Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Ko govorimo o čebelah, najprej pomislimo na med in na izdelke, povezane z medom in drugimi čebeljimi pridelki. Vendar pa je njihova vloga v gospodarstvu veliko večja, kakor samo to. Čebele so namreč najpomembnejše opraševalke. S tem zagotavljajo hrano in prehransko varnost, trajnostno kmetijstvo, biotsko raznovrstnost ter pomembno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in ohranjanju okolja. Mednarodna strokovna javnost pripisuje opraševanju 10- do 20-krat večji gospodarski pomen, kot je neposredni gospodarski pomen čebel pri pridelavi čebeljih pridelkov.

Avtorica: Maja Korošak

Zaščita čebel in čebelarskega sektorja tako dolgoročno prispeva k zmanjševanju revščine, lakote in ohranjanju zdravega okolja ter biotske raznovrstnosti. Žal pa so čebele čedalje bolj ogrožene.

Največji prispevek čebel (in tudi drugih opraševalcev) je torej opraševanje skoraj treh četrtin vseh rastlin, s katerimi proizvedemo 90 % svetovne hrane. Kot so zapisali na spletni strani Čebelarske zveze Slovenije, je kar tretjina svetovne pridelave hrane odvisna od čebel. Bolj slikovito: vsaka tretja žlica hrane, ki jo prinesemo k ustom, je odvisna od opraševanja. Čebele so s svojo dejavnostjo torej izjemno pomembne za obstoj človeštva.

Svetovni gospodarski pomen čebel

Svetovna pridelava hrane je čedalje bolj odvisna od opraševanja. V preteklih petdesetih letih se je količina kmetijskih pridelkov, odvisnih od opraševalcev (kot so sadje, zelenjava, semena, oreščki in oljnice), povečala kar trikrat. Zato lahko trdimo, da imajo čebele izjemno pomembno vlogo pri tem, kako obsežna je kmetijska pridelava. Opraševanje povečuje kmetijski pridelek, ki je tudi bolj kakovosten, hkrati pa opraševanje povečuje tudi odpornost rastlin proti škodljivcem.

Kulturne rastline, ki so odvisne od opraševanja, pa so pomemben vir prihodkov kmetov, predvsem majhnih in družinskih kmetij v državah v razvoju. Milijonom ljudi zagotavljajo delovna mesta in dohodek. Po oceni mednarodne študije je letna svetovna proizvodnja hrane, ki je neposredno odvisna od opraševanja, vredna med 235 in 577 milijardami ameriških dolarjev. Poleg tega so kmetijske rastline, ki potrebujejo opraševanje, pomemben vir delovnih mest in dohodka za kmete, zlasti male in družinske kmetije v državah v razvoju.

To pa še ni vse. Čebele imajo pomembno vlogo pri ohranjanju ekološkega ravnovesja in biotske raznovrstnosti v naravi. Čebele so tudi pokazatelj razmer v okolju. Njihova prisotnost, odsotnost oziroma številčnost kažejo, kaj se dogaja z okoljem in kdaj je treba ukrepati. Z opazovanjem razvoja in zdravstvenega stanja čebel je mogoče ugotoviti spremembe v okolju in pravočasno izvesti potrebne varstvene ukrepe.

Kriza opraševalcev

V zadnjem času so čebele vse bolj ogrožene, to potrjujejo tudi nedavna poročila svetovno priznanih organizacij (OZN, Svetovna zveza za varstvo narave IUCN, Greenpeace). Poročilo IUCN iz leta 2015, ki je opravilo prvo celostno oceno evropskih čebeljih vrst, navaja, da skoraj 10 % čebel grozi izumrtje, dobrih 5 % jih je verjetno ogroženih, za skoraj 57 % vrst pa sploh nimamo podatkov.

Število opraševalcev po vsem svetu upada, kar nekateri imenujejo kar »kriza opraševalcev«, po drugi strani pa naraščajo potrebe po opraševanju, še zlasti v državah v razvoju.

