Potrebe po pitju so zelo različne, odvisno je od zunanje temperature, telesne dejavnosti … Pogosto slišimo in beremo priporočila, da naj bi spili čim več. Da se telo s pitjem tekočine »prečisti«, da lažje hujšamo, da je to dobro za naša sečila ipd. Nekateri ljudje resnično spijejo premalo tekočine, so pa ljudje, ki je spijejo preveč. Nekateri ljudje nimajo pravega merila, koliko naj bi je sploh spili. Po mnenju zdravnikov naj odrasla oseba ne bi spila več kot tri litre tekočine na dan.
Avtorica: Maja Korošak
Naš sogovornik, prof. dr. Tomaž Kocjan, dr. med., s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, razloži, da ustreznost vnosa tekočine najlažje ocenimo tako, da izmerimo količino izločenega urina. Torej pomembnejše od vprašanja, koliko je normalno, da pijemo, je vprašanje, kakšna je normalna količina izločenega urina. Koliko torej? »Odrasla oseba normalno izloča do tri litre urina na dan ali natančneje 40 mililitrov na kilogram telesne teže.« To pomeni, da lahko spijemo dobre tri litre tekočine, saj se del te iz telesa izloča tudi skozi dihala in kožo. Če količina izločenega urina presega omenjeno količino, lahko gre za bolezensko stanje, ki ga imenujemo poliurija.
Vzroki poliurije
Kot pove dr. Kocjan, so vzroki poliurije zelo različni. »Poliurija je lahko posledica tako imenovane osmotske diureze, ko gre za izločanje urina, ki je gost, ker so v njem topljenci. Ali pa vodne diureze, kjer gre pretežno za izločanje vode. Zato pri iskanju vzrokov najprej pogledamo, ali je urin koncentriran ali razredčen. Če je koncentriran, je najpogostejši vzrok za pretirano izločanje urina neurejena sladkorna bolezen. V urinu je v tem primeru veliko glukoze. Osmotsko diurezo povzročajo še nekateri drugi, redkejši, manj pomembni vzroki.« (Diureza je proces nastajanja in izločanja urina v ledvicah.)
Kot rečeno, pri vodni diurezi je urin razredčen in poliuričen človek ga izloča v velikih količinah. Zakaj pride do tega stanja? Dr. Tomaž Kocjan: »Izločanje vode je regulirano tako, da je naše telo zaščiteno pred izsušitvijo ali dehidracijo oziroma konkretno pred zvišanjem plazemske osmolalnosti nad dovoljeno mejo. (Osmolalnost pomeni število osmotsko aktivnih delcev v raztopini.) Plazemsko osmolalnost zaznavajo osmoreceptorji, to so posebne celice, ki se nahajajo v hipotalamusu.« (Hipotalamus je del možganov, ki predstavlja povezavo med živčnim in hormonalnim sistemom; sprejema živčne dražljaje iz osrednjega živčevja in posreduje hormonske dražljaje v hipofizo.) »Ko osmoreceptorji zaznajo, da osmolalnost narašča, da torej obstaja nevarnost dehidracije, se sprožita dva mehanizma.«
»Prvi mehanizem je, da hipotalamus začne izločati antidiuretični hormon, ta potuje v zadnji reženj hipofize in se izloči v kri. Učinkuje na ledvične tubule, kjer poveča prepustnost celic ledvičnih zbiralcev za vodo. Izločanje vode in s tem količina urina se na ta način zmanjšata. Drugi mehanizem, ta se sproži nekoliko kasneje kot izločanje antidiuretičnega hormona, je občutek žeje. To pomeni, da človek zazna žejo in vnese tekočino v telo.«
Tri različne motnje
V teh dveh mehanizmih pa po besedah dr. Tomaža Kocjana lahko nastopijo tri različne motnje. »Prva motnja je centralni diabetes insipidus, ki nastane zaradi pomanjkanja antidiuretičnega hormona. V tem primeru hipotalamus iz različnih bolezenskih vzrokov ne izloča antidiuretičnega hormona. Bolnik zato stalno izloča velike količine urina. Če ima prost dostop do vode, lahko primanjkljaj tekočine v telesu kompenzira s pitjem,« razlaga dr. Kocjan in nadaljuje z opisom druge motnje. »Druga motnja je nefrogeni diabetes insipidus, ko je antidiuretičnega hormona sicer dovolj, a se ledvice nanj ne odzovejo ustrezno. Posledice so enake, kot že omenjeno.«
Tretja motnja je po besedah našega sogovornika pretirana žeja, pri čemer človek pije preveč tekočine. »To imenujemo primarna polidipsija, gre za pitje čezmernih količin tekočine, ki je večinoma psihogene narave, zato stanje večinoma enačimo s tako imenovano psihogeno polidipsijo, kar pomeni, da človek začne pretirano piti iz duševnih razlogov. Včasih gre za posledico psihoze, pogosteje pa človek na ta način blaži stresni položaj ali notranjo stisko. Ker je sposobnost ledvic za redčenje urina omejena, lahko v skrajnih razmerah, ko posameznik naenkrat spije zelo veliko vode, pride do smrtno nevarne zastrupitve z vodo. Dr. Kocjan ob tem dodaja, da lahko takšni bolniki sicer brez posledic postopno zmanjšajo vnos tekočine, če gre za duševni vzrok oziroma psihiatrično bolezen.
