Zdi se, da je v zadnjih letih čedalje več otrok s težavami v vedenju, z vedenjskimi motnjami, z diagnozami … Verodostojnih podatkov za Slovenijo glede tega, ali se vedenjske motnje pri otrocih in mladostnikih po številu povečujejo, ni, saj ni raziskav. Vendar pa so, tako meni dr. Peter Janjušević, klinični psiholog iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, motnje čedalje težje, torej čedalje bolj zapletene in sopojavne z drugimi ‒ na področju učenja, razpoloženja, čustvovanja. »Težav je zagotovo več, vprašanje pa je, ali narašča tudi število motenj,« pojasnjuje Janjušević.
Avtorica: Maja Korošak
Neka težava se lahko opredeli kot motnja takrat, ko izpeljemo celotno diagnostiko. To je odvisno od trajanja, od števila simptomov, pa tudi od tega, v kolikšni meri otežuje funkcioniranje otroka: pri šolskem delu, v socialnih stikih z vrstniki itd. Vendar je potrebna pazljivost pri uporabi tega pojma, saj je motnja psihiatrična diagnoza in se pogosto ter zlahka nalepi določenemu otroku. »To naj opravi strokovnjak oz. tim strokovnjakov,« poudarja Janjušević in nadaljuje, da je presoja odvisna od razvojnega obdobja. Če na primer osemletnik pohajkuje in uhaja od doma ter doma tudi kakšno stvar izmakne, je to skrb vzbujajoče. Ko se tako vede petnajst- ali šestnajstletnik, za katere je značilno, da se upirajo in kršijo pravila, je takšno vedenje lahko bolj pričakovano. Starše seveda to zaskrbi, vendar je v tem primeru možnost, da gre za motnjo, manjša.«
Geni ali vzgoja?
Nekoč je veljalo, da so za pojav avtizma krive hladne in nedostopne matere. Danes vemo, da gre za nevrološko pogojeno motnjo. Enako velja za Aspergerjev sindrom in hiperkinetično motnjo (ADHD). Vendar pa, tako Janjušević, lahko vzgoja zelo vpliva na to, kako se bo takšna motnja razvijala. Pri vedenjskih motnjah je torej nemogoče reči, da je neki dejavnik odločilen. Pri otrocih, na primer, ki imajo vedenjske motnje, so agresivni, destruktivni in skrajno uporniški, so največkrat prisotni mnogi od teh dejavnikov, tudi nevrološki. Janjušević navaja raziskave, da so ti otroci pogosto že v zelo zgodnjem otroštvu kazali težaven temperament: že kot dojenčki so se na spremembe odzivali burno, imeli so nereden ritem spanja in budnosti. Lahko rečemo, da je od tega, s kakšnimi temperamentnimi danostmi je otrok prišel na svet, kasneje v veliki meri odvisna vzgojljivost otroka.
So otroci, pri katerih kazen preprosto ne deluje.
Pri takem otroku je potreben drugačen pristop. Kakšen? »Predvsem je treba krepiti ustrezno vedenje. To pomeni, da se takšno vedenje (če otrok nekaj naredi prav) ne jemlje kot samoumevno ali pa bi otroku celo rekli, da bi tako moral ravnati že zdavnaj prej … Ko torej otrok doma naredi nekaj ob prvem navodilu, to opazimo in ga pohvalimo. Predvsem pa je pomembno, da starši negujemo dober odnos z otrokom, ob tem da mu postavljamo jasne meje in pri njih tudi vztrajamo.
Z vsako nedoslednostjo dajemo otroku zelo jasno sporočilo.« Ali je potemtakem nedosledno postavljanje mej v vzgoji tisto, ki lahko vpliva na pojav vedenjskih motenj? »Nedosledna ali drugače neustrezna vzgoja je eden ključnih dejavnikov pri tem, da se bo motnja razvila pri otroku, ki je že tako ali tako občutljiv. Predvsem pa v družinah otrok, ki imajo vedenjske težave ali motnje, pogosto prevladuje prisilni vzgojni slog. Vse, kar dosežejo, je s prisilo. Tega se otrok nauči in potem tako funkcionira tudi v drugih okoljih: v šoli in med vrstniki. Enako na nastanek motnje lahko vplivata tudi avtoritarna vzgoja (pretrda in prestroga, preveč kaznovalna) ter zanemarjajoča vzgoja, pri kateri starše otrok in njegova vzgoja bolj malo zanimata.«
Sprožilci
Ob vzrokih poznamo tudi sprožilce, ki neko motnjo, ko ogrožujoči dejavniki že obstajajo (disfunkcionalnosti v družini, nevropsihološke težave in drugi), sprožijo. To so največkrat: ločitev staršev, selitev, menjava šole, nasilje med vrstniki … Zamislimo si primer trinajstletnega dekleta, ki je zelo vpeto v svoje okolje, hodi, na primer, v glasbeno šolo, v njeni bližini živi babica, s katero je zelo povezana. Potem pa oče dobi službo v oddaljenem kraju in se družina odseli. Tako deklica pride v novo okolje, izgubi svojo vrstniško skupino, babica ni več dosegljiva, dobi drugo sobo, drugo šolo, drugo učiteljico … »Realiteto temu otroku smo popolnoma zamenjali in dostikrat je to lahko sprožilec čustvenih, a tudi vedenjskih težav, saj od otroka zahteva izjemno prilagajanje. Otroci so prilagodljivi, a imajo tudi svoje meje,« pove Janjušević.
Možni poteki motenj
Vedenjske motnje se lahko odkrijejo že v predšolskem obdobju. Pri nekaterih lahko nastopa več zgodnjih dejavnikov tveganja, mnogi izhajajo iz disfunkcionalnih družin, imajo pa tudi več težav na nevropsihološkem področju – težje načrtujejo, imajo slabšo pozornost ter nižje besedne sposobnosti. »Pri njih lahko opažamo zelo vztrajen potek te motnje, prek zgodnjega, srednjega in poznega otroštva v adolescenco, brez pomoči se nadaljuje tudi v odraslost. Druga skupina so tisti, pri katerih se vedenjska motnja pojavi šele v adolescenci. Pri teh je potek običajno ugodnejši in imajo manj skrajno agresivnega vedenja. V obdobju mladostništva je to povezano tudi z uporništvom, ki je razvojno pogojeno.
Od tega, kakšna je družina in kako se na otroka odziva okolica, je odvisen potek motnje: ali bo v srednjem otroštvu agresivno in drugo neprilagojeno vedenje upadlo. Ob tem se bo sicer nekoliko povečala besedna agresivnost in se bo v adolescenci ponovno pojavilo prehodno povečanje neprilagojenega vedenja, a bo pri večini funkcioniranje v odraslosti dobro.
Drugi potek, ki je manj ugoden, pa je lahko takšen: v zgodnjem otroštvu je neprilagojeno vedenje zelo intenzivno, pogosto je prisotna tudi hiperkinetična motnja, temu se pridruži šolska neuspešnost ter to, da otroka zavrnejo vrstniki, vključi se v slabo družbo, kar največkrat vodi tudi v kršitve zakona, v delinkventnost v adolescenci ter neprilagojenost v odrasli dobi. Učinkovite zgodnje pomoči, ko se težave v vedenju začnejo kazati, zelo težko nadomesti kasnejša obravnava, ki je običajno tudi bistveno daljša, zahteva vključitev več služb oz. strokovnjakov in zato tudi pomembno dražja.«
Primer
Poglejmo primer petletnega otroka, pri katerem se že nekaj mesecev pojavlja moteče vedenje. Kadar se v vrtcu pogovarja samo z vzgojiteljico, se obnaša nemoteče in prijetno. Ko mora pozornost vzgojiteljice deliti z drugimi, pa se začne vesti moteče: prekinja vzgojiteljico ali druge otroke med govorjenjem, spušča čudne glasove, se glasno smeji, spreminja temo pogovora, daje pripombe … Ali pa druge otroke za zabavo spotika in dreza vanje. Doma na primer postane moteč, kadar se starši pogovarjajo z drugo odraslo osebo ali govorijo po telefonu ali pa želijo pogledati poročila na televiziji. Kaj bi njegovim staršem svetoval klinični psiholog? Peter Janjušević: »Najprej bi zelo natančno povprašal, kako je njegov razvoj potekal do zdaj in kako so se te težave začele kazati. V tem primeru gre za predšolskega otroka, pri katerem so tovrstne težave lahko še običajne glede na pričakovane sposobnosti samokontrole pri tej starosti.«
Kako pa naj ravnajo starši in vzgojitelji z njim? »Otroka je v opisanih situacijah treba ustavljati zelo mehko, vendar takoj in jasno. Učiti ga je treba tako, da na miren način ustavljamo takšno vedenje, vendar mu potem pozornost vendarle namenimo.« Govorimo o t. i. modelu vedenja ABC, kjer je A predhodnik oz. v tem primeru navodilo starša, B je vedenje otroka, C pa posledica oz. vse to, kar vedenju sledi. Vedenje otroka torej lahko usmerjamo in oblikujemo s spreminjanjem načina podajanja navodil, omejitev ipd., ter z ustreznimi (pozitivnimi ob ustreznem in negativnimi ob neustreznem vedenju). Pozitivne posledice tako ojačujejo pojavljanje ustreznega vedenja, negativne posledice pa zmanjšujejo neustrezno vedenje. V resnici gre za princip vzgajanja, ki ga starši v vzgoji uporabljajo od nekdaj.
Kralji doma, v šoli pa …
Otroci na različne načine pridobivajo pozornost, ki jo potrebujejo, poleg tega jo nekateri potrebujejo nekoliko več, drugi manj. Nekateri otroci na pozornost počakajo, drugi jo znajo aktivno pridobiti na ustrezen način, tretji pa ne znajo počakati in hočejo vso pozornost takoj. Otroci so v družini postali nekakšni kralji, starši jim zelo hitro ugodijo, postali so središče vsega dogajanja. Ko pridejo v vrtec ali šolo, pa so le še enaki med enakimi in se temu težko prilagodijo. »Strinjam se, da se povečujeta nezmožnost tolerance in odložitve zadovoljitve – vse mora biti takoj, vse mora biti najboljše, vse mora biti zelo na veliko. Samo da bi bili otroci zadovoljni in brez težav. Normalno pa je, da je v življenju treba kdaj tudi pasti, dobiti kakšno enico, se kdaj tudi potolči.« Starši naj torej ne rešujejo vsakega problema svojih otrok.