Po svetu obstajajo raznolike dobre prakse. V Združenih državah Amerike so leta 2017 razglasili čmrlja za ogroženo vrsto. Francija se je zaščite čebel lotila drugače in je prepovedala uporabo petih ključnih pesticidov, ki morijo čebele. Evropska unija pa je prepovedala uporabo treh pesticidov od petih.

Čebele izginjajo

Vzroki za izginjanje čebel so številni. Najprej so to različne bolezni, ki jih napadajo: varoza, nosemavost in zapleti z maticami ter v Evropi virusne okužbe. Na število čebel vpliva tudi to, da izginjajo medovita območja zaradi vse številčnejših monokultur in spremenjene ter intenzivnejše tehnologije obdelovanja travišč, ki čebelam le v kratkih obdobjih zagotavljajo potrebno hrano, ta je tudi precej manj raznovrstna kot v preteklosti. Na čebele škodljivo vpliva tudi množična uporaba izdelkov za zaščito rastlin v sodobnem kmetijstvu, predvsem fitofarmacevtskih sredstev, njihov škodljivi vpliv na čebele je dokumentiran. Zaradi globalizacije se po svetu hitreje širijo različni škodljivci. Eden od vzrokov je tudi urbanizacija, ki krči kmetijski prostor, pa tudi podnebne spremembe. Nezanemarljiv vpliv na čebele in čebelarjenje ima tudi globalna trgovina z manj kakovostnim medom, ki zmanjšuje ekonomičnost čebelarjenja.

Po nekaterih ocenah nadaljnje izginjanje čebeljih družin v Evropi lahko privede do zloma gospodarstva, ogroženi pa bosta tudi naše zdravje in dobro počutje.

Predlog za zaščito čebel

Zato je Čebelarska zveza Slovenije na Ministrstvo za kmetijstvo naslovila pobudo, naj Evropski komisiji poda predlog, da se čebele razglasijo kot ogrožena vrsta. Boštjan Noč, predsednik zveze, je povedal: »S tem bi se zagotovile boljše razmere za preživetje čebel. Poostril bi se nadzor nad uporabo fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu, ki so čebelam škodljiva. Več denarja bi države namenile za čebelarstvo nasploh, za izobraževanje. V kmetijsko-okolijskih programih se namreč finančno podpirajo ogrožene živalske vrste.« V kateri fazi oblikovanja je zdaj ta predlog in kdaj pričakujejo, da bo vložen in sprejet? »Izoblikujejo se strokovne podlage predloga, išče se podpora v Evropski uniji in ko bo to narejeno, bo dozorel čas, da se Komisiji ta predlog tudi vloži. Gre za dolgotrajen proces, pričakujemo, da bo predlog vložen leta 2020, v drugi polovici leta 2021, ko bo Slovenija predsedovala Svetu Evropske unije, pa bo, tako upamo, sprejet.«

S tem da bi bile čebele uvrščene na seznam ogroženih vrst, bi vplivali tudi na svetovno politiko, da je treba biti pazljiv pri registraciji raznih fitofarmacevtskih sredstev in pri načrtovanju kmetijske politike … Na polja bi bilo treba spet več sejati in saditi rastline, ki so med drugim tudi medovite, enako razmišljati tudi pri pogozdovanju. Neposredno pa bi na ta način čebelarji dobili pomoč iz naslova evropskih okolijskih ukrepov, in sicer finančne podpore na panj, kot pomoč za čebelarjevo delo in vzdrževanje. Ta trenutek to zaradi evropske zakonodaje ni možno. Vendarle bi bilo to tudi neke vrste moralno priznanje in zahvala čebelarjem, da opravljajo družbeno koristno delo za vse.

