Vsak od nas se je že srečal z različno močno bolečino kjerkoli v telesu. Gre za neprijeten občutek, ki ima najpogosteje obrambno ali opozorilno vlogo. Tako kot jo včasih zelo težko opišemo z besedami, jo tudi zaznavamo zelo različno. Nekateri jo precenijo, spet drugi jo prezrejo. Vsekakor pa je treba bolečino vzeti resno, raziskati vzrok zanjo in jo nenazadnje primerno zdraviti. O vplivu bolečine na posameznika, lajšanju, merjenju z lestvico VAS in obvladovanju le-te smo se pogovarjali s primarijem Gorazdom Požlepom, dr. med., spec. anestiziologom, ki v Ljubljani vodi ambulanto za zdravljenje bolečine.
Avtor: Saša Vrbančič
Kako bolečina vpliva na življenje posameznika?
Bolečina je neprijetna čutna in čustvena izkušnja. Kadar gre za akutno bolečino, ki traja tako dolgo kot poškodba, ima v večini primerov zaščitno vlogo in nas varuje pred dodatnimi poškodbami. Če pa akutna bolečina preide v kronično, kar se zgodi po treh do šestih mesecih, takrat te zaščitne vloge pogosto nima več in povzroča le še težave. Bolečini sami se pogosto pridružijo še depresivnost, anksioznost, nespečnost, razdražljivost … Mirno lahko rečemo, da kronična bolečina oteži življenje posameznika in zmanjša kakovost življenja.
Bolečina je tudi eden glavnih razlogov za obisk zdravnika. Ne prizadene pa vseh ljudi enako. Ženske občutijo bolečino pogosteje kot moški, prav tako se bolečina pogosteje pojavi pri starejših ljudeh, pove prim. Požlep.
Omenili ste kronično in akutno bolečino. Kakšne so razlike in kako zdravimo eno in drugo?
Akutna bolečina ima skoraj vedno nek jasen vzrok, pa naj gre za poškodbo, novonastalo bolezen ali poslabšanje kronične bolezni. Pričakovati je, da bo bolečina izzvenela, ko se bo bolezen pozdravila ali poškodba odpravila. Dokler ima človek bolečine, mu jih moramo lajšati, najpogosteje to naredimo s predpisovanjem zdravil.
Z dobrim lajšanjem akutne bolečine zmanjšamo verjetnost prehoda v kronično. Ko se ta enkrat pojavi, jo mnogo težje lajšamo kot pa akutno bolečino.
Praktično vsa zdravila imajo neželene učinke. Sčasoma se pojavi tudi toleranca na zdravila, kar pomeni, da se organizem na zdravila navadi. Zato je treba predpisovati večje odmerke, da dosežemo enako močan protibolečinski učinek.
Za kronično bolečino tudi velja, da zanjo pogosto ne najdemo pravega vzroka in je zato ne moremo zdraviti vzročno.
Merjenje bolečine je do neke mere še vedno problem. Kako jo ovrednotiti?
Prim. Požlep: »Res je. Doživljanje bolečine je nekaj povsem subjektivnega. Objektivno je ne moremo izmeriti, tako kot na primer raven krvnega sladkorja ali pa krvni tlak. Vedno moramo zaupati bolniku in mu verjeti, da ima bolečine. Vsi poskusi, da bi bolečino izmerili objektivno, do danes še niso dali rezultatov, kar niti ni čudno, če upoštevamo, da je bolečina kompleksna čutna in čustvena izkušnja.
Vseeno pa je dobro bolečino izmeriti, torej povprašati bolnika, koliko ga boli. Pri akutni bolečini je za to povsem primerna VAS lestvica, ki ima lestvico od 0 do 10, pri čemer 0 pomeni, da smo brez bolečine, 10 pa najhujšo možno bolečino, ki si jo lahko zamišljamo. Pri kronični bolečini ta lestvica v veliki meri odpove, saj bolniki bolečino, ki je lahko prisotna tudi več let in je za njih resnično moteča, precej precenijo in tako dobimo zelo visoke vrednosti. Zato pri merjenju kronične bolečine sam raje uporabljam opisne lestvice, ko bolnik pove, ali je njegova bolečina blaga, srednje močna, zelo močna ali pa nevzdržna.«
Vodite ambulanto za lajšanje bolečine. Kako poteka delo v njej?
V naši ambulanti lajšamo predvsem kronično nemaligno bolečino, to je tisto, ki ni posledica raka in katere je med vsemi prizadetimi ljudmi tudi največ, okoli 98 %. V zadnjem času k nam prihaja tudi vse več bolnikov s karcinomi, a še vedno je teh malo v primerjavi z ostalimi.
