjakov. Prisoten je psiholog, defektolog, pedopsihiater, velikokrat, odvisno od narave problema, se nam pridružijo tudi socialna delavka, logopedinja, pedagoginja. Izvajamo različne oblike pomoči: kognitivno vedenjsko terapijo, razne oblike individualnih in skupinskih obravnav, svetujemo otroku in staršem, organiziramo skupine staršev, otrokom ponudimo tudi možnost pomoči študentov – prostovoljcev, imamo terapevtske skupine za premagovanje težav s pozornostjo, skupine za razvijanje socialnih spretnosti, za izboljšanje strategij učenja ter likovno terapevtske delavnice. Zelo veliko sodelujemo tudi s šolo, skupaj načrtujemo določene prilagoditve v procesu učenja in preverjanja znanja. Terapevtsko pomoč pa vedno prilagodimo glede na individualno situacijo, težave, potrebe ter možnosti otroka ter njegove družine.
Na kakšen način naj se starši ukvarjajo s tem otrokom? Naj ga ves čas spremljajo, opominjajo, ustavljajo? Kaj pa, ko jim zmanjka energije in morajo skrbeti še za druge otroke?
Ti otroci so za starše velik izziv. Splošnega recepta ni, treba pa je iskati zelo individualne načine shajanja s takšnim otrokom. Staršem, ki pridejo k nam po tovrsten nasvet, običajno povemo, da je treba najprej razsvetliti vzroke teh težav. Šele če razumemo vzroke, lahko otroka res razumemo in potem pomoč usmerimo v pravo smer. Če razumemo, da od tega otroka preprosto ne moremo zahtevati, naj bo pri miru, mu lahko omogočimo veliko gibanja (tako prostega, ko se lahko razdivja, kot tistega vodenega pri telovadbi). Tolerantnejši bomo, če ga ne bomo kregali zaradi tega, ker skače po kavču, ko gleda risanko, ampak mu bomo omogočili, da npr. sedi na veliki okrogli žogi in poskakuje po njej.
Če otroka s hiperkinetično motnjo vprašate, kakšne cilje ima ta dan oz. kaj želi doseči, kaj bo odgovoril?
Ti otroci težje predvidevajo za dlje časa naprej. Zanje je izrednega pomena, kaj se dogaja zdaj, v tem trenutku. Zato pri njih ne učinkuje, če jim obljubljamo neko »nagrado« ali negativno posledico čez dva dneva oz. ob koncu tedna, ampak je pomembna takojšnja posledica.
Kako se tak otrok znajde v družbi sovrstnikov?
Želijo si družbe, radi bi bili sprejeti, upoštevani, vendar pa so ravno zaradi svojih težav, ki izhajajo iz motnje (vpadanje v besedo, želja biti prvi, glavni, nezmožnost počakati), pogosto bolj osamljeni ali tudi odkrito odklanjani. Ampak tudi tukaj so velike individualne razlike. Nekateri otroci s to motnjo so tudi zelo priljubljeni, ker so bolj dobrovoljni, neposredni, odkriti.
Stroga dieta, ki ne vključuje hrane z umetnimi in kemičnimi dodatki naj bi na zmanjšanje hiperaktivne motnje pozitivno vplivala. Ali to v praksi deluje?
Te povezave intenzivno raziskujejo in dokazujejo. Posamezni strokovnjaki izpostavljajo, da določene vrste hrane (bela moka, sladkor), pijače ter dodatki neugodno vplivajo na nemirnost pri otrocih. So pa med otroci seveda velike individualne razlike. Staršem vedno priporočamo, da skušajo sami opazovati, kako določena vrsta hrane in pijače deluje na njihove otroke, tudi več ur po tem, ko jo zaužijejo. Ko začno potem postopoma izločevati določene sestavine, dejansko tudi poročajo o spremembah v delovanju otroka. Gotovo pa hrana sama po sebi ni edini vzrok hiperaktivnosti, ampak samo pomemben kamenček v mozaiku vsega, kar vpliva na otroka.
Omenja se povezava med hiperaktivnostjo in avtizmom. Sta ti dve motnji med seboj kakorkoli povezani?
V osnovi gre za dve različni motnji, vendar se posamezne značilnosti hiperkinetične motnje neredko pojavljajo tudi pri avtizmu.
Nekaj praktičnih nasvetov za starše z otrokom s hiperkinetično motnjo? Kako naj pomagajo sebi in otroku?
Ključno je, da prepoznamo osnovne vzroke za nemirnost otroka. Hiperkinetična motnja je lahko le eden od vzrokov za otrokov nemir, zato ne smemo prehitro sklepati, da ima otrok res to motnjo. Pomembno je, da se posvetujemo z ustreznimi strokovnjaki, ker le tako lahko pomoč usmerimo v pravo smer.
Pomembno je torej, da takega otroka razumemo, osvetlimo ozadje njegovih težav. Samo tako mu lahko ustrezno pristopimo. Pomembno je, da uspemo v določeni situaciji oceniti, ali otrok res namenoma nagaja, je hote nemiren ali pa je to zato, ker si v tem trenutku sam ne more pomagati. Pri teh otrocih lahko namreč prehitro zaključimo, da so namenoma neubogljivi, v resnici pa imajo izredno šibko sposobnost samoopazovanja in samonadziranja in se resnično ne morejo na ukaz umiriti v trenutku, ko so najbolj moteči.
Opazujemo
Opazujmo, kdaj je nemir oziroma težave s pozornostjo najbolj izrazite in skušajmo že vnaprej delovati preprečevalno. Veliko lažje je pri takšnem otroku preprečevati težave, kot pa ukrepati takrat, ko je že zelo nemiren in moteč! Nemir lahko velikokrat povzroči določena okoliščina, tudi utrujenost, lakota, konfliktna situacija. Skušajmo čim bolj prepoznati, zakaj in kako se te težave kažejo pri našem otroku in pomoč temu prilagoditi.
Pomembno je, da ima tak otrok veliko vsakodnevne sprostitve (dobrodošle so razne fizične aktivnosti, ko se preprosto lahko »zdivja«, ter tudi vodene športne aktivnosti, a morda bolj individualnega tipa).
Dobro je, če tak otrok živi po ustaljenem umirjenem ritmu ob jasni družinski strukturi (da natančno ve, kaj se sme in kaj ne, da ima jasne, a tudi prožne meje). Od njega raje zahtevajmo manj, a smo pri tem res dosledni. Včasih raje spreglejmo manjše neustreznosti v vedenju, pokažimo pa mu, da smo opazili, ko se je potrudil, ko je uspel vztrajati, ko se je skušal držati dogovora, …
Učenje doma prilagodimo njegovim posebnostim.
Potrebuje umirjen stalen prostor s čim manj motečimi dražljaji. Med učenjem potrebuje več premorov in več konkretnih ponazoritev. Tak otrok potrebuje pomoč pri samoorganizaciji, zapiskih, načrtovanju učenja in tudi drugih vsakodnevnih aktivnostih. Pri tem je pomembno, da sodelujemo s šolo.
Predvsem pa ne dovolimo, da težave, ki izhajajo iz te motnje, preplavijo celo družino. Potrudimo se poiskati čim več njegovih močnih področij, s katerimi se lahko ustrezno izkaže, ki ga sprostijo in mu nudijo zadovoljstvo. Namenimo mu poseben čas v dnevu, ko se lahko posvetimo samo njemu in pri tem resnično sproščeno uživamo skupaj. Zlat nasvet za te otroke je, da se preprosto mora naužiti dobre, dovoljene pozornosti starša, ker bo le tako lahko začel zmanjševati morebitno negativno iskanje pozornosti in se tudi učil znati počakati, odložiti svojo trenutno željo, potrebo.