Slovensko čebelarstvo

Tradicija slovenskega čebelarstva je izjemno dolga in bogata. S ponosom se lahko spominjamo znanih čebelarjev: Antona Janše, Petra Pavla Glavarja, Antona Žnidaršiča, Janeza Antona Scopolija … vsi so bili strokovnjaki, ki so pustili sledi v svetovnem merilu. Anton Janša je bil prvi učitelj čebelarstva na avstro-ogrskem Dunaju. Marija Terezija je z dekretom zapovedala, da vsi čebelarijo tako, kakor je delal on. Ni prenašal samo svojega osebnega znanja, prenašal je znanje slovenskega čebelarja tistega časa. Na Dunaju je uvedel kranjski ali slovenski način čebelarjenja.

Na pobudo slovenskih čebelarjev od leta 2018 praznujemo svetovni dan čebel, ki so ga na slovenski predlog razglasili Združeni narodi v upanju, da se zaščiti opraševalko, od katere je odvisna tretjina svetovne pridelave hrane. Svetovni dan čebel se praznuje 20. maja, na rojstni dan slovenskega čebelarja Antona Janše, ki velja za pionirja sodobnega čebelarstva in enega največjih strokovnjakov za to področje v svojem času.

Čebela kranjska sivka

Kranjska čebela je avtohtona slovenska živalska podvrsta. Slovenski čebelarji jo zaradi svetlo sivih dlačic na obročkih zadka imenujejo tudi kranjska sivka. Kranjska čebela je krotka, neagresivna, simbol delavnosti in skromnosti. Poleg tega jo odlikuje odličen smisel za orientacijo.

Ta čebelja podvrsta se je tisočletja prilagajala našim podnebnim in pašnim razmeram. Odlično prenaša hladne, snežne zime, pogosta deževna in vetrovna poletja ter dobro izrabi paše, kadar ji to omogoča vreme. Zlasti se je specializirala za odkrivanje in nabiranje mane na smreki in jelki, tako da v tem pogledu prekaša preostale vrste. Poznavalci ji pripisujejo tudi dobro izražen čistilni nagon, zaradi katerega je manj dovzetna za različne bolezni.

Morda se je predvsem zaradi krotkosti (nekateri jo imenujejo tudi damska čebela) tako priljubila ljudem, da so jo začeli gojiti v čebelnjakih v bližini svojih domov. Za njene lastnosti so kmalu izvedeli tudi čebelarji drugih narodov, najprej v Srednji Evropi, kjer je sicer doma agresivna temna pasma Apis mellifera. Tako se je proti koncu 19. stoletja v naših krajih začela živahna trgovina z živimi čebelami in roji, pozneje pa še z maticami kranjske rase.

Slovenija je edina članica Evropske zveze, ki je svojo avtohtono čebelo zaščitila, kar pomeni, da se pri nas ne sme gojiti čebel drugih podvrst.

Divji opraševalci

Vendar pa rastlin ne oprašujejo le čebele, še veliko drugih vrst žuželk in drugih živali. Kateri so torej divji opraševalci? Poleg »udomačenih« čebel obstajajo tudi divje, ki imajo prav tako svoje poslanstvo. Na svetu obstaja okrog 20 000 vrst divjih čebel, ki oprašujejo rastline, morda pa bo koga presenetilo, da rastline oprašujejo tudi vešče, muhe, ose, hrošči in metulji ter nekatere druge živali. Opraševalci vretenčarji vključujejo netopirje, neleteče sesalce, vključno z več vrstami opic, glodavce, lemurje, drevesne veverice, olingoje in kinkajouve ter ptice, kot so kolibriji, medosesi, pitpiti in nekatere vrste papig. Obilica in raznovrstnost opraševalcev pomenita trajno zagotavljanje opraševanja več vrstam rastlin in sta zagotovilo za boljšo hrano.

 Čebele so najpomembnejše opraševalke.

 Skoraj 10 % čebel grozi izumrtje.

 Zaščita čebel bi neposredno prispevala k odpravljanju revščine, lakote, ohranjanju biotske raznovrstnosti in zdravega okolja.