Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Razvoj in z njim moderne tehnologije so v današnji čas prinesli tudi nove odvisnosti, ki jih imenujemo nekemične odvisnosti. Najbolj so jim izpostavljeni mladostniki in kot nam je povedal terapevt Miha Kramli, vodja ambulante za bolezni zasvojenosti v Novi Gorici, se tudi po mednarodni klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije diagnoza odvisnost od pametnega telefona uvršča med bolezni.

 

Kdaj ste se začeli soočati s problematiko nekemičnih odvisnosti? Katere bolezni uvrščamo v to skupino?

Že skoraj pred tridesetimi leti, po končanem študiju, ko so me povabili v ambulanto novogoriškega zdravstvenega doma, kjer sem začel delati kot terapevt. Začelo se je z igrami na srečo, danes se strokovnjaki srečujemo z odvisnostjo od pametnega telefona, družbenih omrežij, računalnikov, igric, borze, hitre vožnje … pa vse do odvisnosti od popolnega videza. V okviru ambulante smo orali ledino ‒ tudi v evropskem merilu ‒ pri organiziranju in postavljanju doktrine zdravljenja nekemične odvisnosti.

Kako do nje pride in kdo je najbolj izpostavljen?

Danes je že enoletnega otroka težko zaščititi pred novodobno tehnologijo. Ko otrok pritiska na gumb, so starši vsi srečni in zadovoljni, kako je pameten, izdelovalci elektronskih igračk pa lahko povedo, da so to zelo intenzivne barve in zvoki, s katerimi se otrokovi možgani adaptirajo na intenzivnost. Ko gre ta otrok v naravo, da bi se sprostil in užival, mu je narava siva cona, ker ni intenzivnih glasov in barv in je zanj dolgočasna. Postane nemiren, siten, narava ga utesnjuje in sili domov, da se spet lahko priključi na intenzivnost, na pojočo igračko. In seveda zakaj? Po eni strani je to težnja kapitala po drugi pa način življenja. Včasih se je v družinah pelo, pogovarjalo in bralo pravljice. Ko je otrok vsak večer poslušal pravljico, se ni nikoli naveličal, ker so se takrat njegovi možgani prizadevali, da si je dogodke iz besedila naslikal v predstavo. Tako nastajajo zametki za razumevanje abstraktnega, torej da ne obstaja samo tisto, kar vidimo in slišimo. Ljudje, ki so sposobni abstraktnega razmišljanja, so sposobni razumeti, kaj je prav in kaj ni, kaj je nevarno in kaj ni, in taki ljudje so funkcionalni.

Kakšna je meja med »pametno« in »zasvojeno« uporabo moderne tehnologije?

Treba je ločiti, kaj je nova tehnologija, ki podpira realnost, s katero ni nič narobe. Ta nam omogoči, da preko računalnika opravljamo dejavnosti, kot npr. plačamo položnico, operiramo tam, kjer človeška roke ne more … Moramo pa paziti, kje preži nevarnost nove tehnologije, ki vpliva na domišljijo razvijajočega otroka. Otrok se mora najprej naučiti, da se bo rad družil, da bo rad hodil v naravo, da bo navdušen nad zdravim načinom življenja. Nova tehnologija pa vstopa v človekov razvoj, preden se osebnostno razvije in ko še ni sposoben sprejemati nerazumljivih intenzivnih impulzov, ki mu jih ponuja. Na računalniških igricah je sicer označeno, za katero starost so primerne, vendar se tega ne upošteva. Naš otrok lahko pri osmih letih igra igrice polnoletnega človeka in zato bo pri osmih letih že deležen dražljajev odraslega, ki jih še ne razume. Če je to enkrat, dvakrat mesečno, ni to nič hudega, ob vsakodnevni izpostavljenosti po več ur pa mu v starejši dobi dražljaji, ki njegove vrstnike zapolnjujejo, ne bodo dovolj, zato bo hodil po robu med življenjem in smrtjo.

Kakšni so znaki in kaj ob njih narediti?

Poglejmo na primeru: ločiti moramo med Filipom, ki je na igricah in socialnih omrežjih zmerno, in tistim, ki je že globoko v tem. Prvemu Filipu bo oče naložil neko delo, ta bo zaslon izklopil in šel ter delo opravil počasi in temeljito. Ob tem bo na elektronsko napravo pozabil, šel ven in se vključil v socialno življenje. Visoko aktiven Filip na igricah pa ob igranju ne bo slišal očeta in ne bo opravil dela. Na vprašanje, zakaj delo ni opravljeno, bo odgovoril, da mu nihče ni nič naročil. Zato, ker ne zazna, da mora opraviti osnovne življenjske stvari, kot so obveznosti za šolo, službo, obveznosti doma, ogroženi so celo osebna higiena, prehrana, socialni odnosi in še kaj. V tem primeru je potrebna časovna omejitev, kdaj in koliko časa otrok lahko igra igrice. Če starši tega ne prepoznajo, bo Filip nadaljeval in brez cilja, namena v prazno »brskal« po svojih napravah ter na ta način preganjal čas in se umirjal. Starši morajo odreagirati in uporabo omejiti tudi prostorsko; »odloži in daj na določeno mesto«. Če pa starši spregledajo še to, pride čas, ko bo ta Filip pri sebi oblikoval mnenje, da ga čaka neverjetno presenečenje na zaslonu in bo vsakih 5,10 minut odpiral napravo, da mu »presenečenje« ne bo ušlo. Tako se zgodi stanje, ki potem tudi mnoge odrasle pripelje do tega, da raje izgubijo službo, se ločijo ali bankrotirajo, kot da bi šli skozi proces odtujitve od tega presenečenja.

Kakšen je proces razvoja odvisnosti in kako se lahko ukrepa?

Zelo pomembno je, da prepoznamo te procese in se nanje odzovemo. V vedenjskem obnašanju otroka imamo tako lahko: vzorec kot prvo fazo, ko otroku rečemo, da je kosilo, otrok mirno vstane od zaslona, poje z nami kosilo, se pogovarja, opravi svoje delo in pozabi na elektronske naprave. Navado ali drugo fazo, ko rečemo kosilo, otrok odgovori: ja, pridem, pride, hitro poje in teče nazaj k svoji napravi. Prisilno vedenje ali tretjo fazo, ko na informacijo ´kosilo´ ne odreagira, igra naprej in odgovarja: ´vseeno, če ne jem, pustite me pri miru, kaj sitnarite,´ na podlagi česar starši potem sprejmejo ukrep, izklopijo povezavo, vzamejo elektronsko napravo … In četrto fazo ali zasvojenost, ko otrok sploh ne sliši, starš pride do njega in ga obrne od računalnika, ta vstane, skoči v starša ali ga celo fizično napade. Vzorec je naš cilj, pri navadi se ambulantno še da pomagati, pri prisilnem vedenju mora biti organizirano zdravljenje (usposobljene specializirane bolnišnice) in pri zasvojenosti že prisilno zdravljenje, ki zahteva 24-urno oskrbo (terapevtske skupnosti). Žal skoraj 37 % staršev, ko pri nas poiščejo pomoč, tedensko že doživlja nasilje svojih otrok. To so otroci že od desetega leta dalje.

Kako se stanje spreminja in ali se poleg vaše ambulante še kdo ukvarja s tem?

Pred desetimi leti smo v naši ambulanti začeli z desetimi nekemičnimi odvisniki pri igrah na srečo, danes imamo v obravnavi 223 odvisnikov, največ s področja nove tehnologije. Naša ambulanta je v Sloveniji edina in k nam prihajajo posamezniki s področja celotne države. V ambulanti imamo splošnega zdravnika, psihiatra in terapevta, ki najprej naredijo diagnostiko, potem se dogovorimo, kakšna bo obravnava: individualna, družinska, partnerska ali skupinska. Otroke pripeljejo starši, ki zaznajo težave ali pa tudi svetovalne službe šol. Pri nas ambulantno lahko oskrbimo fazo navade, obe nadaljnji fazi potrebujeta zdravljenje, za katero pa v Sloveniji ni namestitvenih pogojev.

Kaj predlagate družini, da se prepreči najhujše?

Nekemične zasvojenosti se ne vidi, o njej se ne govori, se skriva, zato je lahko hitro prepozno. Otroci v svoji fazi razvoja – posebej osnovnošolski ‒ ne morejo biti lastniki nove tehnologije, lahko pa jo uporabljajo. Uporaba mora biti časovno in prostorsko omejena in seveda pod nadzorom ter primerna razvojni stopnji in starosti otroka. Zavedati se moramo, da je potrebno najprej razviti osebnostno strukturo in otroke napolniti z doživetji, ne pa jih oskrbeti z najnovejšimi napravami. Pomembno je, da se zagovarja naravna podoba človeka, spodbuja branje knjig, spodbuja telesna dejavnost. Žal ni nekega univerzalnega napotka, ni recepta. Nova tehnologija je sestavni del življenja in starši moramo otroke usposobiti, da bodo novo tehnologijo uporabljali tako, da jim bo v korist in jim bo življenje olajšala, in ne, da ga bo uničila.

 

Ko otrok pritiska na gumb, so starši vsi srečni in zadovoljni, kako je pameten, izdelovalci elektronskih igračk pa lahko povedo, da so to zelo intenzivne barve in zvoki, s katerimi se otrokovi možgani adaptirajo na intenzivnost.

 

Januar 2019

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja