Je trditev, da nam v sodobnem času potrošniške družbe in kapitalizma kronično primanjkuje pozitivnega mišljenja, pesimistična ali realna? Vsak naj pri sebi razmisli, kolikokrat so ga v zadnjem tednu obšle negativne misli, kolikokrat se neke težave ni dalo rešiti in je to privedlo do slabe volje in žalosti. Tako bo lažje odgovoril na prvo vprašanje. Kako postati bolj optimističen, kako do pozitivnega razmišljanja in mišljenja, smo vprašali psihologinjo, dr. Polono Gradišek s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.
Avtorica: Katja Štucin
Psihologija se je v preteklosti ukvarjala predvsem s preprečevanjem in zdravljenjem težav in motenj, sodobna pozitivna psihologija pa se usmerja na pozitivni pol življenja. Smo se bolj začeli ukvarjati s kakovostjo posameznikovega življenja?
Od leta 2000 je v razcvetu mlada veja psihologije, imenovana pozitivna psihologija, ki se ukvarja s proučevanjem dejavnikov, ki delajo naše življenje dobro, polno, izpolnjujoče in nam pomagajo uresničevati vse naše potenciale. Če nekdo uspešno odpravi neko težavo, namreč še ne pomeni, da je tudi zadovoljen in srečen. Zakaj bi ostali na »točki nič«, če pa lahko ljudem pomagamo, da dosežejo več kot le »odsotnost težav«, da torej zaživijo zadovoljno in srečno življenje?
Ali nam po vašem mnenju res kronično primanjkuje pozitivnega mišljenja? In če ja, zakaj?
V življenju se srečujemo z vzponi in padci in pogosto lahko sami vplivamo na to, kateri bodo prevladovali. Drži, da se z negativnostjo srečujemo na skoraj vsakem koraku – stres v službi, zahteve doma, mediji pa nas sploh senzacionalistično opozarjajo na nesreče in vojne. Po drugi strani pa vse več ljudi prepoznava pomen pozitivnosti. Zanimivo je, da imajo negativni dogodki na nas močnejši vpliv kot pozitivni.
Če se nam je zgodilo nekaj lepega in nato nekaj slabega, si bomo to slabo bolj zapomnili oz. bomo zaradi tega nekaj časa slabe volje, pa čeprav smo se pred tem imeli lepo. Za izpopolnjujoče življenje je pomembno posebno razmerje: razmerje med pozitivnimi in negativnimi čustvi oz. izkušnjami, ki je tri proti ena. Pomeni, da je dobro, če za vsako negativno obarvano izkušnjo doživimo tri pozitivno obarvane izkušnje. Če uspemo vzdrževati to razmerje, smo na dobri poti, da bomo svoje življenje doživljali kot izpolnjujoče.
Vemo, da se ljudje med seboj razlikujemo po različnih značilnosti, od osebnosti do temperamenta. To se zagotovo odraža v različnem spopadanju s težavami in odzivanju nanje. Koliko nam je doživljanje sreče položeno v zibelko?
Na naše občutenje sreče vplivajo trije glavni dejavniki: genetika, okoliščine in posameznikova zavestna aktivnost. Kar polovico prispevajo naše genetske predispozicije, ki določajo našo »izhodiščno točko« sreče. To je tista stopnja sreče, ki jo občutimo običajno oz. na katero se vrnemo po velikih osebnih zmagah ali ko si opomoremo po težkih preizkušnjah. Zanimivo je, da okoliščine, v katerih živimo, k našemu doživljanju sreče prispevajo le 10 odstotkov.
Ne glede na to, ali smo revni ali bogati, poročeni, ločeni ali samski, zdravi ali bolni, uspešni ali neuspešni v službi, zelo ali malo manj privlačni. Ne glede na okoliščine smo lahko srečni ali nesrečni. Zakaj? Ker preostalih 40 odstotkov sreče predstavlja naša lastna zavestna aktivnost oz. naše lastno prizadevanje, da bi bili srečnejši. Na pomemben del svoje sreče imamo ključen vpliv prav mi sami. Sprememba okoliščin nam sama po sebi ne bo dosti pomagala. Bistvene so vsakodnevne aktivnosti, ki znanstveno dokazano prispevajo k občutku večje sreče. Še posebej takrat, ko takšne aktivnosti postanejo del našega vsakdana.
Na kakšne načine se lahko tega priučimo?
Empirične raziskave v pozitivni psihologiji so pokazale učinkovitost številnih intervencij, ki nam lahko pomagajo pri doseganju srečnejšega in polnejšega življenja. Gre za preproste vaje, ki jih lahko vključimo v vsakodnevno življenje.
Nam jih lahko orišete?
Ena zelo učinkovitih in preprostih vaj se imenuje »tri dobre stvari na dan«. Vsak dan pred spanjem razmislite o dnevu, ki se zaključuje, in si zapišite tri dobre stvari, ki so se vam zgodile in so vam polepšale dan. Ni nujno, da gre za kaj velikega. Lahko vas je osrečil klic prijatelja, prijazno pridržana vrata ob vstopu v službo, dobra novica, dan brez stresa, ljubeč večer s partnerjem, igra z otrokom. Ta preprosta intervencija je v eni od raziskav sodelujočim osebam pomagala pri zmanjšanju depresivnih simptomov še šest mesecev po tem, ko so si en teden vsak dan zapisovali tri dobre stvari posameznega dne. Vsak večer so namreč razmišljali o tem, kaj je bilo v dnevu dobrega, lepega, in tako s pozitivnimi čustvi zaključili dan.
Učinkovito je tudi, če se naučimo optimističnega razmišljanja, kar je z vajo mogoče doseči. Gre za zavestno spreminjanje negativnih avtomatskih misli. Te običajno ne temeljijo na realni osnovi, ampak so nekakšne slabe miselne navade, ki smo jih oblikovali v preteklosti. Ker izhajajo iz nas, jih jemljemo za resnične, zato o njih sploh ne podvomimo, pustimo pa, da na nas vplivajo negativno. Pesimistične misli se lahko z vajo naučimo izpodbijati. Predstavljajte si, kako nekomu poveste, da se z njim ne strinjate. Podoben mehanizem uporabite pri sebi, ko prepoznate, da se »vrtite« v pesimističnih mislih.
Pomembno je še, da se zavedamo, da so pozitivna čustva – kot tudi vsa ostala – naša lastna interpretacija dogodkov in okoliščin. In na to interpretacijo lahko vplivamo. Ko čakamo v dolgi vrsti v trgovini, se lahko jezimo, ker moramo dolgo čakati, ali pa smo hvaležni, da imamo dovolj denarja, da si lahko kupimo hrano. Ko se neprespani zbudimo v deževno ponedeljkovo jutro, se lahko pritožujemo, ker moramo zgodaj vstati, ali pa se spomnimo, da po dežju vedno posije sonce in se veselimo novih izzivov, ki nam jih prinašata nov teden. Lahko pustimo, da nas negativna čustva vlečejo navzdol, ali pa poskrbimo, da nas pozitivna dvignejo in nas napolnijo z energijo.
Če posameznik postane pregloboko negativističen, celo depresiven, najbrž potrebuje strokovno pomoč. Kaj svetujete v takšnih primerih?
Če posameznik pri sebi opazi, da postaja negativističen, lahko najprej poskusi s katero od zgoraj opisanih pozitivno-psiholoških intervencij, da začne preusmerjati svojo pozornost na pozitivne vidike življenja. Kadar pa so depresivni simptomi hujši, ko osebo ovirajo pri delu, ko jo obveznosti dušijo, ko nima volje, da bi skrbela zase, nima apetita, ničesar se ne razveseli, je treba poiskati strokovno pomoč. V primeru, da ima oseba samomorilne misli, je takojšnja pomoč nujna. Kdor pri sebi opaža depresivne simptome, se lahko obrne na osebnega zdravnika ali psihologa, prvi korak lahko predstavlja tudi klic na katero od svetovalnih oz. kriznih telefonskih linij.
V svetu pa tudi v Sloveniji ima veliko število ljudi duševne težave, saj se preprosto ne znajdejo v tem hitrem tempu, visokih pričakovanjih in stremenju po številnih dobrinah. Kako posameznik v sodobnem času najlažje ostane na realnih tleh, pozitiven in duševno zdrav?
Pomembno je, da si prizadevamo negovati pozitivnost: da si postavljamo realne in dosegljive cilje, ki jih nato dosegamo, da negujemo pozitivne odnose s pomembnimi drugimi, da si omogočamo doživljanje pozitivnih čustev, da se udejstvujemo v aktivnostih, ki so nam v veselje, ter da si omogočamo doseči uspeh na določenem področju. Dobro je tudi, če znamo sami sebe pohvaliti in smo zadovoljni z majhnimi vsakodnevnimi dosežki. In seveda če smo prijazni tudi do drugih ljudi.
Sva lahko za konec karseda optimistični? Lahko rečeva, da se nam na tem področju obeta bolj svetla prihodnost?
Vsekakor verjamem, da smo lahko bolj pozitivni, če si bomo za to prizadevali. Vsak mora začeti pri sebi. Ko si zadovoljen s seboj in s svojim življenjem, pokažeš to tudi navzven in lahko že s tem pozitivno vplivaš na druge. Sicer pa nas nič ne stane, če se nasmehnemo sosedu ali sodelavcu ter če prodajalki v trgovini namenimo prijazno besedo. S takšnimi majhnimi koraki lahko naredimo veliko, zase in za druge.
September 2016
