Hiter tempo življenja ter posledično stres in vse pogostejše težave z iskanjem zaposlitve, stiske v družini, nesoglasja na delovnem mestu, problemi v šoli so tisti dejavniki, ki vplivajo na počutje posameznika. Omenjeno lahko povzroči žalost oz. depresijo, jezo, strah, itd., stiske, s katerimi se ne znamo soočiti. Pomembno je poiskati pomoč. Pa to sploh znamo in naredimo, smo povprašali Damijano Voglar, univ. dipl. psihologinjo, psihoterapevtko integrativne psihoterapije, učno terapevtko, specialistko supervizorko.
Avtorica: Katja Štucin
Kdaj lahko govorimo o psihosomatskih težavah ljudi?
Psihosomatska obolenja so posledica nakopičenih čustvenih napetosti ter strahov, ki se izrazijo skozi telesne organe. Gre torej za telesne bolezni, pri katerih igra psihični dejavnik veliko vlogo, organske spremembe pa so dokazljive in merljive. Tak pokazatelj je lahko npr. povišan krvni pritisk. Seveda so na drugi strani t. i. somatoformne motnje, kjer pa je vzrok prav tako psihično počutje, a pri tem ni jasnih telesnih sprememb, npr. bolečine v hrbtenici. Lahko rečemo, da se pri psihosomatskih boleznih čustvena napetost in tesnoba razbremenjujeta skozi telesne organe. Opazno je, da se psihosomatske motnje pojavljajo pogosto pri ljudeh, ki težko izražajo in sploh prepoznavajo čustva, zato se izrazijo v obliki telesnega odzivanja. Prav tako so pogostejša pri ljudeh, ki so zahtevam okolja zelo prilagojeni, slabše občutijo in izražajo sebe, socialno življenje pa je lahko močno osiromašeno.
Katere težave rešujete psihoterapevti? Kako obsežno je področje vašega dela?
Spekter je širok. Kot samostojno ali v kombinaciji s psihiatrično obravnavo je psihoterapija učinkovita tako pri anksioznih motnjah, motnjah razpoloženja, osebnostnih motnjah, motnjah hranjenja, psihosomatskih motnjah, itd.
Psihoterapevtska metoda, ki jo vi uporabljate, je integrativna geštalt (psiho)terapija, ki predstavlja moderni bio-psiho-socialni model. Gre za kombinacijo pomoči?
Integrativna terapija se v praksi ne omejuje zgolj na psihoterapijo, obravnava tudi telo (gibalni, sprostitveni ter kreativni pristopi), dušo (motivacijska ter čustvena dogajanja) in duha (obravnava vprašanja smisla, življenjskih ciljev ter vrednot). Integrativna terapija je telesno orientirana, upošteva socialno mrežo posameznika in je še posebej primerna za obravnavanje psihosomatskih težav, stresnih in posttravmatskih motenj, za spekter psihosocialnih obremenitev in življenjskih problemov. Ob tem smo usmerjeni na zdravje v najširšem smislu, na razvoj potencialov, samouresničitve, socialno angažiranje, navajanju k zdravemu, aktivnemu stilu življenja in humanim odnosom.
S čim se najpogosteje srečujete v praksi?
V zadnjih letih se kaže velik porast vseh oblik anksioznih motenj, tako generalizirane anksiozne motnje, socialne anksioznosti, socialne fobije, panične motnje, itd. Vedno več je depresij, kar je na neki način logična posledica trenutnega družbenega stanja. Vrednote, kot sta poštenost, delavnost, se v naši družbi dnevno rušijo, taka situacija pa je lahko sprožilec depresij, anksioznih odzivov. Potrebe po psihiatrični in psihoterapevtski pomoči so vedno večje, žal pa je vsaj psihoterapevtska pomoč za marsikoga nedosegljiva, predvsem zato, ker je večinoma plačljiva. Zavarovalnica pokrije le tisto v zdravstvenih ustanovah, koncesij za to področje, zaradi zakonske neurejenosti, v tem trenutku še ni. Seveda so čakalne dobe za tovrstno pomoč v zdravstvu dolge. Torej je tudi tu dostopnost selekcionirana in omejena, kar dolgoročno pomeni slabo prognozo in velike stroške za zdravstveno blagajno na drugih področjih.
Kako poteka individualna psihoterapija?
To je srečanje med terapevtko in pacientom. Gre za proces, kjer se velika skrb namenja ustvarjanju varnega vzdušja in atmosfere zaupanja. Tako se odprejo osebne teme pacienta in preko stika, odnosa in dialoga, ki ga pacient vzpostavi s terapevtom, predeluje svoje stiske, bolje spozna sebe, se zave možnosti, ki jih lahko izbere in za slednje ustvari pogoje.
Obstajajo tudi skupinske terapije. V kakšnih primerih?
Skupinska terapija omogoča doživetje podpore, vzpostavljanja odprtih, zaupnih odnosov, ob tem omogoča razreševanje notranjih in zunanjih konfliktov na vseh ravneh. Poteka v skupini najmanj petih članov, ki se srečujejo po dogovoru vsaj enkrat tedensko od dve do tri šolske ure. Vsak član osebnostno raste v odnosu z drugimi člani skupine in tako pozitivne izkušnje prenesejo v svoja aktualna socialna in delovna okolja.
Vi izvajate še partnersko in družinsko psihoterapijo. Se dosti Slovencev odloči za tovrstno pomoč?
Partnerska psihoterapija poteka med psihoterapevtom ter parom in je proces, usmerjen na njune težave, na njun odnos, komunikacijo, odtujenost ter predelavo negativnih občutij, zamer, jeze, itd. Varno okolje daje možnost za odpiranje tabu tem med partnerjema. Za to vrsto terapije se odloča vedno več parov. V veliki meri so pobudnice ženske, vendar ne izključno. Prav tako se tudi vedno več družin odloča za psihoterapijo, predvsem ko začutijo, da ne obvladajo več otrok in življenja v družini. Družinska psihoterapija namreč poteka med terapevtom, lahko terapevtskim parom in družino, ki se je znašla v stiski, ki se morda kaže tudi skozi vedenje otrok, nagnjenosti k zbolevanju posameznih družinskih članov, itd.
Kako denimo pomagati partnerju, za katerega vemo, da bi potreboval pomoč psihoterapevta?
Pri odločitvi za psihoterapijo je nujno, da sami čutimo potrebo po pomoči. Kadar ima partner občutek, da ne potrebuje tovrstne terapije, tudi če ga prepričamo, ne bo velikega učinka. Za vsako psihoterapijo moramo biti motivirani, saj je to aktivni proces. To ni svetovanje, ampak pacient ob pomoči terapevta ustvarja svojo pot, išče rešitve. Torej, partnerja, ki ne čuti potrebe, težko pripravimo, lahko pa mu povemo, kako vidimo situacijo, kaj razmišljamo, kaj bi mi storili na njegovem mestu. Odločitev pa je stvar vsakega posameznika.
Ali po vaše Slovenci na splošno znamo poiskati nasvet strokovnjaka, ko nas pestijo psihosomatske težave? V našem okolju se namreč še vedno borimo s stigmatizacijo ljudi, ki imajo omenjene težave. Se vam zdi, da se stanje vendarle izboljšuje?
Mislim, da imamo v našem prostoru še vedno občutek, da mora vsak vse težave obvladati sam. Ne biti vedno močan, biti šibek, je znak neadekvatnosti, predvsem za moške. Ženske bistveno lažje poiščejo pomoč, hitreje ugotovijo, da jo potrebujejo. To je očitno še zelo povezano z vzgojnim stilom v naših družinah. Dobro pa je, da poiskati pomoč tudi ne predstavlja več tako hude stigme. Postaja del življenja, del samozavesti ljudi, ki gredo skozi tovrstni proces in vidijo dobre rezultate. O tem vedno bolj pogumno govorijo. Med drugim k osveščanju širše javnosti pripomorejo mediji. To je zelo pozitivno in spodbudno.
Za konec poskušajva odgovoriti še na naslovno vprašanje. Ali po vašem mnenju dejansko potrebujemo vedno več pomoči?
Življenje postavlja vedno večje zahteve, strategije preživetja, predvsem starejše generacije pa tudi generacije srednjih let tem zahtevam niso prilagojene. Še vedno, morda celo vedno bolj, poteka prilagoditev mišljenja in delovanja. Trenutna preživitvena situacija v Sloveniji učenja novih, dobrih strategij ne omogoča v dovolj veliki meri, spodbuja nostalgijo po nečem drugem, kjer naj bi bilo vse lažje. Seveda je to privid, ki ljudi hromi, jim jemlje potrebno energijo, zakriva možnosti in sredstva, ki pa so prisotni. Ravno zato upam, da bo Zakon o psihoterapevtski dejavnosti vsaj v doglednem času zagledal luč sveta in bo tovrstna pomoč dostopna širšemu krogu ljudi. Potenciali so v vseh ljudeh, pomembno jih je odkriti in izkoristiti, najprej zase; ko poskrbimo zase, koristimo tudi širšemu socialnemu okolju. Vsak, v svoji mikro sferi, spreminja atmosfero na makro nivoju. Vsak posameznik je pomemben in potreben.
Junij 2015
