Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Izguba otroka pred 20. tednom nosečnosti, t. i. spontani splav, je zagotovo ena najbolj tragičnih izkušenj v življenju ženske. Že zaradi družbenih dejavnikov in pričakovanj pa ostane pogosto tudi zamolčana skrivnost. Ob tem si ženske postavljajo številna vprašanja, ki se ozirajo na smisel, smrt pa tudi krivdo in se ne zavedajo, da gre za povsem normalen biološki proces. Psihološki odzivi ženske lahko otežijo proces spoznavanja, obenem pa tudi skrhajo vezi med partnerjema. O tem je prepričana tudi specializantka integrativne psihoterapije Jana Potočnik, ki se že osem let sooča z najrazličnejšimi posledicami izgube in žalovanja ter s tem povezanih depresij.

Avtorica: Nika Arsovski

Sprejemanje in izražanje pripomoreta k prebolevanju

Spontani splav je za večino žensk zelo boleča in težka izkušnja. Izguba še nerojenega otroka je izguba posebne vrste, ki se razlikuje od vseh ostalih izgub. Pomeni izgubo še ne doživetega, izgubo upanja, načrtov, želja in sanj, ki so se prebudile z zanositvijo. Čustveni odzivi na splav so različni in se razlikujejo glede na posameznico. Zelo pogosto in pričakovano je, da ženska občuti globoko žalost in obup, postane razdražljiva in jezna, lahko se pojavi strah, da ne bo mogla ponovno zanositi ali donositi otroka, občuti strah pred ponovno izgubo ali doživlja občutek krivde, da je sama odgovorna za povzročitev splava.

Normalen in hkrati zdravilen psihološki odziv na izgubo je žalovanje, ki poteka v več fazah: šok, otopelost in zanikanje; jeza; pogajanje; depresija in sprejemanje. Čeprav so faze žalovanja univerzalne, ljudje žalujemo na različne načine. Veljajo kot vodilo za žensko, da izgubo lahko predela, jo preboli in se osvobodi z njo povezane bolečine. V procesu žalovanja je pomembno, da si dovolimo čutiti boleče občutke ter da jih imamo možnost izraziti v pogovoru z ljudmi, ob katerih se počutimo varno in sprejeto.

Šele sprejemanje in izražanje žalosti pomaga, da bolečino izgube lahko prebolimo. Pomembno je tudi, da si ne postavljamo časovnih omejitev, do kdaj imamo »pravico« čutiti, kar čutimo, ter da zaupamo procesu naše duševnosti, da bo žalovanje trajalo toliko časa, kot ga potrebujemo. Za sam proces žalovanja načeloma ne potrebujemo pomoči specialista. Kar potrebujemo, so odnosi z ljudmi, ki so sočutni, prisotni in nas ne poskušajo »popravljati« ali pregovoriti, naj čutimo nekaj, česar ne čutimo.

Splav lahko privede do težav v partnerskem odnosu

Pri žalovanja lahko pride do odklonov, kar proces predelave in ozdravitve zaplete. Na motnje v procesu žalovanja močno vpliva to, da je izguba po splavu ena od najbolj spregledanih in zanikanih izgub. Ker je bitje živelo v ženskem telesu in ni zunanjih znamenj, da je otrok sploh kdaj obstajal, okolica pogosto ne prepozna ali ovrednoti pomembnosti izgube.

Ženske ostanejo brez izrazov sočutja, brez obredov slovesa ter brez potrebne opore, da bi o svoji stiski lahko spregovorile. Ženska je v svojih občutjih tako zelo sama in nima nobenih možnosti, da bi jih kje izrazila, predelala in se jih tako osvobodila. Ko ni prepotrebne opore, razumevanja in sočutja, boleča čustva potlači, kar je eden izmed glavnih vzrokov za pojav depresivnega razpoloženja. Neizražena čustva se zrcalijo v stikih s partnerjem, ostalimi družinskimi člani, prijatelji in sodelavci in vplivajo na poslabšanje odnosov.

Normalno je, da ženska oporo in tolažbo pri predelovanju izgube išče pri svojem partnerju. Moški prav tako občutijo izgubo še ne rojenega otroka, vendarle pa izgube ne doživljajo enako. Proces navezovanja moških na otroka je drugačen kot pri ženskah, običajno se zgodi kasneje, zato tudi čustva ob izgubi niso tako intenzivna. Če moški ne sprejema čustev partnerice in ji zato ne nudi opore, lahko med njima pride do nerazumevanja ter posledično do številnih nasprotovanj in sporov. Vprašanje je, kako bo partnerska zveza dveh prizadetih oseb obvladala bolečo izkušnjo. V veliki meri je to odvisno od stopnje njune čustvene zrelosti, sprejemanja ter opore, ki jo nudita drug drugemu. Kadar med njima prihaja do večjih nesoglasij, je priporočljiva partnerska psihoterapija.

