O spolnih motnjah navadno neradi razpravljamo, saj še vedno velikokrat veljajo za tabu temo. Pa vendarle so pomanjkanje ali izguba spolne želje in/ali neuspešnost genitalnega odziva velika težava, ki pesti kar precejšnje število žensk. Če ste med njimi, vedite, da niste edine. Kako si lahko pomagate, da bo vaše spolno življenje boljše, smo povprašali dr. Mojco Šoštarič, specialistko klinične psihologije, zaposleno na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, ki sodeluje tudi z Ambulanto za spolno zdravje v okviru Centra za mentalno zdravje.
Avtorica: Katja Štucin
Ženske, ki jim ni do spolnosti, včasih označujemo kot »frigidne«. Kateri so dejavniki, ki vplivajo na pomanjkanje spolne sle?
V preteklosti se je izraz »frigidnost« uporabljal za vse spolne težave pri ženskah, povezane s seksualnim odzivom. Spomnimo se na stereotip poročene ženske srednjih let z otroki, ki jo zvečer, potem ko ti zaspijo, prične boleti glava, v zakonsko posteljo pride z obkladkom na čelu in že s svojim vedenjem možu sporoča, da nikakor ni pripravljena na spolne aktivnosti.
Ali pa stereotip mlade privlačne ženske, ki s svojim spolno poželjivim vedenjem dobi veliko moške pozornosti, ko pa pride do telesnih stikov, »zamrzne« in postane neodzivna. In stereotip ženske, ki ob spolnem odnosu ne doživlja ugodja in užitka ter v prizadevanju, da bi zadovoljila in ustregla partnerju, odigra orgazem. Gre za ženske, ki v neki fazi v ciklusu spolnega odziva doživljajo skrbi, težave ali pa disfunkcije oz. motnje, če gre za resno in kronificirano stanje.
Ob tem je treba vedeti, da je ženska spolnost zelo raznolika, različne ženske jo različno doživljajo in celo ista ženska se lahko različno odziva v različnih življenjskih obdobjih. Tako na primer ni nujno, da se ženska vzburi ob vizualnih dražljajih ali doživlja najprej spolno željo. Nekatere ženske najprej potrebujejo telesno stimulacijo in šele nato doživljajo željo. Zaradi tega zapletenega cikla ženske spolnosti, ki nekako ne sledi linearnemu modelu dražljaj–želja–vzburjenje–aktivnost–orgazem–zadovoljitev, so že od nekdaj obstajali strahovi pred žensko seksualnostjo. In izraz »frigidnost«, ki ima izrazito slabšalen in za ženske posmehljiv pomen, je en tak primer, ki lepo pokaže, kaj se dogaja ženskam, ki v doživljanju spolnosti odstopajo od družbenih pričakovanj.
Izraz frigidnost je torej slabšalen, zdaj se uporabljajo primernejši izrazi.
Če ima ženska težave, je treba razumeti izvor, pojavnost in kontekst. Zato v strokovnih krogih ta izraz postopoma odhaja v zgodovino. V novejši klasifikaciji bolezni ga zamenjujejo novi, korektnejši in z vidika diagnostike ter fenomenologije primernejši izrazi, na primer pomanjkanje ali izguba spolne želje, pa tudi motnja seksualnega vzburjenja. Slednja se kaže na področju telesnega in genitalnega odziva, na primer pri vlaženju vaginalne sluznice in doživljanju avtonomnih znakov spolnega vzburjenja.
Govorimo tudi o ženski motnji spolnega interesa, seksualni averziji in neuspešnem genitalnem odzivu, vendar je poudarek na iskanju dejavnikov, ki so vplivali na nastanek motenj in na doživljanju teh težav, ne pa na stigmatizaciji. Pogosto pa se težavam na področju doživljanja želje in volje za spolnost ter spolnega odziva pridružijo še druge, na primer pri doživljanju orgazma. Ta je lahko zapoznel ali pa odsoten. In tukaj že spet naletimo na še eno kontroverzno in do danes slabo raziskano temo.
Pa kljub vsemu, je nujno, da ženska doživi orgazem, da govorimo o kakovostnem spolnem odnosu?
Tu ponovno trčimo ob mit, da mora ženska ob spolnem odnosu doživeti orgazem, sicer ni zadovoljena. Včasih sta eden ali oba zadovoljna in zadovoljena tudi, če ni orgazma. Orgazmični imperativ je mit, ki smo mu podlegli in pozabili na to, da je spolni odnos ljubezenski in telesni stik, ne pa nujno orgazmično doživetje. In pa še en mit, da mora ženska orgazem doživeti med penetracijo, pri čemer številne ženske orgazme doživljajo le ob draženju klitorisa ali pa ob hkratnem draženju vagine in klitorisa. Kot vidite, mitov kar ni konca, ženskam in moškim pa niso prav nič v korist. Na podlagi mitov oblikujemo predstave in pričakovanja o spolnosti, s tem pa si včasih v nočno moro spremenimo spolni odnos s partnerjem, ki bi bil sicer lahko »dovolj dober«.
Kakšni so dejavniki, ki vplivajo na nastanek težav?
Lahko gre za zdravstvene težave, zdravila ali pa so povod preprosto naporne in težke trenutne okoliščine. Neredko se težave na področju spolnosti pojavljajo v kombinaciji z duševnimi. Včasih je v ozadju tudi razvojno neugodno družinsko okolje. Lahko gre za težave, povezane tudi z drugo spolno motnjo ali travmo (npr. spolno zlorabo). V takih primerih so »hladnost«, neiniciativnost, neodzivnost, izogibanje in nezmožnost uživanja posledica strahu pred spolnim odnosom. To je treba natančno raziskati, da lahko ženski ali paru ustrezno pomagamo.
In kakšni so simptomi?
Težave na področju doživljanja spolne želje se kažejo kot upad ali popolna izguba interesa za spolnost, odsotnost erotičnih misli in fantazij, znižana odzivnost ali neodzivnost na spolne dražljaje in partnerjeva povabila k spolnosti ter neiniciativnost. Ženske kljub temu velikokrat pristanejo na spolne odnose, saj sta jim partnerjevo zadovoljstvo in zadovoljenost pomembnejša od lastnih želja in potreb. Včasih pa si želijo omogočiti partnerju spolno zadovoljstvo iz strahu pred nezvestobo ali iz bojazni, da bi bile zapuščene.
Ob tem se jim lahko dogaja, da med spolnim odnosom čutijo le malo užitka ali pa ga večinoma sploh ne čutijo. Lahko imajo tudi težave na področju negenitalnega in genitalnega odziva, ki je pri večini spolnih aktivnosti zmanjšan ali pa odsoten. Velika poraba maziv in gelov kaže na to, da ima s tem verjetno veliko žensk kar precejšnje težave. Ženskam, ki ugotavljajo, da imajo katero od opisanih težav, bo v pomoč, če si bodo odgovorile na pet orientacijskih vprašanj: Kako močna je spolna želja? Kako hitro se vzburim? Kako hitro se navlaži vaginalna sluznica? Kako hitro doživim orgazem? Ali so orgazmi zadovoljujoči? Ocenijo naj, ali so težave: odsotne, blage, močne ali pa zelo hude. Razmislijo naj tudi, ali so težave prisotne že vse življenje ali pa so se pojavile kasneje, in ali so vezane le na določene okoliščine in partnerje ali so prisotne v vseh okoliščinah in z vsemi partnerji.
Kako se lahko motnja zmanjša oziroma odpravi?
Večinoma težave izzvenijo, ko mine sprožilna situacija. Če ženska pozna sebe, svojo telesnost in svojo duševno plat, si bo svoje težave znala pojasniti kot začasne in zaradi njih ne bo prekomerno zaskrbljena. S partnerjem se bo lažje pogovorila in ga s tem tudi razbremenila, saj se lahko v takih okoliščinah počuti nemočnega oz. krivega za njene težave.
Zelo pomembno je, da partnerju preda ustrezne napotke, kako ji lahko pomaga, na primer z dodatno stimulacijo, z dodajanjem gelov za intimne predele, itd. Partner naj ve, kaj ji ugaja in tudi to, česa si pri spolnem odnosu ne želi. Če odnos tudi sicer temelji na ljubezni, zaupanju, vzajemnosti in spoštovanju, bo partner zmogel sprejeti ženskine želje ob spoznanju, da sta si v doživljanju spolnosti različna, verjetno pa tudi zato toliko zanimivejša.
Je odpravljanje težav dolgotrajen proces?
Včasih je to kratkotrajen, drugič dolgotrajen proces – odvisno od vzrokov težav in sprožilne dinamike. Zgodi se, da ženski oz. paru zadošča že edukacija in pogovor s področja spolnosti. To ju lahko razbremeni do te mere, da spolne aktivnosti lažje stečejo. Navadno se taka situacija pojavi tedaj, ko je v ozadju težav slabo poznavanje ženske ter moške anatomije, spolnosti in nespretnost pri izvajanju spolne aktivnosti.
Sta spoznavanje lastnega telesa in samozadovoljevanje priporočljivi?
Spoznavanje lastnega telesa je nujno. Saj tudi avtomobila ne moremo voziti, če ne vemo, kako ga prižgati, kaj je sklopka, kaj volan in kako se ga upravlja. Čeprav živimo v dobi računalnikov, spleta in v času, ko naj golota in spolnost ne bi bili več tabu, je nekaterim ženskam še vedno težko pogledati knjigo z golimi fotografijami, še težje pa jim je vzeti ogledalo in same sebe pogledati »od spodaj«. Vendar je to prvi korak k odkrivanju lastne spolnosti. Korak, ki bi ga morale narediti v obdobju otroštva in odraščanja, so te ženske iz različnih razlogov zamudile, preskočile ali potlačile.
Kaj pa uporaba testosterona in prihod »viagre za ženske«?
To je še en poskus odrivanja, poenostavljanja in medikalizacije ženske spolnosti. Ker jo pač že od nekdaj slabo razumemo in se je celo bojimo, si ne vzamemo časa, da bi žensko spoznali. Skušamo jo »zdraviti« in delovati na možgane, pa morda sploh ni bolna. Morda se le odziva drugače od tega, kar predvidevamo. Bolje, kot da iščemo bližnjice in hitre rešitve, bi bilo ženski sporočiti, naj si vzame čas zase in spozna sebe in svoje telo, preden posega po zdravilih.
Se veliko žensk spopada z omenjenimi motnjami? Naj poiščejo pomoč?
Mnogo žensk se v določenem življenjskem obdobju sreča s kakšno skrbjo ali težavo na področju spolnosti. Nekatere jo poskušajo bolj ali manj uspešno reševati s pomočjo spletnih forumov, ki so do ženskih tem velikokrat neprijazni in žaljivi. Druge spet poiščejo pomoč koga, ki se spozna tudi na ženske spolne teme (ginekolog, porodničar, psiholog, psihiater) ali pa naletijo na koga, ki se z žensko spolnostjo ukvarja zgolj za zaslužek. Žal je v Sloveniji malo strokovnjakov z ustrezno specialistično izobrazbo za obravnavo spolnih motenj. Zato zlasti ženskam, ki imajo na tem področju resnejše in dolgotrajnejše težave, svetujem, naj bodo pri izbiri strokovnjaka, ki se mu bodo zaupale, previdne in naj ne nasedajo hitrim in pretirano optimističnim rešitvam. Naj si vzamejo čas za izbiro strokovnjaka in naj se vsekakor obrnejo po pomoč, saj niso edine s temi težavami in tudi ne same.
Januar 2016
