Z jesenjo se dan krajša, vreme je vedno bolj neprijazno. Naš vsakdan se tako povečini preseli v zaprte prostore, zakurimo v kaminu ali prižgemo centralno kurjavo. Kakovost zraka, ki se ustvari med štirimi stenami, hitro postane vprašljiva, najsi bo zaradi ogrevalnih naprav, ki izsušijo zrak, ali delcev, ki lahko ogrozijo naše zdravje. Za dobro počutje je treba poskrbeti za dovod svežega zraka, vendar pa se s prezračevanjem energija, namenjena za ogrevanje, pogosto poveča. S tega vidika sta si raba energije in kakovost zraka v nasprotju.
Avtorica: Nika Arsovski
Ogrevanje nam omogoča lažje spoprijemanje s hitrimi vremenskimi spremembami, obenem pa omogoča tudi udobno ozračje za bivanje in delo. Vendar pa je prav ogrevanje pogosto tudi velik izvor zdravstvenih težav, ki se jih morda niti ne zavedamo. Z ogrevanjem zraka se niža njegova relativna vlažnost, ogrevalni sistemi pa ne izsušijo le zraka, temveč tudi nos, grlo, kožo, lase in oči.
Bolezen suhega očesa se odraža z utrujenimi, pekočimi in suhimi očmi. Te pordijo, vid pa se lahko na trenutke zamegli, še posebno v primeru dolgotrajnega sedenja pred računalnikom ali branja. Strokovnjaki tako priporočajo, da si vzamemo nekaj časa za premor in umaknemo oči z ekrana. Dovolj je, da si po petnajstih minutah privoščimo minuto ali dve, in umaknemo pogled z zaslona. Še bolje je, če se lahko sprehodimo po svežem zraku.
Med ‘pavzo’ naše oko lahko normalno zamežika, s čimer se solzni filter spet porazdeli po površini, medtem ko je naše mežikanje pred računalniškim zaslonom redkejše. Pri suhih očeh si lahko pomagamo tudi z različnimi pripravki, ki jih najdemo v lekarnah in specializiranih trgovinah. Ti navlažijo naše oči, imenujemo pa jih umetne solze. Najnovejši pripravki vsebujejo dodatke (npr. hialuronsko kislino), ki pomagajo zadrževati vlago na površini očesa.
Ob prekomerni suhosti zraka postanemo dosti bolj utrujeni, ob neprimerni dehidraciji se nas poloti tudi glavobol. Ogrevanje lahko okrni naše naravne sposobnosti obrambe, poleg tega se slabšajo tudi naše umske sposobnosti, saj je vdihavanje suhega zraka tudi vzrok za slabšo absorpcijo kisika v kri.
Trpi tudi naša koža, saj pride do okvare tankega zaščitnega sloja maščob na površini. Njegova vloga je ohranjanje vlage v koži, sami pa dogajanje občutimo z zategnjenostjo in suhostjo kože. Naša povrhnjica se začne luščiti in pokati, kar lahko vodi v poslabšanje kožnih bolezni, kot sta atopijski dermatitis ali luskavica, v najslabšem primeru pa celo v vnetje kože oz. tako imenovani zimski ekcem. Ta se sicer praviloma pojavlja pri ljudeh s suho in občutljivo kožo, ki je dodatno izpostavljena neugodnim dejavnikom okolja.
Bolezen prepoznamo po vidnih in drobnih luskah, na obrazu ali telesu se pojavljajo rožnata ali pordela žarišča v obliki obročev. Pri starostnikih so značilna žarišča predvsem na golenih. Spremembe na koži pečejo ali srbijo, pojavijo pa se običajno prav z začetkom ogrevalne sezone.
Zaščitite svojo kožo
Prhanje z vročo vodo lahko stanje še poslabša, zato kljub užitku strokovnjaki v zimskem in jesenskem času odsvetujejo pogoste in dolgo trajajoče kopeli ter dolgotrajna prhanja. Prhanje naj traja pet minut, voda pa naj bo mlačna. Pozorni bodite tudi pri izbiri sredstev za prhanje, ta naj vsebujejo dodatke olj ali kakavovega masla. Primerne so tudi kopeli z dodatki ovsa. Po prhanju kožo le narahlo popivnajte z brisačo in nanjo nanesite losjon, ki jo bo primerno nahranil.
Izogibajte se izdelkom, ki vsebujejo alkohol, ali močno odišavljenim milom. Koža na obrazu naj bo deležna drugačne nege kot telo, nikakor ne pozabimo na vlažilno kremo, ki ne zapre por in omogoča koži, da diha. Niti v jesenskih in zimskih mesecih ne pozabite na uporabo zaščitnih krem proti soncu, dele, izpostavljene mrazu ter vetru, pa zakrijte s šalom.
Kakšna naj bo torej temperatura zraka v prostoru?
»Idealna temperatura zraka za človeka (toplotno ugodje) se individualno razlikuje. Nanjo vplivajo starost, spol, prisotnost daljšega bolezenskega stanja. Nanjo vpliva tudi to, kako smo oblečeni in koliko smo telesno dejavni – ali sedimo ali se intenzivneje gibamo. Kot cono toplotnega udobja opisujemo stanje, ko ne čutimo ne hladu ne vročine in ko ne zaznamo gibanja zraka ali njegove pretirane oziroma pomanjkljive vlažnosti,« pojasnjuje prim. mag. Simona Uršič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Po Pravilniku o prezračevanju in klimatizaciji stavb (Ur. list RS, št. 61/17) je za toplotno ugodje sedečih oseb v bivalni coni poleti ugodna temperatura med 22 in 26 °C, pozimi v ogrevalni sezoni pa med 19 in 24 °C. Temperatura na hodnikih in v prostorih, kjer spimo, naj bo nekoliko nižja od tiste v bivalnih prostorih. Glede vlažnosti zraka za prostore pa Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb (Ur. list RS, št. 61/17) opredeljuje, da mora biti vlažnost zraka takšna, da s svojim neposrednim oziroma posrednim učinkom ne vpliva na ugodje in zdravje ljudi ter ne povzroča nastanka površinske kondenzacije na stenah.
»Pri temperaturi zraka med 20 in 26 °C je dopustno območje relativne vlažnosti med 30 in 70 %. Za stanovanjske prostore se priporoča relativna vlažnost pod 60 %, kar zmanjšuje rast alergenih in patogenih organizmov. Agencija ZDA za varstvo okolja EPA za varnost proti pojavom plesni svetuje vzdrževanje vlažnosti zraka med 40 in 60 %,« nam s podatki postreže zdravnica.
Večina stanovanj je odvisna od naravnega prezračevanja
Ob redkem prezračevanju se zrak v prostoru ne zamenja zadostikrat, zaradi česar je opazno povišana prisotnost bakterij, pršic, vlage in virusov v zraku. Po nekaterih podatkih naj bi človek v uri vdihnil več kot pol kubičnega metra zraka, polnega snovi, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Svež zrak dobrodejno deluje na naše zdravje in počutje, plesnivi in slabo prezračeni prostori pa povzročajo neugodje.
Posebno se težave v primeru slabega zraka odražajo pri starejših, ljudeh z obolenji srca in ožilja ali kroničnimi bolniki, astmatiki. Večina stanovanj je odvisna od naravnega prezračevanja. Oken ne odpiramo na nagib, ker se s tem zgolj izgublja energija, medtem ko se zrak v prostoru ne spremeni kaj dosti, zračimo z odpiranjem oken nekajkrat na dan. Po priporočilu energetskih svetovalcev odpremo okna in vrata v celotni etaži, tako zunanja kot tudi notranja, ter ustvarimo prepih. Počakamo dve do štiri minute in vse skupaj zapremo.
Postopek ponovimo trikrat na dan, zjutraj, med dnevom in zvečer. S prepihom poskrbimo tudi za vlago, povprečna štiričlanska družina namreč v 24 urah z dihanjem, kuhanjem in znojenjem proizvede od 10–15 litrov tekočine. Vlažnost v prostoru vodi v pojav plesni, predvsem ob nepravilni gradnji.
Plesen se največkrat pojavi na predelih stavbe, t. i. toplotnih mostovih, pa tudi ob zamakanju strehe in konstrukcijskih napakah. Višja vlažnost v prostoru, sem uvrščamo vlažnost nad 70 %, ustvarja gostoljubno okolje za plesen in kondenzat. Spore plesni, ki se hitro prenašajo, se razširijo, ko najdejo primerno vlažno mesto in prično z razmnoževanjem. Varno ni le pohištvo, plesen namreč ogroža tudi naše zdravje.
Izpostavljenost plesnim v bivalnem ali delovnem okolju najpogosteje povzroči bolezni zgornjih dihalnih poti – alergijsko vnetje očesne veznice, krvavitve iz nosu, vnetje nosne sluznice in sinusov, kašelj … –, alergijski atopijski dermatitis, astmo pa tudi prebavne težave. »Plesen je škodljiva. Povzroči lahko nastanek alergijskega rinitisa oz. senenega nahoda. Spore plesni privedejo do alergijskega odziva, ki je najbolj problematičen pri bolnikih z astmo. Ta se lahko ob izpostavljenosti plesni izostri,« pojasni doc. dr. Mihaela Zidarn, dr. med., spec. int. med., z Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Intervju z Henrikom Gjerkešem, vodjo dejavnosti Trajnostna raba energije v lokalnih skupnostih Gradbenega inštituta ZRMK.
Katera vrsta ogrevanja je med Slovenci najbolj priljubljena? V zadnjih letih opažate kakšne drugačne smernice?
Slovenska gospodinjstva od 75 do 80 % energije potrebujejo za ogrevanje prostorov in sanitarne vode, ostalo je električna energija za aparate, razsvetljavo in kuhanje. Struktura energentov za ogrevanje stanovanj v Sloveniji se v zadnjih letih spreminja v prid okolju prijaznih goriv, ki omogočajo višjo učinkovitost pri pretvorbi v toplotno energijo s hkratnim povečevanjem deleža obnovljivih virov energije (OVE).
