Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Vzrok, zakaj rak nastane, še vedno ni dokončno znan. Diagnoza rak vedno sproži v človeku hudo stisko. Bolezen je zagotovo še vedno v vrhu glede doživljanja močnih čustvenih reakcij, ljudje pa se na bolezen odzovemo zelo različno.

Avtor: Saša Vrbančič

 

Asist. mag. Erika Matos, dr. med., se na Onkološkem inštitutu poglobljeno posveča bolnicam (in tudi bolnikom) z rakom dojke in pravi, da so dejavniki tveganja za nastanek te bolezni slabo poznani. Dedna oblika je redka, saj se pojavlja le pri 1–2 % vseh bolnic. Nekateri raziskovalci so prepričani, da je ob odkritju ta bolezen pogosto že sistemska. To pomeni, da so rakaste celice že vstopile v krvni obtok in preko njega dosegle druge organe, čeprav tega s preiskavami, ki so danes na voljo, pogosto ne moremo potrditi. In prav te »pobegle« celice so vzrok za ponovitev bolezni in nastanek oddaljenih zasevkov. Kljub temu pa gre v večini primerov za še nepoznane dejavnike, ki povzročajo spremembe v dednem materialu celice, le-te pa s tem pridobijo sposobnost nenadzorovane delitve in tvorbe oddaljenih zasevkov. Ozdravljivost mnogih vrst raka se je v zadnjih letih pomembno povečala. K temu je v prvi vrsti prispevalo zgodnje odkrivanje bolezni, kar je rezultat večje osveščenosti ljudi, skrbnega samoopazovanja in različnih preventivnih programov (v Sloveniji potekajo že trije: Dora, Zora in Svit). Po odkritju bolezni pa je najpomembnejše pravočasno in pravilno zdravljenje – zdravljenje, ki je usmerjeno in prilagojeno značilnostim posameznega bolnika oziroma značilnostim njegovega tumorja.

 

Diagnoza rak …

Diagnoza rak vedno sproži v človeku hudo stisko. Bolezen je zagotovo še vedno v vrhu glede doživljanja močnih čustvenih reakcij, ljudje pa se na bolezen odzovemo zelo različno. Depresivnost, pomanjkanje volje, občutek brezizhodnosti, opuščanje socialnih stikov, spremenjena samopodoba – vse to so spremljevalni dejavniki telesne bolezni, pravi dr. Zvezdana Snoj, dr. med., edina psihoonkologinja pri nas, ki vodi Oddelek za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Dejstvo je, da do potrjene diagnoze ljudje živijo povsem običajno vsakodnevno življenje, ki pa se obrne na glavo, ko zvedo, kaj jih je doletelo. Dr. Snojeva pravi, da ni nujno, da vsak, ki zboli za rakom, takoj potrebuje psihiatrično pomoč. Bolniki, ki so pozitivno osebnostno naravnani in imajo veliko sposobnost prilagajanja in so čustveno zreli, se lažje spopadejo z novim stanjem. Diagnoza rak je ena najbolj travmatičnih preizkušenj in čustvena prizadetost je normalen odgovor vsakega posameznika.

 

Depresija in strah

Pri bolnikih z rakom sta najpogostejši duševni motnji depresija in strah ali anksioznost. Pomembno je razlikovati med »normalno« stopnjo žalosti, ki je ob resni bolezni pričakovan pojav, in depresijo, ki je patološka oblika žalosti. Omenjeni motnji se lahko pojavita posamično ali pa v kombinaciji.

Znaki depresije so: brezvoljnost, neodločenost, izguba interesa za običajne dejavnosti, občutki pesimizma in krivde, nizko samospoštovanje, brezup, … Simptomi so škodljivi ne samo zaradi poslabšanja kakovosti življenja bolnikov, temveč vplivajo tudi na zmožnost prenašanja skrbi in vztrajanja bolnika pri napornem zdravljenju. Vplivi na izid bolezni so v takem primeru vedno negotovi. Spremljevalni simptomi depresije so lahko tudi vegetativni in somatski znaki: izguba apetita, sprememba telesne teže, različne nepojasnjene bolečine, motnje spanja, …

 

Včasih je depresija tako huda, da vodi bolnika celo do samomora. Samomor je pri rakavih bolnikih 2-krat pogostejši kot v splošni populaciji. Kar nekaj primerov je, ki dokazujejo, da je depresija ob raku pravzaprav hujša kot rak sam. Tovrstna prizadetost zagotovo potrebuje strokovno obravnavo. Obstajajo upravičene domneve, da je samomorilnost pri rakavih bolnikih podcenjena, čeprav točnega števila bolnikov, ki razmišljajo o samomoru, še vedno ne poznamo. Zato je pomembna obravnava rakavih bolnikov, da se presodi, kdaj so znaki izraz depresije, kdaj pa želijo bolniki prevzeti nadzor nad nevzdržnim bolezenskim stanjem. Mnogokrat so napredovana bolezen, slabo kontrolirana bolečina in predhodne duševne motnje predhodni poskusi samomora.

                                      

Depresija je pogosto neodkrita, a nujno potrebna zdravljenja

Velja zmotno prepričanje, da je depresija pri rakavem bolniku normalen pojav. Zaradi tega zdravniki depresije pri bolnikih velikokrat ne prepoznajo in je tudi ne zdravijo. Vendar depresija kot močno izražen simptom gotovo terja celosten pristop in takojšnjo obravnavo. Sogovornica poudarja, da je predvsem treba olajšati trpljenje ob bolezni, ki se vse prevečkrat šteje kot samoumevno.

