Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Urin je produkt presnove in delovanja ledvic in ima povedno vlogo pri ugotavljanju stanja našega telesa. Zdravilci so že pred več kot 6.000 leti seč raziskovali, ga vonjali, opazovali barvo, količino, ga okušal in na različne načine analizirali. S spremembami na seču so povezovali določena stanja in bolezni. Danes urin preiskujemo bolj natančno, z laboratorijskimi analizami in mikroskopsko preiskavo. Kaj je urin, kaj nam pove in kakšen je njegov pomen za zdravje, je v pogovoru razkril Robert Kordič, dr. med., specialist urolog.

Avtor: Damijana Škrlj; Robert Kordič, dr. med., specialist urolog

Kaj urin sploh je in od česa je odvisno njegovo izločanje?

Urin ali seč je produkt delovanja ledvic. Ta parni organ ima pomembno vlogo pri vzpostavljanju ravnovesja v telesu. Vzdržuje volumen telesnih tekočin in krvni tlak, kislost telesa, omogoča izločanje presnovnih produktov iz telesa in zadrževanje za telo koristnih snovi. Zdrav odrasel človek izloči 1,5–2 l seča dnevno. Z njim se iz telesa izločajo odpadne snovi. Količina dnevno izločenega urina je odvisna od stopnje hidracije, količine dnevno zaužite tekočine, nekaterih zdravil in bolezni. Zdrav človek izloči več seča, če več pije oziroma manj, če pije manj. Manj urina lahko izloči, če ga manj nastane, če je odtok urina moten. To je večinoma posledica bolezni, ki motijo delovanje ledvic. S temi boleznimi se ukvarjamo pretežno urologi.

Kako pa je z analizo urina?

Analiza urina je ena izmed osnovnih, lahko dostopnih in relativno poceni diagnostičnih metod, ki veliko pove o splošnem stanju organizma. Pri svojem delu si z analizo urina pri postavljanju diagnoze pomagajo zdravniki različnih strok (splošni zdravniki, internisti, urologi, ginekologi, …). Urin lahko analiziramo pri navidez zdravem človeku (ki nima težav) ob preventivnih pregledih, pogosto pa urin analiziramo pri bolnikih z določenimi težavami. Urin ima fizikalne in kemične lastnosti, pod mikroskopom preiskujemo tudi usedlino urina.

Fizikalni pregled urina

Vključuje barvo, bistrost, specifično težo in osmolarnost ter pH. Običajno je urin bledo rumene barve. Na barvo vpliva koncentacija urina. Ko pijemo veliko tekočin, je brezbarven, ko smo izsušeni, pa je temnejši. Zdravila, hrana, presnovni produkti in okužba sečil lahko povzročijo drugačno barvo urina.

Druga fizikalna lastnost je bistrost urina. Običajno je urin bister. Moten urin se pojavi pri okužbah sečil, pri izločanju velike količine fosfatov v urinu (prehodno lahko po zaužitju večjih količin mleka). Urin ima določeno specifično težo) in osmolarnost (količina raztopljenih snovi v urinu).

Kislost urina ali pH je običajno med 4,5 in 8. Spremenjena je lahko pri nekaterih presnovnih boleznih. Lahko pa spremenjen pH urina poveča možnost nastanka kamnov v sečilih. Nekateri kristali se lažje sprijemajo v skupke, kamne pri določeni kislosti urina (npr. uratni kamni nastajajo v kislem urinu, struvitni v bazičnem).

Kemične laboratorijske metode

S pomočjo kemičnih laboratorijskih metod v urinu lahko ugotovimo prisotnost krvi, beljakovin, glukoze, ketonov, urobilinogena in bilirubina ter belih krvnih celic. Te snovi se v urinu zdravih oseb ne pojavljajo oz. se pojavljajo v majhnih količinah, več jih je v urinu pri določenih boleznih in stanjih.

Beljakovine se v urin izločajo vsak dan v majhnih količinah. Izločamo jih več pri nekaterih ledvičnih boleznih ali pa pri velikem presežku beljakovin v krvi. Ketoni se lahko pojavijo v urinu pri zapletih sladkorne bolezni in med stradanjem. Že stari Grki so s poskušanjem urina zaznali, da je urin lahko bolj sladek.

Glukoza je za telo koristna snov, hranilo in je ledvice ne izločajo v urin, ampak zadržujejo v krvi. Ko pa je glukoze v krvi preveč (sladkorna bolezen), pa se izloča tudi v urin. Prisotnost bilirubina v urinu lahko kaže na motnjo v delovanju jeter, prisotnost nitritov pa na bakterijsko okužbo sečil.

Pod povečavo mikroskopa pa proučujemo tudi usedlino urina. To je usedlina, ki nastane po centrifugiranju urina, in vsebuje celice, cilindre (odlitki ledvičnih tubulov), kristale, bakterije, glive in parazite. Urin pošiljamo tudi na citopatološke preiskave, kjer iščemo morebitno prisotnost rakavih epitelijskih celic. Pri odkrivanju vzrokov za nastanek kamnov zbiramo 24-urni urin, v katerem določamo prisotnost kreatinina, citrata, elektrolitov, … V toksikologiji se v urinu določa prisotnost drog in njihovih presnovkov.

Kaj pa drugi pojavi, npr. pojav krvi v urinu?

Pojav krvi v urinu imenujemo hematurija. Če je urin krvav že na pogled, govorimo o makrohematuriji, če pa kri v urinu zazna le laboratorijska preiskava, je to mikrohematurija. Pojav krvi v urinu ni normalen, zato lahko predstavlja resno obolenje. Mesto krvavitve je katerikoli del sečil, od ledvic do sečnice. Vzroki so lahko vnetne bolezni, tumorji, kamni, poškodbe. Ločimo nefrološki in urološki izvor hematurije. Na nefrološki izvor (bolezni ledvičnega parenhima) posumimo, ko v izvidu urina izstopa različna oblika eritrocitov (dizmorfni eritrociti), proteinurija (pojav večje količine beljakovin v urinu) in pojav cilindrov v usedlini urina. Urologi se pri svojem delu pogosto srečujemo z bolniki, ki so napoteni na pregled zaradi hematurije. Pri ugotovitvi vzroka so nam poleg pogovora in kliničnega pregleda v pomoč laboratorijske analize krvi in urina, slikovna diagnostika (ultrazvok, intravenska urografija, računalniška tomografija – CT) in nekatere invazivne preiskovalne metode, npr. cistoskopija.

Urinska slika torej niti ni tista, na podlagi katere bi splošni zdravnik pošiljal naprej bolnike, temveč jih naprej pošilja predvsem zaradi težav, s katerimi se bolnik srečuje?

Splošni zdravniki lahko določena urološka stanja in bolezni že sami ugotovijo in tudi uspešno zdravijo. Ko pa je njihovo znanje in zmožnost ukrepanja presežena, se odločijo za napotitev bolnika k ustreznemu specialistu. En sam izvid analize urina je verjetno premalo za napotitev bolnika. Gre za sklop splošnega stanja bolnika, izvidov preiskav, trajanja in intenzitete težav, neuspeha ali nezmožnosti zdravljenja. 

Pogosto se poudarja pravilnost jemanja urina …

Navodila za jemanje urina pri moškem, ženski in dojenčku oz. majhnem otroku so podana precej natančno. Moški mora, če ni obrezan, kožico potegniti preko glavice in glavico očistiti z antiseptičnim sredstvom (a ne z alkoholom). Prvi curek zavrže, nato pa srednji curek zbere v sterilno stekleničko. Pri moških s kroničnim vnetjem prostate zbiramo urin v štirih ločenih lončkih. Prvi curek urina predstavlja stanje sečnice, drugi mehurja, tretji vzorec predstavlja izloček po masaži prostate, četrti pa urin po masaži prostate. Na ta način lahko sklepamo na mesto in vrsto vnetja sečil pri moškem.

Ženska naj bi si pred oddajanjem urina razprla sramne ustnice, jih dobro očistila in srednji curek namenila za analizo, prvega pa zavrgla. Pri ženskah z menstruacijo je analizo urina težje opraviti, saj lahko pride do onesnaženja z menstrualno krvjo. Tudi sicer je zaradi anatomskih razmer pri ženskah večja možnost onesnaženja vzorca urina z bakterijami, ki so v okolici sečnice. Njihova sečnica je krajša, širša, zunanje ustje sečnice je bližje zadnjični odprtini.

Majhni otroci urina ne morejo dati sami, zato se jim na očiščeno spolovilo prilepi urinsko vrečko, urin pa se zbere v za to namenjen zbiralnik. Tudi pri njih je možnost onesnaženja večja.

Natančneje se urin odvzame s kateterizacijo, najbolj natančno pa s punkcijo mehurja. Te metode se zaradi invazivnosti redko poslužujemo. 

Kako nastanejo kamni sečil in kdaj sumimo, da so prisotni?

Na nastanek kamnov v sečilih vplivajo številni dejavniki. V urinu se pojavljajo kristali. Ko je koncentracija kristalov dovolj velika, se ti sprijemajo v kamne. Lažje se sprijemajo v določenih pogojih, npr. pri določeni kislosti urina, večji koncentraciji kristalov v seču, … Nekateri ljudje so bolj dovzetni za nastanek kamnov. Vemo, da se kamni pogosteje pojavljajo pri presnovnih boleznih (putika), po črevesnih operacijah ter po določenih boleznih sečil. Tudi dehidracija (premajhen vnos ali prevelika izguba tekočin) poveča možnost nastanka kamnov. Prav tako je pomembna sestava hrane, uporaba zdravil.

Kamni so različne sestave. V usedlini urina pri posameznikih s kamni sečil najdemo kristale urata, cistina, … Največ je kamnov kalcijevega oksalata. Ljudje, ki imajo kamne sečil, so lahko brez težav. Takrat kamne odkrijem naključno s slikovnimi preiskavami (ultrazvok, rentgensko slikanje) ali z laboratorijskimi preiskavami (analiza urina). Tipične težave s pojavom  bolečin nastanejo, ko se kamni izločajo skozi ožje dele sečil (sečevod). Splošni preventivni ukrepi za preprečevanje nastanka kamnov sečil vključujejo pitje zadostne količine tekočin (2–3 l/dan), v prehrani je treba omejiti uživanje soli in živalskih beljakovin.

Kako se sploh kamni razbijajo oziroma kako se izločijo skozi telesne odprtine in kako je s preventivo pred njihovim nastajanjem?

Večina kamnov se iz telesa izloči spontano. Uspeh spontane izločitve je odvisen od velikosti, števila, lege kamnov in anatomskih razmer sečil. Kadar je njihovo izločanje oteženo, le-to lahko pospešimo z bolj ali manj invazivnimi metodami. Najmanj invazivna metoda je zunajtelesno drobljenje. Posebna naprava omogoča prenos udarnih valov na človeško telo. Tehnologija je računalniško podprta, tako da kamen s pomočjo ultrazvoka ali rentgenskih žarkov natančno lociramo in je jakost udarnih valov največja na mestu, kjer se kamen nahaja. Tako kamen lažje razbijemo in manj poškodujemo okolna tkiva. Operativne metode odstranitve kamnov so lahko minimalno invazivne ali klasične operativne metode.

Na katere bolezni se lahko sklepa na podlagi analize urina?

Postavljanje diagnoze je včasih detektivsko delo. Sestavne dele uganke je treba zložiti v celoto, pri čemer je enota te celote tudi analiza urina. V pomoč nam je pri boleznih ledvic, okužbah, poškodbah, kamnih in tumorskih boleznih sečil. Pri vseh teh boleznih pa je izvid urina lahko povsem normalen. Postavitev diagnoze le na podlagi izvida urina praviloma ni mogoča (vsaj natančne diagnoze ne), lahko pa se prepleta več bolezni, ko na primer tumor sečnega mehurja spremlja še bakterijska okužba. Takrat uspešno pozdravimo okužbo, spregledali pa bi lahko maligno obolenje. Za taka stanja urologi vemo in smo nanje še posebej pozorni.

Naletela sem na izraz urinska kultura. Kaj je to?

Ob sumu na vnetje sečil damo urin na gojišče, da se v urinu prisotne bakterije razrastejo v kolonije. To omogoča natančno določitev tipa bakterij. Hkrati se preizkuša občutljivost bakterij na testirane antibiotike. Bolniku z vnetjem sečil predpišemo antibiotik, vendar vnaprej ne vemo, če je to zdravljenje ustrezno. Govorimo o t.i. izkustvenem zdravljenju. Na osnovi izkušenj pričakujemo, da je izbrano zdravilo ustrezno. Šele na podlagi preiskave urinokulture lahko z gotovostjo trdimo, ali so naši antibiotiki res ustrezni. Če zdravilo ni ustrezno, se antibiotik zamenja. Bakterije postajajo vse bolj odporne na antibiotike, zato je pri njihovi izbiri potrebna pazljivost. Eden od vzrokov za večjo odpornost bakterij je namreč tudi nekritična raba antibiotikov.

Kaj pa je s preiskavo urina pri nosečnicah?

Pri nosečnicah so preiskave urina rutinske. O tem bi lahko povedali več kolegi ginekologi. Izoliran pojav bakterij v urinu v odsotnosti težav imenujemo asimptomatska bakteriurija. Običajno je ne zdravimo. Pri nosečnicah pa lahko vodi do zapletenih okužb sečil in zapletov v nosečnosti, splava, prezgodnjega poroda, nizke porodne teže. Tudi pojav beljakovin v urinu je lahko pri nosečnici znak razvijajočega HELPP sindroma, ki je nujno stanje.

Kdaj je urinska slika sploh alarmantna?

Pojem alarmantna urinska slika ne obstaja. Izvid urina je lahko zelo »grd«, pa ne gre za resno obolenje. Po drugi strani pa je lahko pri resnih boleznih in stanjih izvid urina popolnoma normalen. V medicini diagnoze ne postavljamo na osnovi enega izvida. Vedno gre za kombinacijo težav, ki jih opisuje bolnik, kliničnega pregleda in dodatnih preiskav. Upoštevamo tudi možnost laboratorijskih napak. Če izvidi niso v skladu s stanjem bolnika, jih ponovimo.

Mogoče še vaša razmišljanja …

Medicina je živa veda in se stalno razvija. Tehnologija današnjega časa nam je zdravnikom pri postavljanju diagnoze v veliko pomoč, zato na delo naših predhodnikov gledam z velikim spoštovanjem. Po drugi strani pa smo danes v Sloveniji zdravniki preobremenjeni. Dnevno lahko pregledamo nekajkrat več bolnikov kot dovoljujejo standardi. Možnost napak je tako večja, bolniki so nezadovoljni, saj niso obravnavani ob naročenih urah, pregledani pa so hitro, obravnava ni celostna. Tak način dela je velika frustracija tudi za nas zdravnike. To pa so že politična in ekonomska vprašanja. Posamezniki smo sami odgovorni za svoje zdravje, pri čemer se vsak odloči za svoj življenjski slog. Pomembno je, kaj in koliko jemo, pijemo, koliko se gibamo, kako na nas vpliva stres, … Ob vsem tem se je treba zavedati, da se zdravja ne da kupiti.

Ne spreglejte

korona testiranje prebolevnost
Smernice in navodila, kako ravnati glede covida-19, se spreminjajo iz tedna v teden. To je dobrodošlo, saj je covid-19 bolezen,
Preberi več
Srčno popuščanje je kronična, praviloma napredujoča bolezen srčne mišice. Gre za okvaro mišičnih celic srca, zaradi katere pride do pešanja.
Preberi več
Za normalno, zdravo vaginalno mikrofloro žensk je značilna zapletena ekologija mikroorganizmov, kjer prevladujejo probiotiki, vrste bakterij iz rodu Lactobacillus. V
Preberi več
V Sloveniji vsako leto odkrijejo 1400 novih primerov raka dojk, od tega je 6 do 8 % primarno razsejanega raka. Ta
Preberi več
Dojenje je za dojenčka najboljša izbira Dojenje je za dojenčka najboljša izbira. Za dojenčka materino mleko predstavlja optimalno prehrano, ki
Preberi več
Brez čakanja, s popolno organizacijsko podporo ter v mreži zanesljivih in strokovnih izvajalcev Oguljena fraza, star pregovor, ki smo ga
Preberi več
prepoznajte KVČB
Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je imunsko pogojeno vnetje prebavnega trakta. Gre za kronično, napredujočo bolezen, ki ima različno dolga
Preberi več
Revmatoidni artritis je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki prizadene sklepe, vezivno tkivo, mišice in kite. Pojavi se lahko v kateri
Preberi več