V Sloveniji prevladujejo lesna goriva, ki so leta 2014 dosegala 59 % med vsemi energenti in so s prestola izrinila ekstra lahko kurilno olje (ELKO) s 17 %, ki je še leta 2002 dosegal 50 % (lesna goriva takrat manj kot 10 %).
Razveseljiv je opazen trend prehoda na OVE, ne zgolj na lesna goriva, ampak tudi na toplotne črpalke, ki so okolju prijazna in za proizvodnjo toplote uporabijo skoraj 80 % OVE. Slovenska gospodinjstva tako ne skrbijo samo za manjše obremenjevanje okolja, ampak tudi za družinski proračun, saj je ogrevanje z OVE večinoma občutno cenejše kot s fosilnimi energenti.
Najcenejši in najudobnejši način je ogrevanje s toplotno črpalko, ki jo napaja sončna elektrarna po Uredbi o samooskrbi z električno energijo iz OVE.
Kako pa različne vrste ogrevanja vplivajo na sam prostor? Na kakovost zraka …?
Slovenski predpisi imajo relativno stroge zahteve po energijski učinkovitosti v stavbah, po drugi strani pa se merila in parametri kakovosti bivanja v prostorih ne spreminjajo. To je dobro, saj moramo manjšo rabo energije za ogrevanje prostorov dosegati s tehnološkimi rešitvami in ne na račun bivanjskih pogojev. Sam energent ne vpliva bistveno na udobje v prostoru, bolj je pomemben način dovoda toplote v prostor.
Kakovost bivanja med drugim določajo temperatura, relativna vlažnost in hitrost zraka ter temperatura notranjih zidov. Zato Slovenci tradicionalno najpogosteje uporabljamo radiatorsko ali talno (tudi stensko) distribucijo toplote po prostorih, ki zagotavljajo ugoden temperaturni profil in šibko gibanje zraka v prostoru.
Manj zaželeno je toplozračno ogrevanje stanovanjskih prostorov, pa tudi razni kaloriferji in sevala z električnimi uporovnimi grelci, ki so tudi z energetskega vidika evidentno potratna. Na področju zmanjšanja prezračevalnih izgub pa se vedno več Slovencev odloča za lokalne ali centralne mehanske prezračevalne naprave z vračanjem toplote, ki pri pravilnem načrtovanju brez dvoma zvišajo kakovost zraka v bivalnih prostorih.
Kaj je mogoče postoriti v starih stavbah brez sodobne fasade, kjer so izgube velike? Kako se lahko v primeru starih stavb soočimo s plesnijo?
Transmisijske izgube skozi ovoj stavbe (steno, okna, strop, tla) so visoke, če je visoka toplotna prehodnost elementov, ki tvori ovoj stavbe (tanka izolacija, slaba okna …). Pri slabem tesnjenju stavbnega pohištva lahko prihaja tudi do velikih prezračevalnih izgub, če skozi okna/vrata »piha«. Finančno najučinkovitejši način zmanjšanja stroškov energijsko potratne stavbe (ne pa tudi kakovosti bivanja v njej) je v primerih, ko stavba uporablja fosilni energent, zamenjava ogrevalnega sistema s takšnim, ki uporablja OVE (toplotna črpalka, kotel na lesna goriva).
Stroški ogrevanja se zmanjšajo za več kot polovico in tudi vračilna doba naložbe ni predolga – odvisno od začetnega stanja znaša med štiri in deset let. Druga možnost je celovita ali delna prenova stavbnega ovoja, ki pa lahko ob slabem načrtovanju prenove bivalne pogoje tudi poslabša. Če npr. zamenjamo zgolj okna, povečamo zrakotesnost prostorov, medtem ko temperatura notranjih sten ostane ista, kar dostikrat pomeni, da se bo pojavila plesen na notranjih površinah.
Razlog je manjša izmenjava zraka ob enaki temperaturi stene, ki v novih pogojih večinoma pade pod temperaturo rosišča zraka v prostoru – vlažna stena pa nudi dobre pogoje za rast plesni. Prezračevanje z odpiranjem oken je dobesedno metanje denarja skozi okno in v takšnih primerih trajno ne prepreči nastajanja plesni.
Ustrezna rešitev je dodatna toplotna izolacija na zunanji strani stavbe in stropu, s čimer se zviša temperatura notranjih površin nad temperaturo rosišča. Če je ta poseg za gospodinjstvo predrag, je ustrezna tudi namestitev mehanske prezračevalne naprave z regeneracijo/rekuperacijo, ki skrbi za ustrezno relativno vlažnost notranjega zraka. Seveda pa je najboljša rešitev celovita in dobro načrtovana prenova stavbe (ovoja in ogrevalnega sistema), če le družinski proračun prenese visoke stroške naložbe.
V Sloveniji prevladujejo lesna goriva, ki so s prestola izrinila ekstra lahko kurilno olje (ELKO).
Z ogrevanjem zraka se niža njegova relativna vlažnost, suh zrak vpliva na nos, grlo, kožo, lase in oči.
Za toplotno ugodje v bivalnih prostorih je v zimski ogrevalni sezoni primerna temperatura med 19 in 24 °C.
