Si želite, da bi imeli prečudovito čokoladno polt kot latino diva? Če po naravi nimate takšnega fototipa kože in ste dejansko rdečelasi ter pegasti oziroma svetle polti, se ne trudite, da bi takšno polt dosegli. Zakaj? Ni zdravo, na vas namreč preži maligni melanom in še rdeči boste kot kuhan rak. Zatorej raje bodite zadovoljni z gosposko belo poltjo, ki tudi ni od muh. Retro je znova moderno. O malignem melanomu, sončenju in o tem, kako odporni so na maligni melanom Slovenci, smo se pogovarjali s prof. dr. Markom Hočevarjem, dr. med., predstojnikom onkološke kirurgije na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.
Avtorica: Andreja Hergula
Predstavljamo si, da maligni melanom preži na tiste, ki cele dneve delajo na soncu ali se pogosto zaradi lepšega videza pražijo na plaži ali v solariju. Koliko resnice je v tem? Kdo je izpostavljen?
Ugotovljeno je, da 95 % melanomov ne bi nikdar nastalo, če ne bi bilo UV-žarkov. A izpostavljenost tem žarkom je kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled. Kmetje in fizični delavci, ki so nenehno na soncu, imajo manj melanoma kot tisti, ki so na soncu le občasno. Govorimo o dveh vrstah melanoma: eden je melanom na kronično izpostavljenih mestih (obraz, roke), drugi pa se pojavlja na mestih, ki se občasno izpostavljajo soncu. Pri tej vrsti melanoma je število novih primerov glede na vse vrste raka v zadnjih petdesetih letih precej naraslo. Spremenil se je življenjski stil, ljudje smo zadnja desetletja bistveno bolje živeli. Ob koncih tedna in enkrat do dvakrat letno smo si po štirinajst dni privoščili dopust na morju, kjer smo se sončili. Nekaj časa je v preteklosti še veljal ta trend zagorelosti …
Čeprav je v neki meri prisoten še zdaj …
A te miselnosti je dosti manj. Tu gre zahvala dermatologom, ki so začeli na to opozarjati. Če nadaljujem, melanoma na občasno izpostavljenih mestih, na trupu, zgornjih delih okončin, nogah včasih ni bilo. Včasih smo imeli te dele telesa bolj zakrite čez celo leto in smo delali v tistem okolju, za katerega smo bili prilagojeni. Značilni del te zgodbe so Avstralci, ki so potomci Ircev in Angležev. Prihajajo torej s področja, kjer je pogosto deževalo in je bilo megleno. Preselili so se v področje blizu ekvatorja, kjer je največ UV-žarkov in zato največja pojavnost melanoma.
Torej so Avstralci še vedno najbolj ogroženi …
Še vedno. Glede na vse druge je pojavnost pri njih dvakrat večja. Če pogledamo zemljevid Evrope, Slovenija bode v oči zaradi velikega števila novih primerov melanoma. Imamo namreč takšno pojavnost kot Skandinavci, nekje med 25 in 30 prebivalcev na 100.000 letno, v nasprotju z vsemi okoliškimi državami, Hrvaško, Češko, Avstrijo, severno Italijo, kjer je pojavnost za polovico manjša.
Zakaj?
Zaenkrat še ni razlage. Morda je še najverjetneje to, da je naša tradicija beleženja bolezenskih primerov večja kot drugje. Imamo enega najstarejših registrov raka na svetu.
Če imam po telesu veliko znamenj in opazim med njimi tudi malce večja, kdaj moram na pregled? Lahko stanje v grobem oceni tudi splošni zdravnik?
Lahko. Znamenja so običajno na delih, ki so občasno izpostavljena. V glavnem so na trupu, zgornjem delu rok in nog. Pri štiridesetih letih jih imamo normalno okrog 30 do 40. Če jih je več, je to znamenje za večje tveganje za melanom. Zgodaj se da ugotoviti, da so sumljiva tista znamenja, ki se sčasoma spreminjajo po obliki, velikosti, barvi. Lahko opazimo tudi znak »grdega račka« – če imamo petdeset znamenj in med njimi eno drugačno, je to lahko zelo indikativno. Takrat je treba k zdravniku.
Kaj pa potem, ko obstaja sum, da gre za maligni melanom … Katere preiskave mora opraviti pacient?
Treba je narediti diagnostični izrez z minimalnim varnostnim robom, ki je 2 do 5 milimetrov. To se izreže, da lahko napravimo histopatološko preiskavo. Patolog ugotovi, ali gre za melanom ali ne ter kako globok je. To pa je bistveni podatek za zdravljenje.
Kakšne so možnosti ozdravitve?
Melanom je rak, ki ima enega od najvišjih malignih potencialov. To pomeni, da je lahko že majhno število melanomskih celic smrtno. Ne glede na to je ta tumor eden najbolj ozdravljivih. Koža je namreč dovolj dostopna prostemu očesu in spremembe lahko prej opazimo. Če gledamo petletna preživetja, je melanom pri Slovencih na tretjem oz. četrtem mestu med najbolj ozdravljivimi raki. Po petih letih je 85 % bolnikov živih.
V katerem življenjskem obdobju se pojavlja ta rak?
Tega raka je seveda z leti več. A prvi vrh incidence se pojavi pri ljudeh v najaktivnejšem življenjskem obdobju med 30. in 50. letom. Smrtnost zaradi melanoma je tako pri njih, ko je drugih rakov še malo, na drugem mestu, za levkemijami.
Se lahko sami kakor koli zavarujemo pred tem, da bi dobili maligni melanom – poleg tega, da se izogibamo solarijem?
UV-žarki so v 95 % povezani z nastankom melanoma. Solarij zlasti v najobčutljivejšem najstniškem obdobju odsvetujemo. Problem je, da so takrat najstniki nedopovedljivi in so nagnjeni k temu, da bi bili radi lepi in zagoreli. Takrat naredijo največ škode, saj se melanociti v tisti fazi, ko se celice, iz katerih melanom nastane, delijo. Če se veliko delijo, lahko pride do mutacije, napake in se potem lahko ta manifestira v melanom.
Opozorimo še enkrat: najstniki …
… solarijev se popolnoma izogibajte!
UV-žarki pa imajo tudi ogromno pozitivnih lastnosti. Poleg tega da nam je na soncu prijetno, je vitamin D eden od zaščitnih faktorjev za mnoge vrste rakov, med drugim tudi za melanom. Sonca se ne izogibajte. Treba se je le zaščititi in se mu popolnoma izogibati le od 11.00 do 15.00, ko je sonce najvišje. Nosite pokrivala, očala, dolgo obleko ter zaščitni faktor od 15 do 20.
Kaj pa višji faktorji, so boljši?
Z višjimi faktorji ne bomo nič dodatno pridobili.
Kakšne oblike malignega melanoma poznamo v praksi?
Obstajajo štiri najpogostejše vrste. V 75 % primerov nas doleti povrhnje rastoči melanom, ki je pri belcih najpogostejši. Pri njem veljajo ABCDE-kriteriji (simetrija znamenja, rob, barva, premer, razvoj, op. n.), ki se dajo dovolj zgodaj prepoznati. Iz študij so odkrili, da ta rak zraste 0,1 milimetra na mesec. Torej imamo tri mesece časa, da opazimo spremembo in da to ne bo vplivalo na prognozo.
Drugi je nodularni melanom, prav tako se pojavlja pri belcih. Ta raste bistveno hitreje, tu pa kriteriji ABCDE ne veljajo. Zgodnje diagnostike tu še ni.
Tretji, letigo maligni melanom se pojavlja na kronično izpostavljenih mestih, predvsem na obrazu večinoma pri starejših ljudeh. Po navadi gre za spremembo v nivoju ostale kože. Na obrazu je svetlo rjava lisa, pega, ki se leta ne spremeni. Reče se ji »in situ melanom«. Ta še ni v fazi, ko zaseva. Če ga pustimo pri miru, se v 95 % nič ne razvije, le v 5 % nastane pravi melanom. Na enem mestu se ta pega odebeli in je temnejša. Takrat pa moramo biti pozornejši.
Akralni letiginozni melanom se v manj kot 5 % pojavi pri belcih. Nastane na stopalih ali pod nohtom. Tu ni nobenih kriterijev, pojavijo se nenavadne oblike, ki jih na teh mestih običajno ni. Čim prej je treba k zdravniku. Najpogostejši je pri črnopoltih ljudeh. Imel ga je tudi Bob Marley.
Kako bi laikom na kratko odgovorili na njihove »ugotovitve«?
»Dojenčki in malčki se morajo soncu izogibati, saj je za zdravje dovolj le 15 minut sonca na dan.«
Res je. S tem se sintetizira vitamin D, kar je nujno za normalen razvoj kosti, da ne bo rahitisa. Po drugi strani pa so otroci najobčutljivejši. Ko rastejo, z njimi rastejo tudi melanociti, se delijo. Zunaj morajo biti otroci seveda zaščiteni. Ne smemo jih pražiti, kot smo delali včasih. Največja škoda za nastanek melanoma se zgodi prav v tem obdobju! V najbolj vročem delu dneva ne smejo biti zunaj.
»Uporaba kreme za sončenje je popolna zaščita pred sončnim sevanjem. Če se z njimi namažemo na debelo, se lahko poleti sončimo po nekaj ur brez skrbi.«
Če ste zaščiteni s faktorjem 20, pomeni, da ste lahko dvajsetkrat dlje na soncu, kot bi bili lahko brez kreme. Koža je različno občutljiva, saj imajo nekateri več, drugi manj zaščite oz. melaninskega pigmenta pred UV-žarki. Črnopolti ljudje so zelo zaščiteni, saj imajo veliko zaščitnega pigmenta, pri rdečelasih pegastih belcih pa ga je malo. Če bo tak človek le nekaj minut izpostavljen soncu, bo že zelo pordečel. Zaščita s faktorjem 20 pomeni, da bo trajalo dvajsetkrat dlje, dokler bo do te opekline prišlo. Krema ni absolutna zaščita, zato moramo nositi pokrivala, dolge rokave.
»Saj se koža v zimskem obdobju regenerira od sončnega obsevanja.«
Ne drži. Z leti se UV-sevanje nabira, kopičijo se torej poškodbe dednega materiala, ko je teh zadosti, se pokažejo v obliki tumorja. Regenerirajo se le zgornje celice povrhnjice, melanociti pa ne.
»Dojenčki in malčki z določeno izpostavljenostjo soncu pridobijo podlago, da jih kasneje ne bo tako hitro opeklo.«
Pomembna je postopnost. Res je, da melanocite z UV-žarki stimuliramo. Ko smo nekaj časa na soncu, porjavimo. Ta pomeni, da se koža vname zaradi poškodbe, po drugi strani pa melanociti začnejo proizvajati več melaninskega zaščitnega pigmenta. Neka modrost v tej domnevi je, a bistvo je v postopnosti.
»Vsak ima kar nekaj materinih znamenj, pa kaj potem.«
Normalno število je do 40, eni jih imajo manj, drugi več. Materina znamenja so benigni melanocitni tumorji, ki so nerakavi. Če se ne spreminjajo, potem se ni treba obremenjevati.
»Ljudje svetle polti se lahko sončijo manj kot ljudje, ki imajo po naravi temnejšo polt.«
Obstaja več fototipov kože, označujemo jih s številkami od 1 do 6, tipe od 1 do 4 najdemo pri belcih. Tip 1 ima najmanj melaninskega pigmenta, to so rdečelasi, pegasti ljudje, ki imajo najslabšo zaščito. Ob sončenju nikdar ne postanejo lepo rjavi, temveč rdeči. Na drugi strani so mediteranski tipi, ki se lahko sončijo bistveno več.
»V oblačnem vremenu me sevanje ne more doseči v veliki meri.«
V mnogo manjši meri, a še vedno lahko. Zaščita je vseeno potrebna.
