Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Ženska depresija je dokaj pogosta tema številnih vprašanj in odgovorov v skoraj vsakem tedniku ali mesečniku. Zdi se, da samo nežnejši spol pozna in se spoprijema s to spremembo čustvovanja. Vendar temu ni tako. Tudi moški, ki naj bi po vsesplošnem prepričanju bili imuni za tovrstne težave, se srečujejo z zelo podobnimi stiskami in s tesnobnimi občutji. Le v molk je še precej zavito. Dr. Robert Oravecz, psihiater iz Psihiatrične bolnišnice Ormož in naš že kar stalni sodelavec, nam je na zelo zanimiv način osvetlil to moško plat čustvenega doživljanja.

Avtor: Aleksandra Vrbančič

 

Winston Churchill, rešitelj Anglije v času druge svetovne vojne, je bil znan po tem, da je spil ogromne količine whiskeyja, kadil ogromne cigare, zelo malo spal in delal tudi po 18 ur na dan.

Ob neki priliki je zapisal, da ga je strah, da bi stal na peronu v trenutku, ko bi mimo zdrvel ekspresni vlak ali da bi gledal z ladje v globino. Vendar ne zato, ker bi ga bilo strah globine, ampak zaradi nenehno prisotnih nagnjenj k samomoru. Sir Winston Churchill je bolehal za hudo obliko depresije, kar je tudi sam zelo dobro prepoznal. Metaforično jo je poimenoval »črni pes«, ki je nenehno hodil za njim in ga napadal. In čeprav se je sir Winston v tistih letih nenehno bojeval s svojo depresivnostjo, je delal čudeže in je rešil Anglijo pred katastrofo. Za njegovo bolezen se je izvedelo šele desetletja po njegovi smrti.

 

Ogroženost moške populacije

Življenjsko pot in usodo tega velikega politika 20. stoletja deli ogromno moških, ki opravljajo svoje delo, ne da bi se sploh zavedali, da je njihovo trpljenje in odločitve zaznamovano z dolgoročno spremembo čustvovanja, z depresijo.

O ogroženosti moških govori podatek, da je življenje Evropejcev v povprečju 4–6 let krajše od Evropejk, da njihova samomorilnost izstopa, prav tako tudi obolevnost in umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni. Ob tem moški tudi pretirano pijejo, kadijo, se ukvarjajo s tveganimi aktivnostmi, kot je hitra vožnja z motorjem, potapljanje, padalstvo, alpinizem. Tudi te dejavnosti vzamejo davek med najbolj aktivno populacijo moških. Depresivna sprememba čustvovanja je zelo pogosto prisotna med moškimi prebivalci, vendar se le nekatere oblike teh motenj kažejo na tak način, da so tudi za večino prepoznane kot bolezenska motnja, ki zahteva strokovno obravnavo.

 

Moška depresija je podobna ženski

Čeprav gre za motnje, ki so prvotno pogojene z določeno biološko motnjo v možganih, čedalje pogosteje opažamo, da na njihov potek bolezni korenito vplivajo obremenitve tako v družinskem in/ali delovnem okolju.

V ospredju klinične slike je pogosto izguba volje, energije, zagona in motivacije za socialni vzpon, aktivnost, boj. Pacienti pogosto rečejo, da se jim vsiljujejo neprijetne, boleče podobe, neugodni spomini iz preteklosti, negativne predstave o sebi in pesimistične predstave o prihodnosti.

Zelo hudih oblik depresije ni težko prepoznati in se v svojem bistvu ne razlikujejo bistveno od ženskih pojavnih oblik, vseeno pa pri vsakdanjem delu s pacienti v psihiatričnih ambulantah srečamo tudi druge oblike depresivnih in tesnobnostnih motenj.

Ko vidimo uspešne moške srednjih let za volanom dobrih avtomobilov in v perspektivnih službah, si težko predstavljamo, da bi ti ljudje lahko bolehali za depresijo, ki naredi močan odtis na njihovo poklicno in družinsko življenje.

Že kar nekaj časa nam je znano, da so srčno-žilne bolezni opazno povezane s stresom in posledično z depresivnostjo. Depresija je lahko vzrok ali posledica srčno-žilne bolezni, lahko pa sta prisotni obe bolezni kot posledici dolgotrajnega in intenzivnega stresa.

 

Sicer ne prav opazno, vendar povzroča dolgotrajen hud stres izrazite spremembe na področju hormonskega sistema, metabolizma in tudi v delovanju možganov. Živali, ki so daljši čas izpostavljene dolgotrajnemu in hudemu stresu, kažejo znake padca telesne odpornosti, povečano obolevnost in umrljivost, razdražljivost, umik, spremenjeno potrebo po hrani in razmnoževanju itd.  Podobnost lahko opazimo tudi pri človeku, saj neugodne delovne in življenjske okoliščine postopno, včasih celo v desetletju ali še daljšem časovnem obdobju, povzročijo spremembo možganskega ustroja, ki se potem pokaže v naslednjih znakih depresivnosti:

  • razdražljivost, jeza, slaba kontrola nad agresivnimi impulzi,
  • izguba telesne teže ali čezmerna ješčnost,
  • tvegane dejavnosti, npr. hitra vožnja, izvenzakonski spolni odnosi, rizični športi,
  • zloraba alkohola ali drog,
  • dekoncentriranost,
  • izolacija od družine, prijateljev,
  • občutek nenehne utrujenosti,
  • uporaba ali celo zloraba predpisanih zdravil,
  • opustitev prijetnih prostočasnih aktivnosti,
  • izguba zanimanja za seks, delo, konjiček,
  • premišljevanje o samomoru.

 

Medtem ko pri ženskah dominira čustvena sprememba v smislu preobčutljivosti in prizadetosti, ki se pogosto kaže v jokavosti, se pri moških depresija kaže v vedenjski spremenjenosti, kar pa okolje bolj redko razume kot odraz čustvenih motenj.

 

»Mir mi dajte!«

Depresivni moški ne doživljajo svoje težave kot čustvene motnje, ampak kot odraz nezadovoljstva, naveličanosti, frustracije.

»Ko se po službi zvrneš na kavč in buljiš v TV, se ti zdi, da te je ves svet zapustil, da so te vsi pustili na cedilu. Družina je navajena, da si vedno močan, da vse rešiš. Nočejo in ne morejo te videti kot slabotnega, ki rabi pomoč, nežnost, pozornost. Tebi pa ni do tega, da bi karkoli razlagal. Vse ti gre na živce, še najmanjše stvari te iztirijo. Pustite me pri miru. Čutiš, da si gotov. Ne vidiš več izhoda, zato se tudi ne trudiš več. Dvignil si roke od vsega. Želiš si le, da je vsega čim prej konec. Da bi kar zaspal in se ne zbudil več.«

 

Opisana oblika moške depresije je še najbolj pogosta v srednjih letih, pri na videz srečnih ljudeh, ki desetletja vlagajo v kariero, družino, v partnerske odnose, ob tem pa zanemarjajo sebe, svoje čustvene potrebe in potrebe po ugodju, ki ga postopno nadomesti potreba po delu, po ugajanju drugim. Ti moški so običajno zelo blizu tako svojim idealom kot tudi idealom, ki jih oblikuje družba, v kateri živimo. Vendar pa nam postaja jasno tudi to, da se človek kot bitje, ki so ga ustvarila tisočletja evolucijskega razvoja ne more popolnoma prilagoditi družbenim zahtevam in da človeški možgani drugače dojemajo samoodpovedovanje, pomanjkanje počitka in ugodja. Odzovejo se na način, ki moškega srednjih let postavijo pred hudo skušnjavo, ki lahko potegne za sabo tvegana, neredko samouničevalna dejanja.

 

Strokovna pomoč je vsekakor potrebna in naj se je moški ne branijo. V tej zgodbi se kot svetla točka kažejo antidepresivi, ki lahko delujejo kot bergla, da moški našega časa postopno preusmeri svoje življenje v nekaj prijetnega, uravnoteženega in prežetega z občutki ugodja.

 

 

Januar, 2009