Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Katja Šibli, dr. med., spec. interne medicine, opravljen ima tudi evropski subspecialistični izpit za angiologijo, je zaposlena na Oddelku za žilno kirurgijo Splošne bolnišnice v Celju, ultrazvočne preiskave pa opravlja v ambulantnem Centru za bolezni ožilja. V tem centru delajo skupaj internisti, kirurgi in tudi nevrologi. Takšen multidisciplinaren pristop je v Sloveniji edinstven in po besedah dr. Šibli se je izkazal za zelo dobrega. Način dela so povzeli po razvitih zahodnoevropskih državah in ZDA. Žilne bolezni so namreč interdisciplinarno področje, saj žile okvarjajo internistične bolezni.

Kdaj na ultrazvok?

V katerih primerih se pacienta napoti na ultrazvočne preiskave arterij in kdo napotuje? »Simptomov pri okvari arterij na nogah je veliko, če gre za okvaro vratnih žil, pa simptomov ni oziroma se ti pokažejo v obliki možganske kapi, prehodne izgube vida (t. i. Amaurosis fugax) ali pa prehodne izgube motorike na rokah in nogah. Na ultrazvočno preiskavo vratnih arterij napotujejo nevrologi, osebni zdravniki in kardiologi. Osebni zdravniki takrat, ko ima bolnik določena zdravstvena stanja, ki vplivajo na kakovost žil. Najbolj običajno je to povišan krvni tlak, zvišana raven maščob v krvi, sladkorna bolezen, zadnji dejavnik tveganja pa je kajenje. Te paciente osebni zdravnik pošlje na preventivni pregled vratnih arterij. Če se na pregledu ugotovi kakšna okvara, temu sledita zdravljenje in kontrola. Če pa okvara ni ugotovljena, se kontrole običajno ne dela oziroma šele v primeru pojava značilne nevrološke simptomatike. Ateroskleroza se namreč razvija zelo počasi in tako pogoste kontrole niso smiselne,« pojasnjuje dr. Katja Šibli. Kardiologi napotujejo na ultrazvok vratnih arterij pred načrtovanimi operativnimi posegi na srcu, nevrologi pa pri bolnikih, ki so utrpeli možgansko kap, izgubo vida ali prehodno ishemično motnjo.

Po besedah naše sogovornice z ultrazvokom kontrolirajo le tiste bolnike, pri katerih bodo po preiskavi poseg lahko tudi izvedli. Posega ne morejo izvesti pri osebah, ki imajo takšne in toliko pridruženih bolezni, da to zanje ne bi bilo varno in zato ultrazvočne kontrole pri njih niso smiselne.

Na ultrazvočno preiskavo arterij na nogah naj bi napotovali le žilni specialisti (angiologi in žilni kirurgi), saj preventivni pregledi arterij na nogah niso smiselni, v primeru značilne simptomatike pa pred načrtovanimi posegi na arterijah ultrazvočna preiskava ni dovolj, zato se zdravniki navadno odločajo za napotitev neposredno na CTA ali MRA.

Ultrazvočna preiskava arterij na rokah se prav tako opravlja, vendar v redkih primerih. Žile na rokah so namreč redko prizadete, večinoma le pri bolnikih, ki imajo odpoved ledvic. Ultrazvok žil na rokah se opravi pri bolnikih, ki potrebujejo dializo. Pri teh opravijo preiskavo pred načrtovano konstrukcijo AV fistule – to je poseg, v katerem se arterija poveže z veno in se tako dobi široka žila (arterijo-venska fistula).

Neboleče in nenevarno

Kako poteka ultrazvočna preiskava? »Ultrazvočna preiskava je popolnoma neboleča in nenevarna, bolniku ne povzroča nikakršne škode. Pomembno je edino to, da je koža zdrava, saj nanjo nanesemo gel, da preiskavo lahko opravimo. Ko pa je nujno potrebno, ultrazvok opravimo tudi čez rano: na rano nanesemo gel in ga po končanem postopku očistimo. Z napravo, to je linearna sonda z visokimi frekvencami valovanja, poiščemo žilo. Pregledamo jo, kakšna je žilna stena, ali je ravna, gladka, ali so na njej obloge. Pomembnost zožitev pa se ugotavlja izključno z merjenjem hitrosti pretoka krvi. Uporabljamo Dopplerjev efekt in Bernoullijevo enačbo: na mestu zožitve je hitrost pretoka večja. Frekvenca zvoka se namreč spreminja glede na to, ali se nam zvok približuje ali oddaljuje, oziroma se spremeni, ko se zvok odbije od premikajočega se predmeta (enako delujejo radarji). Snop zvoka torej usmerijo v žilo in v njej se frekvenca tega zvoka spremeni ter sprejemnik prejme zvok z drugo frekvenco. Na podlagi tega ultrazvočni aparat izračuna hitrost pretoka.«

