Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Obstajajo otroci, ki življenje doživljajo premočno, so bolj občutljivi za nekatera področja in bi za to morda potrebovali strokovno pomoč. Dostikrat se zgodi, da jih okolica prepozna kot razvajence, cmere ali pa samotarje, pa vendarle ne gre zato, da bi bili zaradi tega problematični otroci, so le preobčutljivi. To, javnosti nekoliko manj znano pa vendarle zelo zanimivo področje nam je osvetlila Daša Vervega, univ. dipl. psihologinja.

Avtorica: Katja Štucin

 

Zakaj so nekateri otroci prekomerno občutljivi in kaj to sploh pomeni?

Navadno imamo v mislih senzorno preobčutljive otroke. Pri težavah senzornega procesiranja obstajata dve skrajnosti, bodisi smo premalo ali pa preveč občutljivi na senzorne dražljaje. V prvem primeru otroci velikokrat niti ne opazijo, da so se udarili, imajo zakasnjen odziv na zunanje dražljaje in pogosto tudi težave pri zaznavanju okolice. Zaradi premajhne občutljivosti na dražljaje jih neprestano iščejo vedno več. Na drugi strani pa so otroci, ki so preobčutljivi na posamezne senzorne dražljaje in se jim izogibajo. Do njih imajo obrambno držo, torej strah, saj ne vedo, kaj lahko pričakujejo. Obe skupini otrok težita k temu, da uravnavata svoje notranje ravnovesje, ena z umikom, druga z dodatno stimulacijo.

S čim se morajo soočati otroci s težavami v taktilnem sistemu?

Otrok, ki je premalo občutljiv na dotik, lahko velikokrat vdira v osebni prostor, ne opazi, da se je poškodoval. Pogosto spregleda, da se mu cedi slina, smrkelj in ima zelo visok prag bolečine. Tak otrok se zelo rad stiska, dotika in ima rad oprijeta oblačila. Preobčutljiv otrok na dotik se ne mara dotikati in objemati. To niso otroci, ki bi jih našli do komolcev v blatu, saj se jim določeni materiali preprosto upirajo. Prav tako ne prenesejo striženja las in nohtov in se izogibajo športom, kjer lahko pride do kontakta, ali situacijam, kjer se lahko znajdejo v gneči. Imajo nizek prag bolečine in so lahko zelo razdražljivi, ko dražljaj prestopi to mejo.

Kaj pa otroci s težavami v vestibularnem sistemu, ki je odgovoren za občutek ravnotežja?

Premajhna občutljivost tega sistema se pri otrocih odraža tako, da so neprestano v gibanju. Večkrat jih najdemo na gugalnici, trampolinu, se kotalijo in nikoli jim ni dovolj. Z nenehnim gibanjem uravnavajo svoj sistem in se umirjajo. Druga skrajnost pa so otroci, ki se izogibajo gibanju, novim položajem telesa in so zelo okorni. Taki otroci hitro izgubijo orientacijo in ravnotežje, ko se nagnejo, in v avtu jim je večkrat slabo.

Kaj pa tisti, ki imajo težave na slušnem področju in z vidnim sistemom?

Premalo slušno občutljivi otroci imajo radi zvočne igrače, glasno poslušajo glasbo, tudi njihov govor je glasnejši in ves čas povzročajo hrup. Velikokrat potrebujejo ponovitev navodil, saj se lahko zmedejo pri podobno slišečih besedah. Preveč občutljivi otroci na zvok si zatiskajo ušesa in se zelo hitro skušajo izogniti izvoru neprijetnega zvoka. Rajši imajo mirnejše okolje, saj jih vsak dražljaj hitro zmoti in se tako težje osredotočijo na svoje delo. Premalo vidno občutljivi otroci radi opazujejo hitro premikajoče predmete, vendar imajo težave z vidno percepcijo in razločevanjem podrobnosti. Zato se neradi igrajo s sestavljankami, kockami. Preveč občutljiv vidni sistem pa se pri otrocih odraža tako, da ob prvih sončnih žarkih nosijo sončna očala ali si v svetlejšem okolju hitreje zakrivajo oči. Taki otroci se bodo težko osredotočili na svojo nalogo, če bo njihova miza polna stvari, saj potrebujejo čim bolj prazen in urejen delovni prostor.

In ne nazadnje velja izpostaviti še otroke, ki so občutljivi na vonj in okus.

Premalo občutljivi otroci imajo radi različne vonjave, pri kuhanju uporabljajo različne začimbe, se močno parfumirajo in radi ovohavajo in okušajo nove stvari, medtem ko se preveč občutljivi navadno izogibajo vsemu, česar še niso okusili. Velikokrat gre pretirana občutljivost na vonj in okus z roko v roki s taktilno preobčutljivostjo, saj se izogibajo tako novim vonjem, okusom kot teksturi hrane in so zelo selektivni jedci.

Tako odrasli kot tudi otroci so lahko prekomerno občutljivi ali zadržani. Kakšni strahovi se najpogosteje pojavljajo pri otrocih?

V otroštvu se razvojno pojavljajo različni strahovi, ki pa se med odraščanjem preoblikujejo ali izzvenijo. Sprva se že v obdobju dojenčka pojavlja eksistencialni strah, takrat ko osebe, s katero ima otrok najmočnejši stik (mama), ni v njegovem vidnem polju. Z mamo je v simbiozi in otrok to doživlja tako, da če mame ni, tudi on ne obstaja. Ta strah se lahko razvije v separacijski strah, ko se otrok težko loči od njemu pomembnih ljudi. Pri šolajočih otrocih se lahko pojavi šolska fobija, ko otroci ostajajo doma iz različnih vzrokov. Faktorji so lahko na strani otroka (depresivno razpoloženje, učne težave, separacijska anksioznost), na strani šolskega okolja (grožnje s strani vrstnikov, zastrašujoča pot v šolo, visoka pričakovanja in standardi) ali na strani družine (rojstvo sorojenca, konflikti v družini, bolezni). Za primer, ko otrok razvije šolsko fobijo, se v šoli nečemu želi izogniti, bodisi se doma nekaj dogaja in mora biti nenehno prisoten. Recimo, da imata starša velik konflikt, ki pa se umiri ob otrokovi navzočnosti. Tako lahko začuti, da če ostane doma in se starša ukvarjata z njegovo povišano telesno temperaturo, se drugi prepiri za hip umirijo. Drugi primer bi bil lahko, ko otrok dobi sorojenca in je pretirano ljubosumen nanj, tako da večkrat ostaja doma, da ima na neki način »pod kontrolo« količino ljubezni in naklonjenosti, ki jo dobi mlajši otrok.

V zgodnjem otroštvu se lahko pojavijo tudi specifični strahovi, kot so strah pred temo, zaprtimi prostori, krvjo ipd. Sicer poznamo tudi testno anksioznost, socialno anksioznost ali celo generalizirano anksiozno motnjo.

Kaj lahko storimo, če so otroci preobčutljivi za ravnanje z njimi, za čustva drugih ljudi, za glasne zvoke, itd.?

Ločiti moramo dve področji, in sicer, ko so otroci preobčutljivi na senzorne dražljaje in ko so preveč čustveno občutljivi. Ko ima otrok senzorne posebnosti, je pomembno, da mu okolje lahko prilagodimo tako, da ga umirja in zadosti njegovim senzornim potrebam. Otroku pomagamo s tem, da mu nudimo ustrezne prilagoditve. Z dozorevanjem bo marsikaj lahko tudi opustil. Ko pa imamo otroka, ki je čustveno bolj občutljiv, je pomembno, da to prepoznavamo. Takega otroka je treba postopno izpostavljati temu, česar se boji. Cilj vsakega izpostavljanja je, da otroka ali odraslega njegov strah ne ovira več pri vsakodnevnem funkcioniranju.

Kaj se lahko zgodi, če preobčutljivega otroka ne odpeljemo k strokovnjaku po pomoč?

Velikokrat ni potrebno, da otroka napotimo k strokovnjaku, strah se lahko omili ali izzveni tudi kako drugače. Pomembno je, da ima otrok ustrezno podporo, kar ne pomeni nujno, da potrebuje psihoterapevta. Lahko gre za razumevajočo teto, babico, morda srčnega trenerja, ki zna otroku v dani situaciji pomagati, da premosti svojo oviro. Izkaže se, da imajo ravno ljudje, ki so z otrokom v vsakodnevnem stiku, tam, kjer se otroku »zatakne«, največjo moč, da mu pomagajo. Če pa otroku ne ponudimo ustreznejših vzorcev vedenja in reagiranja, se njegov način lahko utiri in mu postane vse bolj domač. To pa je potem otrokovo ranljivo področje, na katerega se kasneje v življenju hitreje lahko pridružijo tudi druge anksiozne motnje.

Kako lahko otroka naučimo uravnavati in pozitivno uporabljati prekomerno občutljivost?

Dobro je, da otroku dovolimo dražljaje, ki jih potrebuje. Da ga pri tem nenehno ne omejujemo, vendar ga učimo, kdaj sme in kdaj mu to prepovedujemo. Njegove posebnosti v senzorični integraciji je dobro vzeti kot prednosti in mu pomagati, da poišče take dejavnosti, v katerih bo lahko krepil svoje področje in z dodatno stimulacijo uravnaval svoj živčni sistem.

Po drugi strani pa je pomembno, da otroku, ki je prestrašen, zadržan, pomagamo, da se postopno sooči s svojim strahom. Ko mu to vsaj malo uspe, ga pohvalimo, nagradimo in mu s tem pomagamo, da krepi svojo samopodobo. Pomagamo mu tudi prepoznati njegov strah in čustva, ki so pri tem prisotna, ter ga opogumimo, da bo znal to tudi ubesediti.

Za konec morda lahko izpostavite in orišete kakšen primer iz prakse. Kako ste ga obravnavali in kako se je zgodba končala?

Trenutno imam pogosto v mislih mladostnika, pri katerem je še vedno izrazito prisotna separacijska tesnoba, ki ga ovira pri tem, da bi užival v svojih hobijih in bi bil lahko zbran med poukom. Ko se oseba, na katero je ločen, oddalji od njega, se popolnoma vznemiri, postane napet, srce mu začne hitreje biti in nihče v njegovi bližini mu takrat ne more pomagati, da bi se umiril ali preusmeril svoje misli. Uspeh najine terapije je zelo nihajoč. Od tega, da je vsa družina prišla na obravnavo z darilom, rekoč: »Zdaj vsi lažje živimo!«, do tega, ko se je že naslednji teden stanje izrazito poslabšalo in smo morali ubrati drugo pot. Delo s takim otrokom zahteva veliko potrpljenja in strpnosti. Obenem je pomembno, da otroka razumemo in poskušamo doumeti, od kod njegova stiska izvira. Ob tem je bistveno tudi to, da s svojim vedenjem ne krepimo njegove simptomatike. Pomembno je paziti, da otrok s svojim vedenjem (sproženim seveda nezavedno) ne dobiva dodatne koristi. Vsaka dodatna starševska pozornost za otrokove težave je seveda za otroka korist, ki mu jo prinese, če pri svojem »simptomu« vztraja. Vsak strah ima svojo funkcijo in ko otrok na ta način doseže »svoje«, se ne bo trudil, da bi svoje vedenje spremenil, če mu prinaša koristi. Poskušajmo ugotoviti, kakšne so koristi njegovih strahov, in mu pomagajmo, da le-te pridobi na bolj funkcionalen in socialno sprejemljiv način. Zato je ob takem primeru vedno pomembno tudi delo s starši, katerim pomagamo pri razumevanju in uvidu v otrokove težave ter hkrati preusmerjanju vzorca njihove dinamike, ki večkrat lahko vzdržuje otrokovo anksioznost. Le tako nam bo po postopnih korakih uspelo!

 

December 2015

Ne spreglejte

Rak dojke najprej zaseva po limfnih poteh v priležne pazdušne bezgavke. Do tega stadija gre za zgodnjega raka dojk in
Preberi več
Ste že kdaj utrpeli poškodbo kolena, kateri je sledila rehabilitacija? Ste imeli morda občutek, da vam rehabilitacija ni pomagala in
Preberi več
Stenska klimatska naprava MSZ-AY je najnovejši model v seriji stenskih klimatskih naprav MITSUBISHI ELECTRIC. Posebnost tega modela so bela matirana
Preberi več
Sladkorna bolezen lahko povzroča okvaro različnih organov in ena izmed njenih pogostih »žrtev« je tudi oko. Previsoke ravni sladkorja v
Preberi več
Luskavica je imunsko pogojena, kronična, vnetna bolezen. Na koži se kaže z značilnimi vnetimi in luščečimi plaki, gre pa za
Preberi več
FreeStyle LibreLink je zelo uporabna aplikacija, ki sladkornemu bolniku prikazuje čas v ciljnem območju, padce sladkorja in dnevne vzorce. Z
Preberi več
Zlomljeno zapestje - kaj pa zdaj? Morda ste že sami kdaj občutili bolečino po zlomu ali pa ste bili temu
Preberi več
Rak jajčnikov je po pogostosti v Sloveniji sedmi najpogostejši rak med ženskami. Bolezen se v zgodnjem stadiju le redko izrazi
Preberi več