 

Kako poteka zdravljenje depresivnega rakavega bolnika?

V procesu zdravljenja je zelo pomembno bolnikovo razumevanje bolezni in pripisovanje pomena bolezni. Zdravljenje depresivnega rakavega bolnika vedno poteka v kombinaciji farmakološkega zdravljenja in psihoterapije. Preden se zdravljenje začne, je treba pridobiti celotno bolnikovo anamnezo – morebitne zlorabe alkohola in drog, morebitne pretekle posamične epizode bolnikove depresije, družinsko obremenjenost s psihiatričnimi stanji. Predvideti pa moramo tudi posledice raka – tako ekonomske kot tudi socialne. Onkološki bolniki z depresijo se večinoma dobro odzivajo na zdravljenje z zdravili. Antidepresivov poznamo več vrst in zdravnik jih predpiše na podlagi stopnje in oblike depresije ter profil delovanja antidepresiva in seveda tudi glede na pacientov odziv na posamično zdravilo. Medikamentozno zdravljenje pa ni edino, ki ga potrebuje onkološki bolnik. Psihoterapija je ustrezna dopolnitev omenjenega zdravljenja. Več kot 40 terapevtskih metod, ki obstajajo za zdravljenje rakavih bolnikov, se je izkazalo kot koristnih, pri tem pa je vseeno, ali se izvajajo individualno ali v skupini. Psihoterapije ugodno vplivajo na vse omenjene težave, s katerimi se bolnik sooči ob diagnozi. Končni cilj je povečana samozavest in zavedanje, da se bolnik lahko uspešno spopade z boleznijo.

 

Prizadeti svojci

Neredko so svojci enako ali pa še bolj prizadeti kot pa rakavi bolniki, zato je treba prisluhniti tudi njim. Prav je, da sorodniki sodelujejo pri zdravljenju svojega obolelega člana, zavedati pa se moramo, da zaradi svoje prizadetosti ravno tako potrebujejo strokovno pomoč.

Posebne obravnave so potrebni tudi otroci staršev, obolelih z rakom, še posebno otroci bolnic z rakom dojke. Dr. Snojeva meni, da je prav, da situacije ne skrivamo pred njimi, ker bodo slej ko prej začutili, da je nekaj narobe, novonastalo situacijo pa si bodo razlagali po svoje, lahko tudi popolnoma napačno. Dejstva o bolezni razložimo njihovi starosti primerno.

 

Po prestani bolezni

Včasih je veljalo, da ozdravljen rak ne pušča posledic na psihi. To žal ne drži več, saj ozdravljeni kažejo višjo stopnjo psihiatričnih simptomov kot povprečna populacija. Ozdravljeni si morajo pridobiti zaupanje vase, se otresti strahu pred ponovitvijo bolezni, se navaditi morebitnega drugačnega fizičnega izgleda telesa, okrepiti samopodobo, ki je običajno močno načeta, … Vrnitev v prejšnje socialno okolje ne poteka z lahkoto, ampak terja ponovne prilagoditve. Ponovno je treba vzpostaviti komunikacijo in zaradi tega lahko nastane precej neprijetnih trenutkov.

 

Sistemsko zdravljenje raka dojke

Napredek medicine omogoča čedalje večjo ozdravljivost različnih vrst raka. Mag. Matosova poudarja, da sistemsko zdravljenje raka dojke obsega citostatsko ali kemoterapevtsko zdravljenje ter hormonsko in tarčno zdravljenje. Sistemsko zdravljenje pomembno poveča možnost ozdravitve in nudi večje možnosti za ohranitveno kirurgijo operabilnega in lokalno napredovanega raka dojke. Prav tako imajo bolnice z že razsejanim rakom dojke boljše možnosti zazdravitve ob dobri kakovosti življenja. Razvijajo nova zdravila, ki bodo verjetno še učinkovitejša. »Veliko si obetamo od novih bioloških in tarčnih zdravil, ki omogočajo bolj usmerjeno in posameznim biološkim značilnostim tumorja prilagojeno zdravljenje,« zaključi dr. Matosova.

 

Žal je rak dojke eden najpogostejših rakov pri ženskah in število bolnikov iz leta v leto raste. Zato sami storimo tisto, kar je v naši domeni – skrbimo za svoje zdravje in bodimo pozorni na vse vidne spremembe. Dlje časa trajajoče težave so gotovo vzrok za obisk zdravnika, zavedati pa se je treba, da je ozdravljivost različnih vrst raka iz dneva v dan večja.

 

Skrbimo za zdravo življenje tako v psihičnem kot fizičnem smislu, saj marsikatera osebna izkušnja potrjuje soodvisnost telesa in duše. Vpliv enega na drugo je vedno prisoten. In če se zgodi diagnoza rak, ne zadržujte stiske v sebi, ampak jo zaupajte zdravniku, da vam bo lahko pomagal in bo možnost ozdravitve zato večja.

 

Citat:

Znaki depresije so: brezvoljnost, neodločenost, izguba interesa za običajne dejavnosti, občutki pesimizma, krivde, nizko samospoštovanje, brezup, …

Spremljevalni simptomi depresije so lahko tudi vegetativni in somatski znaki: izguba apetita, sprememba telesne teže, različne nepojasnjene bolečine, motnje spanja, …

 

»Depresivnost, pomanjkanje volje, občutek brezizhodnosti, opuščanje socialnih stikov, spremenjena samopodoba – vse to so spremljevalni dejavniki telesne bolezni.«

 

September, 2008