Če bi enako ravnali bolniki, ki imajo težave z antidiuretičnim hormonom, pa bi seveda prišlo do hude dehidracije. Izjemno redko ima pretirano pitje organski vzrok, ko v hipotalamusu, v centru za žejo, zraste tumor, ki center stimulira tako, da povzroča občutek velike žeje.«
Diagnosticiranje
Prvi ukrep pri diagnostiki poliurije je, da ugotovimo, kolikšno količino urina bolnik dejansko izloči. Poliurijo moramo namreč razlikovati od polakisurije, ki pomeni pogosto izločanje manjših količin urina, poudarja dr. Kocjan. »Celotna količina izločenega urina v teh primerih namreč ne preseže treh litrov.«
Upoštevamo tudi, da določena zdravila lahko vplivajo na povečano izločanje tekočine. Diuretiki npr. namerno povečajo izločanje tekočine. Osnovne preiskave obsegajo še merjenje krvnega sladkorja, dušičnih retentov za oceno ledvične funkcije in vsebnosti različnih elektrolitov v krvi. Če osnovne preiskave potrdijo poliurijo zaradi povišanega sladkorja, bolnik sodi k diabetologu. Z natančno diagnostiko pretirane vodne diureze se ukvarja endokrinolog.
Piti ali ne piti?
Kako zdravnik gleda na priporočila po pitju čim več tekočine? Dr. Tomaž Kocjan: »Pitje zadostne količine tekočine dokazano zmanjša tveganje za ponovni nastanek ledvičnih kamnov. Dokazano je tudi, da pitje tekočine lahko pomaga pri hujšanju. Pri pitju kljub temu ni potrebno pretiravati in spiti pet litrov na dan. Nasprotno veliko ljudi, še posebno starejših, spije bistveno premalo tekočine. Svetujemo torej zmeren vnos, ki pa ga je treba ustrezno povečati med telesno dejavnostjo in ob višjih temperaturah v okolju.«
Kaj bi lahko večje uživanje tekočine v daljšem obdobju povzročilo? »Bolniki s primarno polidipsijo si sperejo hipertonično sredico, ki je zadolžena za koncentriranje urina, zato se ta mehanizem prehodno poslabša. Bolniku z diabetes insipidusom, ki mora stalno piti velike količine tekočine, se zaradi tega spremeni način življenja. Okolica se odzove odklonilno, moti ga tudi nočno zbujanje, ko mora piti in hoditi na vodo, zato se lahko pojavijo še duševne motnje.«
Diabetes insipidus
Čeprav ima diabetes insipidus podobno ime kot sladkorna bolezen in imata nekaj skupnih simptomov, nista povezana. Glavna kazalca diabetes insipidusa sta prekomerno pitje (polidipsija) zaradi hude žeje in prekomerno izločanje urina (poliurija). V večini primerov je vzrok bolezni moteno izločanje antidiuretičnega hormona. Lahko se pojavi tudi zaradi neodzivnosti ledvic na ta hormon ali v redkih primerih zaradi njegove pretirane razgradnje med nosečnostjo (gestacijski diabetes insipidus).
Kateri so vzroki? Vodno ravnovesje v telesu je odvisno od količine tekočine, ki jo popijemo in izločimo. Hormon, ki regulira naše vodno ravnovesje, se imenuje antidiuretični hormon. Tvori se v hipotalamusu, shranjuje pa v hipofizi, od koder se po potrebi izloča v kri. Stimulus za izločanje antidiuretičnega hormona v kri je dehidracija zaradi pomanjkanja vode v telesu (v ledvicah zaradi učinka antidiuretičnega hormona lahko poteka reabsorpcija vode in koncentriranje urina, kar zmanjša izgubo vode iz telesa).
Bolezen ima več oblik.
Prva je centralni diabetes insipidus (pridevnik centralni se nanaša na centralni živčni sistem, ker je vzrok poškodba hipotalamusa zaradi kirurškega posega, poškodbe glave, tumorja, meningitisa; taka poškodba onemogoči normalno tvorbo, shranjevanje in izločanje antidiuretičnega hormona. Druga je nefrogeni diabetes insipidus (vzrok je v dednem genetskem obolenju ali pa kroničnem obolenju ledvic, zaradi česar pride do neodzivnosti ledvic na antidiuretični hormon; pogosteje obolevajo moški).
Tretji je gestacijski diabetes insipidus (pojavi se samo med nosečnostjo, kjer poseben encim iz placente (posteljice) razgradi materin antidiuretični hormon).
Kako lahko ločimo med primarno polidipsijo in diabetes insipidusom? Pri slednjem, predvsem centralnim, bolnik jasno ve, kdaj je pričel več piti. To se zgodi, ko se izločanje antidiuretičnega hormona zmanjša zaradi zmanjšanja kritične mase celic, ki izločajo ta hormon. Pri psihogeni polidipsiji bolnik običajno postopno povečuje vnos tekočine. Sprva se ti bolniki ne zbujajo in ne pijejo ponoči. Ker pa sčasoma pride tudi do tega, je ločevanje večinoma bolj zapleteno in je v domeni endokrinologa.
ABC
A Pomembno je, koliko urina izločimo, in ne toliko, koliko tekočine spijemo.
B Antidiuretični hormon, ki nastaja v hipotalamusu, vpliva na izločanje urina.
C Psihogena polidipsija pomeni, da človek začne pretirano piti iz duševnih razlogov.
