»V resnici imamo samo tri vrste ljudi: tiste, ki objemajo, tiste, ki ne objemajo, in tiste, ki ne počno ne enega ne drugega. Prve zaznamuje ljubezen, druge strah, tretje pa zgolj vegetiranje.«
Avtor: Saša V.
Uf, uf, ko sem prebrala gornje besedilo na začetku Jožetove najnovejše knjige Ljubiti in živeti, se me je močno dotaknilo. Ravno v pravem trenutku. Sama pri sebi sem se precej aktivno ukvarjala z odtenki človekove narave. Kako smo si različni? Kje smo na poti zavedanja, osmišljanja? Koliko različnih barv, čustvovanj, pogledov na eno in isto stvar premoremo?
Jože Urbanija – nekoč duhovnik, nato mož, oče, doktor bibliotekarstva, tekač, gornik, mislec, pisatelj, dober prijatelj,… Zanimivo in burno življenje ima za sabo, vendar ima v očeh iskrice, ki svetijo za prihodnost. Zakaj tako, lahko preberemo v njegovem razmišljanju.
Kaj bodo pa ljudje rekli!?
Nič posebnega, bi rekli ljudje, če nekdo po nekaj letih zamenja službo, poklic, mesto bivanja in podobno. Razen, če gre za poklice, službe ali funkcije, kjer se pričakuje zvestobo danim obljubam, zvestobo ustanovi, stranki, prepričanju, verovanju in prav gotovo tudi zvestoba zakoncu oziroma partnerju. Ljudje gledajo na to različno. Sodijo, obsodijo, nekateri prikimajo, češ prav je naredila, že prej bi morala, ali končno ga je pamet srečala. Okolica torej na odločitev, s katero človek nenadoma zajadra v povsem drugo smer, gleda različno. En del jo sprejema, drugi zavrača, večini je pa tako običajno vseeno.
Kaj se dogaja v človeku, ki se odloči, da bo na primer iz katolištva prestopil v brahmaizem, da bo iz verujočega postal ateist ali iz ateista veren ali da bo iz anglikanske cerkve prestopil v katoliško, kar trenutno buri duhove? Kaj se dogaja v ženski, ki zapusti redovno skupnost, samostan, kjer je položila večne zaobljube zvestobe? Ali v duhovniku, ki je prav tako obljubil zvestobo, pa je potem, kot običajno pravijo, »izstopil«, postal »navaden« občan, se poročil, ima družino? Kaj se dogaja v teh ljudeh? Kaj se dogaja v vsakem izmed nas, kajti vsakdo se prej ali slej znajde v dilemi, kako naprej.
Naj prelomim s sedanjim prepričanjem, če se je v meni zgodil nek temeljit preobrat, neko novo spoznanje, ali pa naj sicer ohranim svoje novo prepričanje, ampak na zunaj naj se nič ne spremeni?
Saj vsi poznamo moč javnega mnenja oziroma tistega »kaj pa bodo ljudje rekli«. Moč te nikjer zapisane samocenzure, ki pa je še kako močna.
Zato občudujem pokojnega predsednika Drnovška, ki je svoje novo prepričanje javno izpovedal v knjigah, kljub posmehu nekaterih »tovarišev«. Ni se oziral na »kaj pa bodo rekli«. Na tej točki je nehal biti politik in je postal Človek.
Redovnica, ki je spoznala, da mora v življenju početi še kaj drugega, kot je doslej, in zapustiti samostan, je sicer prelomila obljubo, ki jo je obljubila redovni skupnosti, toda ostala oz. postala je zvesta sami sebi. Podobno se tudi duhovnik, ki »izstopi«, ker je v
soočenju z življenjem spoznal, da mora iti drugačno pot, »izneveri« dani obljubi zvestobe ustanovi. Toda če tega ne stori, bo v sebi razdvojen: formalno bo opravljal svojo službo, njegovo srce pa bo daleč stran. Formalno bo zvest ustanovi, toda občutek te zvestobo bo neprestano bil boj z občutkom zvestobe samemu sebi, zvestobe svojim novim prepričanjem in spoznanjem. In neredko gre tudi za odgovornost do ženske, ki jo je vzljubil, in ki ga ima rada.
»Dilemo zvestobe ustanovi ali samemu sebi sem izkusil na lastni koži. Človek je bitje, ki se razvija in to v okolju, ki se prav tako spreminja, če se že razvija ne. Obljubo zvestobe daje na določeni stopnji svojega razvoja in v določenem časovnem in prostorskem ter tudi socialnem okviru. Če bi njegov osebnostni razvoj obstal v tisti točki in če se okolje ne bi spreminjalo, potem niti on niti družba z zvestobo ne bi imela težav. Toda če človek zatre svoj razvoj, je zatrl sebe kot človeka. Zato bo človek, ki si prizadeva spoznati samega sebe, torej izpolniti Sokratovo temeljno načelo, imel vedno težave z zvestobo. Biti zvest sebi, svojim spoznanjem in prepričanju, ali pa se pustiti voditi tistemu »kaj bodo pa ljudje rekli …?«
V resnici imamo samo tri vrste ljudi: tiste, ki objemajo, tiste, ki ne objemajo, in tiste, ki ne počno ne enega ne drugega. Prve zaznamuje ljubezen, druge strah, tretje pa zgolj vegetiranje. Zato bodo tisti, ki ljubijo, še bolj ljubili in bodo še bolj ljubljeni; tisti, ki jih je strah, bodo širili strah, zato bo okolje strahu okoli njih vse večje in vedno bolj gosto; tisti pa, ki niso ne eno ne drugo, bodo obsojeni na večno nezadovoljstvo, na večno iskanje krivca za svojo nesrečo.
Kako se iz druge ali tretje skupine uvrstiti v prvo?
Februar, 2011