Nekatere čustva tudi potlačijo globoko v sebi

Ko ni prostora, da bi se soočila z bolečino, se poskuša zamotiti, pozabiti, pozabo in mir pa lahko išče v prekomernem delu, iskanju užitkov v hrani, pomirjevalih, uspavalih ter drugih oblikah odvisnosti. Ta vedenja sicer prinesejo trenutno olajšanje, a položaja ne rešijo, temveč vplivajo na to, da ženska živi s potlačeno žalostjo v sebi še leta in leta. Da do tega ne bi prišlo, je pomembno, da si poišče podporo znotraj varnega terapevtskega odnosa ali društev, ki se ukvarjajo s pomočjo ženskam po splavu.

Na moten proces žalovanja poleg pomanjkanja podpore drugih ljudi močno vpliva tudi naš odnos do lastne ranljivosti, ali torej ženska sama sebi dovoli čutiti in izražati boleče občutke, ki jih doživlja po splavu. Ravnanja z lastnimi čustvi se naučimo v zgodnjem otroštvu in je odvisno od tega, kako so se nanje odzivali naši skrbniki. Ženska, ki je v zgodnjem otroštvu izkusila, da njena čustva niso pomembna, da ni nikogar, ki bi ji nudil pomoč, ali celo, da jo izražanje čustev ogroža, bo čustva potlačila, navzven pa delovala kot močna in neprizadeta ter ne bo iskala opore v stiku z drugimi ljudmi.

Tudi v tem primeru ne pride do procesa žalovanja in obstaja velika nevarnost, da bo sčasoma postala depresivna. Do depresivnega razpoloženja lahko pride kmalu po splavu ali pa šele leta kasneje, ko sama niti ne najde več prave povezave, zakaj čuti, kar čuti. V primeru lastnih notranjih prepovedi, da bi občutili in izrazili boleča čustva, dobronamerni nasveti ne pomagajo, saj gre za globlje notranje konflikte. Ko pride do motenega procesa žalovanja in posledično depresivnega razpoloženja, je priporočljivo poiskati pomoč terapevta, ki razume notranjo dinamiko in funkcijo obrambnih mehanizmov in nam lahko pomaga pri njihovem razreševanju.

Posttravmatska stresna motnja?

Splav sam po sebi še ne pomeni, da bo pri ženski prišlo do simptomov posttravmatske stresne motnje (PTSM), ki nastane kot odziv na hudo stresne in travmatske dogodke. Simptomi PTSM so številni in se kažejo kot intenzivni in vsiljivi spomini na travmatski dogodek, nočne more, intenzivne čustvene in telesne reakcije ob pojavih, ki spominjajo na dogodek, neprestano izogibanje dražljajem, ki so povezani s stresnim dogodkom, izbruhi jeze, razdražljivost, stalna mišična napetost, nespečnost, slabša koncentracija, pretirana budnost in pozornost, nezaupanje, preplavljenost s čustvi, otopelost, občutki nemoči in obupa, tesnoba in panični napadi, depresija, sram, občutek nevrednosti, zloraba substanc, motnje hranjenja, samopoškodbeno vedenje, misli na samomor.

Ženske, pri katerih se ti simptomi pojavijo, so praviloma že doživele enega ali več travmatskih dogodkov v preteklosti, ki pa jih nikoli niso imele možnosti predelati. Nepredelana travma, pogosto gre za nepredelano izgubo, ostane zapisana v našem spominu in telesu ter živi naprej. Splav deluje kot sprožilec, ki obudi travmatične spomine, ki jih oseba doživlja, kot da se dogajajo zdaj. V primeru simptomov PTSM je pomembno poiskati pomoč za to usposobljenega terapevta in čim prej začeti z zdravljenjem travme.

Če se vaša bližnja oseba sooča z izgubo otroka, se izogibajte besednim zvezam, ki bodo v ženski povzročile še dodatno nelagodje. Pustite ji, da spregovori, sprejmite njene solze in spoštujte njeno žalost. Z majhno pozornostjo lahko nakažete, da vam ni vseeno, lahko je to že topel objem ali pa samo stisk roke. Z obiskom in svojo pozornostjo jo opozorite, da ste ji na voljo in da se lahko zanese na vas.

Normalno je, da ženska oporo in tolažbo pri predelovanju izgube išče pri svojem partnerju.  Moški prav tako občutijo izgubo še nerojenega otroka, vendarle pa izgube ne doživljajo enako. Proces navezovanja moških na otroka je drugačen kot pri ženskah, običajno se zgodi kasneje, zato tudi čustva ob izgubi niso tako intenzivna.

 

Oktober 2016

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja