Iščite po prispevkih
Avtor: asist. Mojca Miholič, dr. med., spec. druž. med.
Velikokrat rečemo, da je vse samo v glavi. Človeku, ki resnično trpi zaradi psihosomatske bolezni, lahko s tako trditvijo samo poslabšamo zdravstveno stanje. Bolje je, če izrazimo skrb in iskreno povemo, da njegovih bolezenskih znakov ne moremo pripisati določeni bolezni oziroma da se številne bolezni kažejo z opisanimi znaki.
Dotakniti se moramo tudi somatizacije. Somatizacijo opredeljuje izražanje (prikritih) psihičnih motenj z izkazovanjem zdravstvenih težav. Pri bolnikih, ki somatizirajo, vedno najprej iščemo bolezni, ki bi glede na bolnikov opis lahko bile možne. Posledično predpisujemo številne diagnostične preiskave in zdravila, nazadnje pa ugotovimo, da je vzrok psihičen in ne organski. Tovrstni bolniki se pravega vzroka ne zavedajo, delujejo podzavestno, nehoteno. Do zdravnika ne pridejo zato, da bi ga »izkoriščali«, pač pa zaradi zaskrbljenosti in resnega strahu pred boleznijo!
V širšem smislu so skoraj vse bolezni psihosomatske, saj vključuje tako psiho kot telo.
Pri številnih telesnih boleznih ugotavljamo, da vplivata na njihov razvoj ali na njihovo dolgotrajnost tudi stres in tesnoba. Pri luskavici, kožnih alergijah oz. ekcemih, razjedi na želodcu in visokem krvnem tlaku nekako predvidevamo, da igra človekova psiha veliko vlogo. Seveda težko dokažemo vpliv (in moč) psihe pri posamezniku, pa vendar tudi številni bolniki sami pri sebi opažajo, da to drži. Mnogi bolniki povedo, da jim psihične težave povzročajo v določenem obdobju telesno bolečino. Značilna je bolečina v prsih, ki se lahko pojavi ob večjem stresu ali čustvenih travmah, bolnik pa meni, da ima srčno kap ali pljučnico. Ob pregledu bolnika ne najdemo nobene značilne spremembe, ki bi dejansko dokazovala težave na srcu ali pljučih.
Vpliv psihe, misli in duše na telo ni zanemarljiv. Spomnite se, kako se počutite, ko vas je nečesa resnično strah ali ko vas »grabita« tesnoba in panika. Srčna frekvenca se nenadno poveča, čutimo neprijetno razbijanje srca, tresemo se, potimo, boli nas v prsih, usta postanejo suha, začutimo »cmok« v želodcu, dihanje se pospeši, imamo občutek omedlevice, … Ob tesnobi in v strahu nastanejo zaradi premočnega delovanja živčnih impulzov iz možganov v različne dele telesa ter sproščanja adrenalina v krvni obtok prej našteti »telesni« znaki. Številni mehanizmi pa še vedno niso pojasnjeni.
Značilna psihosomatska bolezen je hipohondrija. Opisujemo jo kot bolnikov strah pred resno boleznijo, ki nastane zaradi popačene predstave o telesnih bolezenskih znakih ob siceršnjem zdravem organizmu (npr. napenjanje v trebuhu, brbotanje v črevesju, potenje, zavedanje bitja srca, …). Seveda nastane na nezavednem nivoju. Pravega vzroka za nastanek bolezni ne poznamo. Diagnozo potrdimo, kadar strahovi in bolezenske »težave« trajajo več kot 6 mesecev, kljub številnim negativnim izsledkom opravljenih preiskav. Zdravljenje je dolgotrajno, bolniki pogosto ne zaupajo le enemu zdravniku, izsiljujejo z napotnicami in zamenjujejo zdravnike, tako osebnega kot na sekundarnem nivoju.
Zdravljenje psihosomatskih bolezni je zapleteno in dolgotrajno. Tovrstni bolniki potrebujejo posebno pozornost in čas! Velikokrat povzročajo stisko tudi samemu zdravniku in pravimo jim, da so težavni pacienti, saj se nam kdaj pa kdaj dozdeva, da čeprav naredimo za njih »vse«, ni hitrega učinka ali učinkovitega zdravljenja. Velikokrat mine celo več let, da nam uspe pravilno prepoznati vse težave. Prav na tej stopnji je treba omeniti primerno in vzajemno, zaupljivo ter odprto komunikacijo med osebnim zdravnikom (ki naj bi prvi posumil, da je bolezen morda psihosomatske narave in obenem dokazano ovrgel misel na telesno bolezen) in bolnikom. Če pa kljub vsej diagnostiki »telesne« bolezni ne potrdimo, bolnik pa še naprej jasno izraža svoje psihično-bolečinske simptome in strah pred boleznijo (ki se lahko sčasoma tudi okrepijo in bolniku onemogočajo normalno življenje), potrebuje bolnik psihoterapevtsko pomoč (kognitivna behavioristična terapija) in zdravljenje z antidepresivi, alternativnimi sprostilnimi tehnikami in neredko tudi psihiatrično zdravljenje.
Prav je, da se o tovrstnih težavah odkrito in čim večkrat pogovarjamo, saj ravno s pomočjo pogovora pravočasno odkrijemo in preprečimo številne psihosomatske motnje, katere lahko uničijo življenje (ne dobesedno, pa vendar!) številnim, sicer zdravim osebam in njihovim bližnjim.
Oktober, 2010