Ko bolnik pride k nam, se z njim temeljito pogovorimo in ga tudi pregledamo. Zaradi velikega navala na našo ambulanto bi si seveda želeli, da bi imeli za posameznega bolnika več časa, a žal pogosto to ni mogoče. Specialist v Veliki Britaniji, kjer sem bil na izobraževanju, v svojem delovnem času oskrbi do 10 bolnikov, mi jih imamo skoraj redno preko 30. Nato bolniku predlagamo terapijo, ki se nam zdi zanj najbolj smiselna. Poudaril bi rad, da vse bolnike, ki imajo novonastalo zelo močno bolečino ali pa gre za hudo poslabšanje kroničnega stanja, takoj sprejmemo na zdravljenje. Ker pa je teh bolnikov veliko, morajo tisti s stabilno kronično bolečino čakati dalj časa. Pri tem mislim na bolnike z degenerativnimi spremembami vzdolž hrbtenice, s kroničnimi glavoboli, bolečinami v udih zaradi degenerativnih sprememb in podobno. Pri teh bolnikih lahko bolečina traja že vrsto let.
Včasih bolniku predpišemo samo zdravila, vendar se temu izogibamo, saj mislim, da ambulanta kot je naša, lahko ponudi več kot le predpisovanje zdravil. Tako se pogosto odločimo tudi za različne vrste blokad, ki jih zaradi boljše učinkovitosti že dlje časa izvajamo pod kontrolo rentgena, v zadnjem času pa tudi ultrazvoka. S tem dosežemo to, da damo zdravilo na točno tisto mesto, za katero mislimo, da povzroča bolečine pri bolniku. Pri glavobolih se pogosto odločimo za akupunkturno stimulacijo, včasih uporabimo tudi transkutano elektrostimulacijo, dajanje protibolečinskih infuzij. Sodelujemo tudi s psihiatrom, pred kratkim pa smo kot dodatno pomoč pri lajšanju trdovratnih bolečin uvedli tudi hipnozo.
Kako si lahko sami lajšamo bolečino?
Splošnega pravila ni, saj ljudje bolečino doživljamo zelo individualno. Mislim, da je zelo pomembna preventiva, zlasti zdrav način življenja, s katerim lahko na primer nastanek degenerativnih sprememb odložimo za nekaj let. Tudi ko se bolečina že pojavi, je pomembno, da ostanemo aktivni, saj bomo z neko pretirano pasivnostjo naredili mnogo več škode kot z zmerno fizično aktivnostjo. Posvaril bi tudi pred prekomernim jemanjem analgetikov, ki jih vzamemo le po potrebi, takrat, ko je bolečina zelo močna in neredno vsak dan. Zavedati se moramo, da to niso zdravila, ki zdravijo osnovno bolezen, temveč le zmanjšujejo bolečine.
Kakšno je stanje pri Slovencih? Ali trpimo zaradi bolečin, si jih lajšamo?
Skupaj opisuje bolečino kar 23 % ljudi v starosti med 18. in 75. letom, kar nas postavlja na četrto mesto v Evropi. Pri ljudeh nad 60 let ta odstotek poskoči na 34.
V našo ambulanto prihaja največ ljudi zaradi bolečin vzdolž hrbtenice in glavobolov. Sledijo bolečine v udih, pa tiste po poškodbah in bolečine, ki so posledica kroničnih bolezni, na primer sladkorne bolezni, revmatoidnega artritisa, raznih nevroloških bolezni …
Podatki, ki smo jih dobili v raziskavi, narejeni leta 2007 v Sloveniji, kažejo, da je največ bolečine v hrbtenici (62 %), okončinah (29 %), sklepih (27 %), precej manj je glavobolov (8 %), sledijo bolečine v trebuhu (8 %), mišicah (5 %), bolečine v očeh (3 %), bolečine v prsnem košu (2 %), migrene (2 %), zoboboli (1 %) in druge bolečine (3 %).
Koliko bolniki res poznajo naše ambulante in vse možnosti zdravljenja, ki so jim na voljo, ne vem natančno. Se pa o bolečini vse več govori in piše, tako da mislim, da naša prepoznavnost raste.
Mogoče še nekaj besed o novostih pri zdravljenju bolečine?
Revolucionarnih novosti na področju lajšanja bolečine ni, saj se stvari na tem področju spreminjajo počasi. Morda je še najpomembnejša ‘novost’ ta, da se o bolečini mnogo več govori in piše in da tudi širša stroka spoznava, da je kronična bolečina, ki traja dolgo časa, resnično lahko bolezen sama po sebi in ne le simptom bolezni.
Prav tako tudi vemo, da nezdravljena akutna bolečina pogosto vodi v kronično, ki pa je mnogo težje obvladljiva od akutne. Zato je pomembno, da vsako močno akutno bolečino vzamemo skrajno resno in jo lajšamo najbolje, kar znamo.
Spreminja se tudi pogled na bolnike z bolečino brez jasno opredeljenega vzroka. Danes namreč vemo, da bolnik lahko občuti bolečine tudi, če zanje ne najdemo jasnega vzroka. Gre za neko prepletanje med področji v možganih, ki so pomembni za zaznavanje bolečine in področji, ki so pomembna za čustvovanje. Z določenimi preiskavami so delno uspeli dokazati, da so ob spontani kronični bolečini v ledveni hrbtenici aktivna le področja možganov, pomembna za čustvovanje, in ne tista, ki so pomembna za zaznavanje bolečine, kot bi to pričakovali. Iz tega lahko vidimo, da bolečino dejansko sprožijo tudi čustva in ne le dejanske okvare ali poškodbe nekega dela telesa. S tem pa bolečina za bolnika ni nič manjša.
Januar, 2014