Za ultrazvočno preiskavo se pacientu ni treba posebej pripravljati. Žila na nogah se lahko gleda po vsej dolžini, a to ni potrebno, saj lahko vrednotimo prehodnost žil tudi s posrednimi znaki – oblike krivulje pretoka in hitrosti se namreč spremenijo, če je pred ali za mestom, ki ga preiskujejo, zožitev ali zapora. Običajno pregledajo arterije v dimljah, na sredini stegna, pod kolenom in ob gležnju. »Ultrazvočna preiskava je pravzaprav le presejalna preiskava,« dodaja dr. Šibli, saj je zožitve in zapore po tem potrebno potrditi z rentgenskim slikanjem, bodisi s CTA ali z MRA. Pri CTA je prisotno sevanje in poteka tako, da se v žilo vbrizga barvilo, žile se pobarvajo in lahko se vidi, kje so zožene in kje ne. Magnetna resonanca pa nima sevanja, je pa dolgotrajnejša kakor CTA. Ljudje s klavstrofobijo imajo lahko pri tem pregledu težave. Ali je vseeno, katera od teh dveh preiskav se opravi? »Uporablja se lahko ena ali druga preiskava in obe sta približno enako kakovostni in učinkoviti. Opravimo jih vedno pred načrtovanim posegom, razen v primerih kontraindikacije. CTA na primer ne moremo opraviti pri ljudeh, ki so alergični na barvila, ki jih vbrizgavamo v žilo, ali pa pri ljudeh z okrnjeno ledvično funkcijo, saj barvila škodujejo ledvicam. V tem primeru mora zadostovati preiskava z ultrazvokom.«

Potrebne so izkušnje

Dr. Šibli poudari še to, da je ultrazvok subjektivna metoda, veliko je odvisno od znanja in izkušenj tistega, ki preiskavo opravlja, pa tudi od kakovosti aparata. »Ko torej ni možnosti opravljanja nadrejene preiskave (CTA ali MRA), je nujno, da ultrazvočno preiskavo opravi izkušeni ultrazvočni diagnostik.« Pri čem je potrebna natančnost? »Napravo je treba zelo natančno nameriti na mesto zožitve, ne pred njo in ne za njo. Treba je znati tudi vrednotiti, saj se v primeru več zaporednih zožitev hitrost pretoka zmanjša ob vsaki naslednji zožitvi. Včasih se dogaja tudi to, da ultrazvočni diagnostik ne najde žile, je ne vidi, in zato meni, da je žila zaprta – za razlikovanje tega je potrebnih veliko izkušenj.« Vzrok za to, da se na ultrazvoku žila ne vidi, je lahko tudi debelost bolnika.

Prav je, da ljudje, ki imajo težave z nogami, najprej pridejo na ambulantni pregled. Ultrazvok namreč za načrtovanje posega ni potreben, saj se težave z žilami lahko ugotovijo že z ambulantnim pregledom in se pacienta pošlje neposredno na preiskavi CTA ali MRA. V tem primeru bi bila ultrazvočna preiskava odveč. Po drugi strani pa se z njo kontrolira uspeh operativnih posegov. Ko se na primer pri bolniku operativno napravi obvod (t. i. bypass), se z ultrazvokom ugotavlja njegova prehodnost. Povprečno preživetje bypassa je pet let in po tem času lahko pričakujemo, da se bo zaprl. Z redno kontrolo lahko ugotovijo, kdaj se obvodna žila začne zapirati in jo takrat rešijo, saj je v tej fazi to veliko lažje narediti kakor pa po tem, ko je že zaprta. Bolnika, ki je imel poseg na žili, je treba kontrolirati do konca življenja.

Sledi zdravljenje

Ultrazvočni preiskavi torej sledita še preiskavi CTA ali MRA, potem pa zdravljenje. Pri zdravljenju žil na nogah je treba predvsem vedeti, kaj je tehnično izvedljivo in kaj ne. Dr. Katja Šibli: »Če ima nekdo vse žile na nogah obolele, od dimelj do stopala, potem se jih ne da zdraviti. Za uspeh operacije mora biti zdrava vsaj ena žila, po kateri kri potuje do obvodne žile, ter ena zdrava žila, po kateri kri potuje od obvodne žile naprej. Enako velja pri širjenju žil. Lahko se širi žila, ki je zaprta na dolžini največ 15 centimetrov. Na vratu je širjenje žil vedno mogoče, vendar pa se vratna žila, ki je popolnoma zaprta, ne sme več odpirati. Lahko se le čisti, dokler je zožena.«

Žila je lahko zaprta na enem mestu ali pa po vsej dolžini. Žile na nogah odpirajo na več načinov. Eden je endovaskularni poseg, kar pomeni, da v žilo potisnejo žičko, z njo preidejo predel, ki je zaprt, napihnejo balon in material, ki je žilo zaprl, stisnejo ob steno žile ter jo s tem odprejo. Druga dva načina sta z operacijo, in sicer iz žile izluščijo obloge ali pa naredijo žilni obvod (bypass).

December 2018

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja