Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP) je konec januarja organizirala strokovni posvet, ki so se ga udeležili državni svetniki, poslanci državnega zbora, predstavniki soorganizatorjev in vlade, predstavniki ministrstev in seveda strokovnjaki s področja psihoterapije in iz zdravstva.
Avtorica: Maja Korošak
Mag. Martin Lisec je uvodoma pojasnil namen posveta. Povedal je, da gre za čas, ki je za slovensko psihoterapevtsko stroko izjemnega pomena. »Smo v pričakovanju zakonske ureditve področja psihoterapije, kar bi lahko sistemu skrbi za duševno zdravje, psihoterapevtom in predvsem uporabnikom storitev prineslo veliko pozitivnega. Strokovnjaki s področja psihoterapije si že več desetletij prizadevamo delovati na visoki strokovni ravni in skrbeti za nenehen razvoj in nadgradnjo znanj. Želimo si, da bi bil v sistemu skrbi za duševno zdravje naš prispevek ustrezno prepoznan, tudi tako, da bi se podlage za naše delo in celotno psihoterapevtsko dejavnost ustrezno reguliralo. V prostoru skrbi za duševno zdravje psihoterapevti nismo sami, saj si ga delimo s psihiatri in kliničnimi psihologi – to je prednost in dodana vrednost za vse,« je povedal mag. Lisec in dodal, da je namen posveta najti skupni jezik.
Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta, je izpostavil zaskrbljujoče stanje duševnega zdravja v Sloveniji, tako pri najmlajših kot tudi pri odraslih. »Podatki kažejo, da se je v prvem letu epidemije covida število anksioznih in depresivnih motenj v svetu povečalo za več kot 25 odstotkov. Pomembno je, da je pomoč posamezniku hitra, cenovno dostopna in kakovostna. Slednje se lahko doseže z ustrezno regulativo in nadzorom nad kakovostjo izvedenih storitev, ki morajo biti na primernem strokovnem nivoju. Pri skrbi za duševno zdravje sta interdisciplinarnost in sodelovanje med različnimi strokami lahko ključ do uspeha. To pomeni prepletanje znanj treh poklicnih skupin: psihiatrov, kliničnih psihologov in psihoterapevtov,« je poudaril predsednik DS.
Normativne podlage
Ksenija Kos, predsednica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, je v svojem prispevku navedla, da se je v zadnjem letu kar 41 odstotkov vprašanih soočilo z duševno stisko in da je brez strokovne pomoči ostalo 61 odstotkov ljudi. Glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije bi morali imeti vsaj 2000 psihoterapevtov oziroma enega psihoterapevta na 1000 prebivalcev. »Državni zbor je že marca 2018 sprejel resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja od 2018 do 2028, v kateri je med prioritetnimi nalogami navedeno, da se mora področje psihoterapije urediti. Tudi koalicijska pogodba za obdobje 2022-2024 naslavlja duševno zdravje, predvsem v smislu profesionalizacije psihoterapije, njene dostopnosti in izvajanja nadzora nad izvajalci,« je poudarila Kos.
V nadaljevanju je še povedala, da izobraževanje iz psihoterapije večinoma poteka na evropsko akreditiranih inštitutih iz posameznih psihoterapevtskih pristopov. »To pomeni vsaj štiriletno nadaljnje specialistično izobraževanje po zaključeni sedmi stopnji humanistične izobrazbe, ki vključuje ustrezno število ur supervizije, teorije, osebne izkušnje in klinične prakse. SKZP ima med svojimi člani tudi klinične psihologe in psihiatre, ki so se izobraževali na naših inštitutih in izpolnjujejo vse prej opisane pogoje. Naši člani pa se izobražujejo tudi po akademski poti, takoj po srednješolski stopnji. Zagovarjamo obe poti izobraževanja.« Kos je izpostavila zanimivo dejstvo, da so nekateri klinični psihologi in psihiatri v zdravstvu mnenja, da psihoterapevti ne spadajo v zdravstveni sistem, ker nimajo zdravstvene izobrazbe. Zdravstvo pa je sprejelo druge nemedicinske profile, kot so specialni pedagogi, socialni delavci, psihologi.«
Kdo je lastnik psihoterapije?
Dodala je še, da je psihoterapijo nujno opredeliti kot samostojen poklic, kar je v skladu s Strassburško deklaracijo o psihoterapiji in v skladu s cilji Svetovne zdravstvene organizacije, ki je v svetu že pred desetletji ločila psihoterapijo od psihologije in psihiatrije. »Primerjalne študije ne dajejo odgovora na vprašanje, kdo je lastnik psihoterapije. Strassburška deklaracija v 3. točki celo navaja pomembnost zagotavljanja več psihoterapevtskih smeri, da zagotovimo različne poti obravnave za različne ljudi. S tem ljudje izbirajo svojo pot reševanja svojih težav in monopola nima v roki nobena ozka skupina strokovnjakov.« Predsednica SKZP je izpostavila problem, da mnogo psihoterapevtov ni članov SKZP-ja in zato niso zavezani k etičnosti. »Zato se zavzemamo za zakon o psihoterapiji, ki bo opredelil tudi nadzor nad našim delom. Decembra 2022 je naše ministrstvo za zdravje podpisalo in s tem podprlo izjavo za Evropsko komisijo, ki se zavzema za vzpostavitev skupnih edukativnih okvirov za poklic psihoterapevta. Stališče Evropske komisije iz leta 2018 je, da psihoterapevtom ni treba imeti akademske izobrazbe s področja psihologije ali medicinske kvalifikacije s področja psihiatrije, gre za poklic, ki je neodvisen od psihologije, psihiatrije in svetovanja.«
Je Ministrstvo za zdravje pravi naslov?
Dr. Bosiljka Lojk, psihoterapevtka realitetne terapije in podpredsednica SKZP, je v svojem prispevku predstavila razvoj psihoterapije v slovenskem prostoru. Ob koncu svojega izvajanja je poudarila, da so se vsi poskusi ureditve tega področja do zdaj začenjali in končali na ministrstvu za zdravje. »Glede na to, da je psihoterapija samostojna dejavnost, ki se lahko izvaja v zdravstvenih organizacijah in tudi v organizacijah zunaj zdravstva, se postavlja vprašanje, ali je nujno urejanje tega prek ministrstva za zdravje ali je možno tudi kako drugače. Primer je sosednja Hrvaška, kjer je zakon sprejet na Ministrstvu za socialne zadeve,« je še zaključila.
Dr. Irena Bezić, klinična psihologinja, geštalt psihoterapevtka in predsednica Evropske zveze za psihoterapijo (EAP), je predstavila stanje psihoterapije na ravni Evropske unije. »Cilj je zagotoviti visoko raven usposabljanja po vsej Evropi in olajšati mobilnost psihoterapevtov po evropskih državah. EAP združuje psihoterapevte iz 27 držav znotraj in 14 evropskih držav zunaj EU ter kar 129 psihoterapevtskih organizacij,« je uvodoma povedala ter nadaljevala, da v večini evropskih držav ni zakona, ki bi urejal psihoterapijo. »Trenutno potekajo intenzivna pogajanja in razprave na ravni parlamenta tudi na Danskem, Poljskem, Irskem in v Romuniji. Na Hrvaškem zakon obstaja in tudi zbornica psihoterapevtov, ki bdi nad kvaliteto psihoterapije. Zakon o financiranju psihoterapije imajo Avstrija, Nemčija, Italija, Švica, Belgija, Luksemburg, Francija, Malta in Hrvaška. V Italiji, Švici, Franciji in Nemčiji je psihoterapija dovoljena psihoterapevtom, ki so obenem psihologi ali zdravniki.«
Kot drugi način omejitve financiranja je govornica omenila omejitev šol oziroma pristopov, ki jih krije zdravstveno zavarovanje. »V Nemčiji je to psihodinamska, vedenjska terapija, zdaj tudi družinska terapija. Belgijski, švicarski, italijanski zakon in ter regulacija psihoterapije na Irskem vključujejo pristope iz štirih kategorij: psihodinamske, vedenjske, sistemske in humanistične smeri. Zakoni v Avstriji, Hrvaški, Malti in regulacija psihoterapije na Nizozemskem, Švedskem in v VB vključujejo vse pristope, ki jih priznava EAP, zavarovanje pa psihoterapevtske storitve le delno krije. Na Hrvaškem terapijo v zdravstvenih ustanovah krije zdravstveno zavarovanje, psihoterapija zunaj zdravstva se financira zasebno ali prek projektov nevladnih organizacij.«
Z zakonom zasledujemo javni interes
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek z Ministrstva za zdravje je na okrogli mizi, ki je sledila strokovnim prispevkom, povedala, da so strokovne službe ministrstva za zdravje pripravile predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti. V roku enega tedna naj bi bilo vladno gradivo zaključeno, v kratkem naj bi potekala medsektorsko usklajevanje in javna razprava. »Zakon ni pisan na kožo nobeni poklicni ali interesni skupini, zasleduje javni interes. V Sloveniji naj se omogoči varna, učinkovita, kakovostna psihoterapija, ki odgovori na potrebe populacije. Predlog zakona ne uvaja zbornice, pač pa nosilca javnega pooblastila, enak status je to, kot ga ima zbornica oziroma zveza. Ministrstvo pripravi razpis in na ta razpis se prijavijo kandidati za nosilca, subjekt potem dobi javna pooblastila za določen čas. Ena od nalog bo, da bo podeljeval ali tudi začasno ali trajno odvzemal licence, akreditiral bo izobraževalne programe, ki bodo morali dosegati minimalne standarde, skrbel bo za nadzor nad akreditiranimi izobraževalnimi programi in nad delom psihoterapevtov. Imel bo pritožbeni organ, opravljal bo vse naloge, kot jih izvaja zbornica,« je delovanje in pristojnosti bodočega javnega pooblaščenca opisala Dernovšek ter spregovorila tudi o izobraževanju za poklic psihoterapevta.
»Akreditirani programi – predvideva se teoretično in praktično usposabljanje določenih vsebin, ki bo moralo biti zagotovljeno na akademski ali podiplomski ravni, pri tem smo sledili standardom, ki jih zahteva EAP, ki priznava obe poti pridobivanja izobrazbe – tako akademsko in podiplomsko raven. Zakon uvaja tudi zavarovanje klientov – tudi za psihoterapevte bo obvezno zavarovanje odgovornosti, podobno kot je pri zdravnikih in zdravstvenih delavcih,« je še povedala govornica z ministrstva.
Otroci ne morejo čakati
Sledila je zanimiva razprava s prispevki iz občinstva. Anja Radšel, dr. med., spec. pediatrije iz ZD Medvode, je kot članica odbora pri sekciji za primarno pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu, delila nekaj misli v imenu primarnih pediatrov. »V naših ambulantah vsak dan obravnavamo otroke z vedenjskimi, čustvenimi in duševnimi težavami. Srečujemo se z otroki, ki imajo razvojne posebnosti, ki imajo težave pri odraščanju, zasvojenost z zasloni, izpostavljeni so medvrstniškemu nasilju, nerazumevanju in nasilju v domačem okolju, velikim zahtevam okolice, ki jih ne zmorejo izpolniti.
Poleg tega se v ambulantah srečujemo tudi s starši in učitelji, ki občutijo ob teh otrocih izrazito vzgojno nemoč. Z vidika otroka v stiski, pa je vsak dan, ko se mu ne pomaga, zamujen. Zato je nam pediatrom težko prepoznati stisko, brez možnosti, da bi ga usmerili po pomoč, ki jo potrebuje,« je stiske otrok in posledično tudi pediatrov opisala Radšel. Poudarila je, da nujno potrebujemo več strokovnjakov, ki so usposobljeni za psihoterapevtsko delo z otroki oz. družinami. »Številni pediatri imamo izjemno dobre izkušnje s psihoterapevtsko obravnavo in pomočjo otrokom s strani ustrezno usposobljenih psihoterapevtov za otroke. Zato pozivamo, da nujno že danes potrebujemo mrežo usposobljenih strokovnjakov, seznam z imeni in priimki, ki jim bomo lahko usmerjali otroke in bodo ti pomoč lahko dobili brezplačno in hitro, ne šele čez 10 in več mesecev, oziroma čez dve leti, kot je trenutno stanje v ZD Ljubljana,« je izpostavila nujnost hitrejšega urejanja razmer na tem področju.
Duh psihoterapije se je izgubil
Dr. Vid Vodušek, klinični psiholog iz Psihiatrične klinike Ljubljana, je na posvetu pogrešal uradno stališče psihiatrije. Omenil je splošno (zmotno) prepričanje, da sta psihiater in psiholog tudi psihoterapevta. »V programu specializacije je opredeljena tudi psihoterapija, to pa pomeni kroženje po oddelkih. In kdo vodi te oddelke? Sam sem še ujel zadnjo generacijo psihiatrov, ki so si zelo prizadevali, da so postavili psihoterapevtsko dejavnost znotraj Psihiatrične klinike. Teh ljudi zdaj ni več, naslednikov ni. Psihoterapevtski način razmišljanja je medicinski stroki tuj. Da psihiater prepozna kot možnost pomoč s pogovorom, potrebuje posebno senzitivnost. Če nima te senzitivnosti, se na to možnost ne bo niti spomnil. Veliko psihiatrov tudi nima zares veselja s psihoterapijo. Omenjeni so bili velikani psihiatrije: dr. Kobal, dr. Miličinski, dr. Bregant, dr. Frančišek, ki so oživeli psihoterapevtsko prakso v bolnišnici. Njihovih naslednikov ni več, duh se je izgubil,« je še izpostavil dr. Vodušek.
ABC
A Psihoterapevti si želijo, da bi bil njihov prispevek ustrezno prepoznan in reguliran.
B Pomembno je zagotavljanje več psihoterapevtskih smeri in s tem različne poti obravnave za različne ljudi.
C Izobraževanje iz psihoterapije poteka na evropsko akreditiranih inštitutih ali na fakultetah.
