Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Ko pišemo ali govorimo o samomoru, ne moremo mimo dejstva, da gre za dejanje, ki ima  daljnosežne družbene, čustvene in ekonomske posledice. Slovenija zagotovo sodi v umrljivosti zaradi samomora med bolj ogrožene države. Razmerje med moškimi in ženskami, umrlimi zaradi samomora, je bilo v letu 2009 3,6 : 1, kar pomeni, da se je na vsak ženski samomor zgodilo 3,6 moških samomorov. Po svetu vsako leto stori samomor približno en milijon oseb.

To, tako težko razumljivo dejanje, spremlja človeštvo skozi vso njegovo zgodovino. Prizadene vse kulture in civilizacije, posega med različne posameznike in v različne skupine.

Čeprav je ogromno časa in energije usmerjeno v raziskovanje vzrokov, pa je dejanje še vedno zavito v skrivnost. Prav zato najdemo na to temo mnogo različnih razlag, čustev in reakcij. In čeprav gre za zelo osebno dejanje, ne moremo mimo dejstva, da vsaka smrt zaradi samomora  hudo prizadene vsaj šest drugih ljudi.

(vir: Inštitut za varovanje zdravja RS, www.ivz.si)

 

Preprečevanje samomorov je naloga vseh nas in celotne družbe. Če pri sebi ali bližnjih opazimo znake stiske, je treba poiskati ustrezno strokovno pomoč.

 

Pomen ustrezne strokovne pomoči poudarja gospa Anka Zavasnik, klinična psihologinja na Enoti za krizne intervencije, ki deluje v sklopu Psihiatrične klinike v Ljubljani. Pri svojem delu se pogosto srečuje z osebami, ki so poskušale storiti samomor ali o tem razmišljajo. Ukvarja se tudi s preprečevanjem samomorilnega vedenja in je predsednica Slovenskega združenja za preprečevanje samomora. Preventivne dejavnosti na tem področju so se v Sloveniji začele že v 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je prof. dr. Lev Milčinski začel znanstveno ukvarjati s tem tako razširjenim pojavom. Tovrstne dejavnosti nadaljuje prof. dr. Onja Tekavčič Grad, ki je že leta 1990 začela z izobraževanjem učiteljev, kako prepoznati depresivnega in suicidalnega učenca. Izobraževanje so nato razširili še na nekatere druge strokovnjake (zdravnike, farmacevte, vzgojitelje, delavce v ustanovah za izvrševanje kazenskih sankcij). Dejavnosti bi bilo treba razširiti še na vse tiste, ki se pri svojem delu srečujejo z ljudmi, da bi znali prepoznati ogrožene posameznike in jim pravočasno nuditi pomoč. Raziskave dokazujejo, da je za ukrepanje prepozno, ko se misli o smrti prevesijo v poskus ali še bolj tragično dejanje – izvršen samomor. Največ možnosti za učinkovito ukrepanje je v pravočasnem prepoznavanju znakov, ki nakazujejo, da posameznik razmišlja o samomoru.

 

Gospa Zavasnikova opiše delo na Enoti za krizne intervencije: »Nekateri bolniki so na oddelek usmerjeni po poskusu samomora, nekatere pa napotijo ambulantni psihiatri ali pa zdravniki z nujne medicinske pomoči. Poudariti je treba, da Enota za krizne intervencije ni namenjena samo ljudem, ki so suicidalni, ampak vsem, ki se znajdejo v hudi čustveni stiski, ki je posledica nenadnih stresnih okoliščin in je ne uspejo rešiti sami.«

 

Kakšne stiske so prisotne v ljudeh, ki poiščejo pomoč?

»Različni dejavniki lahko povzročijo globoke čustvene stiske: žalostni dogodki – izguba bližnjega, izguba statusa, sprememba materialnega statusa, izguba zaposlitve. Boleče je, če umre kdo od bližnjih, lahko pa gre za neuspehe ali zamujene priložnosti. Včasih pa so »krive« tudi spremembe, ki so za večino ljudi pozitivne, npr. rojstvo otroka, ki lahko zelo spremeni situacijo v družini. Mnogo ljudi se srečuje z različnimi stiskami zaradi partnerskih težav in težav z odvisnostjo,« še doda gospa Zavasnikova.

Znaki, ki kažejo na to, da posameznik razmišlja o samomoru kot možnosti reševanja osebne stiske, so lahko naslednji: zapiranje vase, izogibanje sorodnikom, prijateljem, težave pri izpolnjevanju običajnih obveznosti in opuščanje prijetnih dejavnosti, pomanjkanje volje, depresivnost in/ali pretirana razburjenost.

 

Kaj je tisto, kar prisili človeka v misel na samomor?

»Izguba službe je lahko samo sprožilni dejavnik ali pa pika na i. To ni vzrok za samomor, ta je ponavadi drugje. Pogosto je povezan z različnimi obremenjujočimi izkušnjami v preteklosti, ki so pri posamezniku vzbudile občutke, da ne zmore reševati težav, da ni uspešen in da nikoli ne doseže zastavljenih ciljev. Zato je bistvenega pomena, da imamo stvari, s katerimi smo obkroženi, zastavljene tako, da se lahko opremo na koga, da imamo prijatelje, da vemo, kje lahko poiščemo pomoč. Treba je verjeti, da bomo zmogli iti čez preizkušnjo. Pripravljeni moramo biti tudi poiskati in sprejeti pomoč. Razlogi in situacije, ki pri posamezniku sprožijo razmišljanja o samomoru, so individualni, zato ne moremo govoriti o splošnem vzroku.«

 

Obstajajo ljudje, ki jim na prvi pogled ničesar ne manjka, pa potem ne zmorejo čez preizkušnjo, ki mogoče za večino sploh ni težavna.

»Ljudje se različno odzovemo na dogodke; nekateri hitro, burno in impulzivno. Tako začnemo, še preden premislimo, ali lahko težavo tudi rešimo, razmišljati o tem, da ne vidimo drugega izhoda iz boleče situacije, kot je umik v smrt. Samomorilne misli lahko sproži tudi depresivno razpoloženje, ki poglablja zaskrbljenost, pesimizem, nemoč in občutek, da nismo vredni in da nam nihče ne more pomagati. Vrtimo se v začaranem krogu neuspelih rešitev, kar še poglablja občutke neuspeha, tesnobe, obupa in brezizhodnosti. Pogosto se bojimo poiskati pomoč, ker težko zaupamo neznani osebi ali pa smo v preteklosti doživeli neprijetne izkušnje ob različnih oblikah pomoči.«

 

Ljudje še vse prevečkrat mislimo, da je duševna stiska in njeno razkrivanje pred drugimi sramota. Če bi poiskali pomoč, bi se počutili manjvredne ali nesposobne reševati težave. Tudi družbeno okolje, v katerem živimo, pomaga k takemu prepričanju. Kot ne razmišljamo, da se moramo ob angini sami pozdraviti, tako tudi ne bi smeli pomišljati, ko potrebujemo ustrezno psihoterapevtsko pomoč. Veliko izkušenj si pridobimo tudi v družini. Če je nekdo v družini obupal in se ob zanj nerešljivi težavi odločil končati življenje s samomorom, je s tem dejanjem dal zgled tudi sorodnikom, da težav res ni mogoče rešiti drugače kot s poskusom ali dokončanim samomorom.

 

Pogovarjajmo se o težavah

Najpomembnejše je pogovarjanje o težavah. Če je to tema, o kateri se v družini ne govori, je možno, da bo nekdo razmišljal na način, da se težave ne da rešiti in bo postopal na enak način, kot je to naredil sorodnik pred njim. Krize je treba reševati in si ne zatiskati oči pred njimi. Zato je izobraževanje tistih, ki so kakorkoli povezani z ljudmi, izrednega pomena.

 

Kako človeka odvrniti od razmišljanja o samomoru?

»Predvsem je najbolj učinkovit pogovor o tem, katere so tiste stvari, ki so pozitivne, ki ga zadržujejo pri življenju. Tako bo prepoznal, da so kljub trenutni stiski v njegovem življenju  tudi pozitivne stvari, ki so zanj pomembne in mu vzbujajo dobre občutke. Ko o tem spregovori, tudi sliši samega sebe. Mogoče je treba preoblikovati kakšna stališča, zmanjšati pričakovanja. Ljudje, ki so v stiski, velikokrat razmišljajo, da so v breme svojim bližnjim. Ljudi ne moremo prepričevati, lahko pa jih vodimo k drugačnemu reševanju težav in pozitivnem razmišljanju.«

Večina, ki razmišlja o samomoru, je sprejeta v bolnišnico. Na Enoti za krizne intervencije so pacienti vedno aktivno vključeni v terapijo, sami razmišljajo, kaj bi lahko storili, da bi zaživeli drugače. Je pa treba ločiti, kdaj je človek duševno bolan, saj takrat psihoterapevtske metode niso učinkovite in bolnik potrebuje predvsem zdravila. Včasih je samomorilno razmišljanje in vedenje povezano z duševno boleznijo. Tudi depresija ima včasih takšno obliko. Takrat je potrebno zdravljenje z zdravili. Pri tistih stiskah, ki so povezane z življenjskimi situacijami, pa lahko ukrepamo tako, da posameznika usmerjamo v reševanje težav.

 

Vključevanje svojcev v zdravljenje oseb, ki razmišljajo o samomoru

Svojci so tisti, ki lahko pomembno pomagajo osebi, ki razmišlja o samomoru. Njihova vloga je tudi v spreminjanju nekaterih okoliščin, ki so pripomogle k stiski osebe, ki je razmišljala o samomoru. Ni pa nekega enotnega načina, »recepta, kako pristopiti«, ki bi pomagal v vseh primerih. Vsak potrebuje individualen pristop in enega ali več skupnih pogovorov z družinskimi člani, saj so okoliščine krize in nagibi, ki posameznika vodijo v razmišljanje o samomoru, različni.

 

Obstajajo razlike med spoloma pri poskusih samomora?

Razlike so. Ženske večkrat poskušajo storiti samomor, moški pa ga udejanjijo v večji meri in tudi umrejo zaradi njega. Razmerje je 1 : 4. Ženske, ki so v stiski, izberejo metode, ki so manj smrtne. Ena od teorij je, da želijo ženske opozoriti na svojo stisko in poiščejo manj nevarno metodo. V naši kulturi lažje pokažejo, da so nebogljene, da potrebujejo pomoč. Vsekakor jih večja odprtost in nagnjenost k pomoči zavaruje, čeprav se lahko tudi dejanje, ki je bilo načrtovano kot poskus samomora ob nesrečnih okoliščinah konča s smrtjo. Moški reagirajo drugače, kasneje in redkeje iščejo pomoč, stisko urejajo po svoje, odlagajo iskanje pomoči, velikokrat se opijajo ali zaprejo vase.

Kriterij starosti pri samomorih: precej pogost je samomor pri starosti nad 65 let. Takrat se pojavijo določena razmišljanja pri ljudeh, ki se upokojijo, zmanjša se krog prijateljev in znancev, pojavi se občutek zapuščenosti in osamljenosti. Zelo ogrožena skupina so tudi samski moški med 40. in 50. letom starosti. Dejavniki tveganja so lahko še težave v službi ali slabše finančno stanje.

 

Stanje v Sloveniji

Zdravstvena politika v Sloveniji je tako naravnana, da je svetovanje na voljo v vseh slovenskih regijah. Še vedno pa se strokovnjaki, ki se v okviru zdravstva srečujemo s preprečevanjem samomora, trudimo vpeljati nacionalni program preprečevanja samomora, ki bi vse ključne dejavnike v naši družbi zavezoval k sodelovanju. Preventivni ukrepi so učinkoviti le, če bomo Slovenci verjeli, da je samomorilno vedenje možno preprečevati, in če bomo zaupali, da pogovor o stiski pomaga ogroženim posameznikom.

 

Center za psihološko svetovanje POSVET

Leta 2006 je bil ustanovljen Center za psihološko svetovanje POSVET. Naloga centra je, da nudi strokovno pomoč posameznikom in družinam v stiski. MOL skupaj z Združenjem za preprečevanje samomora financira dejavnost centra. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše je tako dobil podobnega »brata« za odrasle.

Telefonska služba – Klic v duševni stiski – je organizirana v sklopu Psihiatrične bolnišnice Ljubljana. Deluje med 19. in 7. uro zjutraj. Tu svetujejo zelo izobraženi svetovalci z visoko izobrazbo, ki opravijo tudi poseben 4-mesečni tečaj. Na voljo je seveda še več drugih telefonov, kontakti so na voljo v dnevnem časopisju in na spletu.

 

 

Februar, 2011

Ne spreglejte

Ste že slišali za izraz hepatobilarni rak? Gre za tri vrste rakavih bolezni: raka jeter, raka žolčnika in raka žolčevodov.
Preberi več
Rak dojke najprej zaseva po limfnih poteh v priležne pazdušne bezgavke. Do tega stadija gre za zgodnjega raka dojk in
Preberi več
Ste že kdaj utrpeli poškodbo kolena, kateri je sledila rehabilitacija? Ste imeli morda občutek, da vam rehabilitacija ni pomagala in
Preberi več
Stenska klimatska naprava MSZ-AY je najnovejši model v seriji stenskih klimatskih naprav MITSUBISHI ELECTRIC. Posebnost tega modela so bela matirana
Preberi več
Sladkorna bolezen lahko povzroča okvaro različnih organov in ena izmed njenih pogostih »žrtev« je tudi oko. Previsoke ravni sladkorja v
Preberi več
Luskavica je imunsko pogojena, kronična, vnetna bolezen. Na koži se kaže z značilnimi vnetimi in luščečimi plaki, gre pa za
Preberi več
FreeStyle LibreLink je zelo uporabna aplikacija, ki sladkornemu bolniku prikazuje čas v ciljnem območju, padce sladkorja in dnevne vzorce. Z
Preberi več
Zlomljeno zapestje - kaj pa zdaj? Morda ste že sami kdaj občutili bolečino po zlomu ali pa ste bili temu
Preberi več