Če še pred desetletji vzgoji otrok niso posvečali posebne pozornosti in so vzorce vzgoje podedovali po starših, danes ni več nujno tako. Vse več raziskav o tem, kako pomembna je premišljena vzgoja v ranem otroštvu, prihaja do spoznanj, da lahko vzgojni prijemi v ranih letih močno zaznamujejo naše odraščanje in kasnejše obdobje odraslosti. V dobi potrošništva, v katero je zašel zahodni svet, je močno razširjena permisivna vzgoja, kjer je otrok tisti, ki določa pravila v hiši. Tovrstna vzgoja po mnenju strokovnjakov producira konformistične posameznike, ki so povsem neobčutljivi za sočloveka in družbo.
Avtorica: Nika Arsovski
Vzgoja brez omejitev, zahtev in odgovornosti
Permisivna vzgoja je vzklila na ameriških tleh kot posledica najrazličnejših dejavnikov. Nastala je kot posledica druge svetovne vojne, ki je izoblikovala stališče, da je trda vzgoja, ki ni zgrajena na čustveno sprejemajočem odnosu, povod za družbeno nasilje. Ob spoznanju, da imajo otroci in starši več pravic, in sočasnem nezaupanju do vzgojnih ustanov se je porodila nova oblika vzgoje, ki je bila sprva močno čislana v zahodnem svetu. »V zadnjih letih se s t. i. moralno kulturno revolucijo spreminja celotna identiteta družbe. To pomeni, da se spreminja pogled na družbo kot takšno, na spol, na človeka itd. Posledica tega je tudi nemoč staršev in vzgojiteljev v smislu avtoritete in avtoritativne vzgoje,« je prepričan psiholog dr. Andrej Perko, ki je do novodobnih vzgojnih vzorcev precej kritičen.
Permisivna vzgoja je v osnovi različica vzgoje, kjer otrok prevzame samo vodenje in sprejemanje odločitev, starši pa mu pri njegovih odločitvah popuščajo in se ne vmešavajo, kar ustvarja navidezno demokracijo. Otrok je tisti, ki postavlja zahteve in pogoje, starši pa te bolj ali manj le izpolnjujejo. Ključna beseda permisivne vzgoje je beseda Da!, saj je otrok praktično brez omejitev, starši pa mu ne postavljajo nobenih zahtev ali omejitev. Prevzamejo odgovornost za vse otrokove napake, otrok pa se tako ni sposoben soočiti s posledicami svoje odločitve. S tem ga prikrajšamo za samostojnost in odgovornost, zaradi česar taki otroci v odrasli dobi trčijo ob številne težave in prepreke.
»Vzgojitelji smo tisti, ki moramo otroku postavljati meje«
Vzgoja temelji na pregovarjanju, pojasnjevanju in argumentiranju, starši pa otroka pogosto sprašujejo tudi stvari, ki več kot očitno niso v njegovi pristojnosti. Odzivi staršev na početje otrok so odvisni od samega razpoloženja. Kadar otrok naredi kaj narobe, so dostikrat mili, običajno so razumevajoči in tolažeči. Spet drugič pa se lahko na povsem enak primer odzovejo zelo burno, otrok pa je deležen stroge kazni. V tradicionalni vzgoji visoko čislan red med permisivnimi starši nima več vrednosti. Danes gre tako otrok v posteljo ob sedmih, z umitimi zobmi in oblečen v pižamo, spet jutri se skobaca v posteljo šele ob polnoči, brez postanka v kopalnici, kar oblečen. Značilnosti tovrstne vzgoje so še pomanjkanje pravil oz. nedosledno upoštevanje teh, pomanjkanje urnika …
Namesto starševske vloge se raje prelevijo v prijatelje, ki obnašanje otrok usmerjajo s kupovanjem igrač in sladkarij. Namesto odgovornosti je na prvem mestu svoboda. »Največja zabloda permisivne vzgoje je v tem, da otroku vzgojitelji prepuščamo, da bo sam razvil svoje potenciale. Seveda jih bo, vendar smo starši in vzgojitelji tisti, ki moramo otroku postavljati meje, jih usmerjati v življenje, da razvijejo odgovornost za svoja dejanja. Mi jim »privzgojimo« vrednote, disciplino itd. Če jih prepustimo, da bodo sami spoznali, kaj je prav in kaj ne, bo otrok deloval vedno po principu ugodja in bo postal velik razvajenec, brez moralnega čuta in se bo razvil v psihopatsko osebnost,« je prepričan priznani psiholog.
Strokovnjaki o permisivni vzgoji
Strokovnjaki tovrstni vzgoji očitajo pomanjkanje meja in opornih točk, zaradi česar se otroci razvijejo v zahtevne posameznike, brez občutka za potrebe drugih. Medtem ko od drugih zahtevajo veliko, do sebe pogosto gojijo zelo malo pričakovanj. Permisivno vzgojeni otroci pogosto nimajo občutka za meje drugih, zato zabredejo v agresijo, v nekaterih primerih celo kriminal in prepovedane substance. Ameriški akademik in družbeni kritik Christopher Lasch je permisivno vzgojo povezoval z nastankom patološkega narcisizma ter nastankom potrošniške družbe kapitalističnega sistema.
Konformistični posameznik, produkt permisivne vzgoje, je namreč obravnavan kot dobičkonosna potrošniška enota, saj gre za odvisnega, negotovega in zlomljenega človeka, ki se je nezmožen upreti avtoriteti. Brez kakršnih koli moralnih pomislekov. Prav to pa je po mnenju ameriškega moralista bistvenega pomena za vzpon in razvoj potrošniške družbe. Po mnenju dr. Perka se sicer permisivno vzgajani posamezniki v današnji družbi odlično znajdejo, vsaj kar se izpolnjevanja lastnih potreb tiče, medtem ko jim je skrb za bližnjega tuja. »V mnogih primerih se zelo dobro znajdejo v smislu lastnih potreb, kajti za potrebe bližnjih so neobčutljivi. Vsi okrog njih trpijo, kajti s svojim šarmom in inteligenco zasedejo položaje, ki jih glede na osebnostno moteno strukturo ne bi smeli,« je prepričan.
Nekateri se na delovnem mestu odlično znajdejo, spet drugi ravno nasprotno. » Na delovnih mestih se pri takšnih osebah opazita dve skrajnosti: ali zasedejo s komolčarstvom in šarmom vodilna mesta ali pa na drugi strani zaradi svoje konfliktnosti delo izgubijo in ga težko najdejo,« pojasnjuje dr. Perko. Njihova sebičnost, ki se razvije že v zgodnjih letih, se odraža tudi v partnerstvu: »V partnerskih odnosih so veliki sebičneži, ki jim potrebe parterja in otrok niso pomembne. Pomembne so samo in edino njegove potrebe in vsi v družini se mu morajo prilagajati.«
Sodobna tehnologija v navezi s permisivno vzgojo
Na največjo oviro permisivno vzgajani posamezniki trčijo v resničnem svetu. Na drugih življenjskih področjih se namreč srečujejo z omejitvami, ki jih niso vajeni, zato se z njimi ne znajo soočiti. Ob življenjskih okoliščinah, ki zahtevajo spoštovanje drugega in lastnine drugih, imajo lahko občutek, da se jim dogaja krivica ter zasmehujejo tiste, ki jim postavljajo meje. Posledično postanejo ti posamezniki jezni na ves svet. Po drugi strani pa lahko ob takšnih priložnostih dobijo občutek, da so nesposobni in nevredni ter se bodo prestrašeno umaknili. Posledice permisivno vzgajanih otrok so vidne tudi na družbeni ravni. »Posledice so vidne na vseh segmentih družbe: od nesposobnosti vladajočih struktur do nemoči učiteljev v šolah ter nesposobnosti staršev, da otroke vzgojijo v odgovorne odrasle. Vse več je tudi zasvojenosti pri mladih, predvsem z internetnimi vsebinami.
Mladi komunicirajo samo še preko pametnih telefonov in niso sposobni vstopiti v pristen oseben stik s sovrstniki,« pojasnjuje psiholog in ob tem opozori na velik izziv današnjega sveta. Vzgoja otroka v dobi tehnologije. Prav sodobna tehnologija ima namreč velik delež v permisivni vzgoji: »Sodobna tehnologija samo pripomore k temu, da starši, ki so negotovi glede vzgoje in samih sebe, otroke najlaže umirijo, če jih priklopijo na pametne telefone, TV itd.« Naš sogovornik je ob obetih za prihodnost črnogledo razpoložen, prepričan je, da bo prav permisivna vzgoja vse več otrok pahnila v svet prepovedanih substanc in virtualne resničnosti ter jih s tem še oddaljila od družbe in pristnih človeških odnosov. »Trendi se slabšajo. Za mlade namreč prihodnost ne predstavlja izziva, priložnosti, kot pravi ugledni italijanski mislec Galimberti, ampak grožnjo. Zato se umikajo v virtualni svet interneta ter omamljanja z raznimi drugimi drogami,« zaključuje dr. Perko.
Permisivno vzgojeni otroci
»V mnogih primerih se permisivno vzgajani otroci zelo dobro znajdejo v smislu lastnih potreb, kajti za potrebe bližnjih so neobčutljivi. Vsi okrog njih trpijo, kajti s svojim šarmom in inteligenco zasedejo položaje, ki jih glede na osebnostno moteno strukturo ne bi smeli.«
ABC
A Ključna beseda permisivne vzgoje je beseda Da!
B Starši in vzgojitelji so tisti, ki morajo otroku postavljati meje.
C Permisivno vzgojeni otroci so neobčutljivi za potrebe drugih.
