Ko otrok diha skozi usta

Dihanju ne posvečamo veliko pozornosti, razen če je izredno pospešeno, nenavadno ali pa ga sploh ni. Pa vendar je prav, da pri svojih otrocih preverimo, ali dihajo skozi nos ali usta. Slednje na dolgi rok namreč vpliva na razvoj obraza, zobovja, spanja in otrokovega počutja.

Na kaj moramo biti pozorni, nam je med drugim pomagal razkriti strokovnjak Aleš Matos, dr. med., specialist otorinolaringolog.

Otroci ali odrasli intuitivno poiščemo pot, po kateri pridemo do zraka s čim manj upora. Dihanje skozi usta ni diagnoza, ampak je največkrat posledica oteženega dihanja skozi nos. Najpogostejši vzrok tega pri otrocih je povečana žrelnica, včasih skupaj s povečanimi mandlji. Prehodno dihanje skozi usta najpogosteje povzročijo virusne okužbe zgornjih dihal, redkeje pa alergijski ali nealergijski rinitis ter anatomske posebnosti, denimo izraziteje ukrivljen nosni pretin.

Po večletnem obdobju lahko dihanje skozi usta postane vzorec, ki ostane tudi po odpravi prvotnega vzroka. Takrat preverimo prehodnost nosu ter morebitne spremembe položaja jezika, ustnic in čeljusti, nam pojasni tokratni sogovornik, specialist otorinolaringolog. Kot je dodal, so najbolj očitni znaki spanje z odprtimi usti, smrčanje, nemiren spanec, potenje, pogosto obračanje ter spanje z iztegnjenim vratom ali nenavadnim položajem glave. »Posebno pomembni so premori dihanja v spanju, lovljenje sape ali prebujanje. To lahko kaže na obstruktivno motnjo dihanja v spanju. Otrok se lahko zjutraj težko prebuja, ima glavobole, je razdražljiv, slabše zbran ali bolj nemiren. Pri otrocih se neprespanost namreč pogosto pokaže kot hiperaktivnost in ne nujno kot zaspanost.« Če mora otrok med spanjem premagovati povečan upor v nosu ali žrelu, smrči in diha z večjim naporom. Pri izrazitejši zapori nastajajo delne ali popolne zapore dihalne poti − hipopneje in apneje. Spanje se drobi, čeprav se otrok mikroprebujanj ne spominja. Tako je lahko v postelji devet ali deset ur, vendar spanec ni kakovosten. Pri klinično pomembni apneji so možne težave z vedenjem, pozornostjo, učenjem in rastjo, v težjih primerih tudi srčno-žilne posledice.

Slabša kakovost življenja

Najpogostejši vzrok za slabšo prehodnost nosu je povečana žrelnica, redkeje alergijski rinitis ali ukrivljen nosni pretin. Povečani mandlji lahko dodatno zožijo dihalno pot v žrelu, predvsem med spanjem. Če stanje traja, lahko vpliva na spanec, počutje in razvoj. Otrok lahko smrči, nemirno spi in v težjih primerih razvije obstruktivno apnejo. Motnje dihanja v spanju so povezane s slabšo kakovostjo življenja, vplivajo pa lahko tudi na vedenje, učne sposobnosti in kognitivne funkcije, izpostavlja strokovnjak.

Dolgotrajno dihanje skozi usta je lahko povezano tudi z drugačnim razvojem obraznih kosti, ožjo zgornjo čeljustjo, višjim nebom in nepravilnim grizom. Matos ob tem opozarja: »Ne velja preprosta enačba, da samo dihanje skozi usta povzroči določen videz obraza. Na rast vplivajo genetika, anatomija, mišična funkcija in trajanje težav.« Dolgotrajno dihanje skozi usta lahko vpliva na zobe in čeljusti. »Za razvoj zobnih lokov je pomembno ravnovesje med jezikom, ustnicami in ličnimi mišicami. Pri nosnem dihanju so usta praviloma zaprta, jezik pa se naslanja na trdo nebo. Pri dihanju skozi usta je spodnja čeljust pogosto spuščena, jezik pa leži nižje. Dolgotrajno spremenjeno ravnovesje je povezano z ožjo zgornjo čeljustjo, višjim nebom, križnim ugrizom in drugimi nepravilnostmi griza. Odprta usta pomenijo tudi več sušenja ustne sluznice in zob, zato je pomembna dobra ustna higiena.«

Vpliv na sluh in govor

Povečana žrelnica pa ne ovira le dihanja skozi nos. Ker leži v zgornjem žrelu in v neposredni bližini ustij Evstahijevih tub, lahko moti prezračevanje srednjega ušesa. Posledica so lahko ponavljajoča akutna vnetja srednjega ušesa ali t. i. sekretorni oziroma izlivni otitis, pri katerem se za bobničem nabira tekočina. Po Matosovih besedah ima otrok lahko občutek zamašenih ušes in naglušnost, ki je pogosto nihajoča ter zato staršem manj očitna. Dihanje skozi usta je zaradi nižje lege jezika in nepravilnega ravnovesja mišic ustnic, jezika in lic povezano tudi z orofacialnimi funkcionalnimi ter logopedskimi težavami, med drugim z manj natančno izgovorjavo sičnikov in šumnikov. »Če se temu pridruži naglušnost zaradi sekretornega otitisa, otrok govornih glasov ne sliši dovolj jasno, zato je razvoj pravilne izgovorjave in govora še dodatno otežen. Težava je lahko neopazna, ker otrok deluje, kot da sliši, vendar tišje glasove in drobne razlike med njimi zaznava slabše. To se lahko pokaže kot nepozornost, napačno razumevanje navodil ali počasnejše usvajanje besed. Pri takem otroku je smiselna skupna ocena otorinolaringologa in logopeda,« je še poudaril naš sogovornik.

Zgodnje prepoznavanje

Najboljša preventiva je, da čim prej prepoznamo vzrok, da se posledično lahko ponovno vzpostavi nosno dihanje. Nekaj dni dihanja skozi usta med prehladom ni razlog za skrb. Pregled pa je smiseln, če ima otrok usta odprta večino časa, tudi ko ni prehlajen ali če ponoči smrči oziroma ima premore v dihanju, nam pojasnjuje Matos in dodaja, da je zdravljenje usmerjeno v vzrok.

Pri alergijskem rinitisu se zdravi vnetje nosne sluznice, pri pomembni mehanski zapori zaradi žrelnice ali mandljev pa je včasih treba uvesti kirurško zdravljenje. Pomembno je skupno sodelovanje zobozdravnika ali ortodonta, logopeda in otorinolaringologa. »Otroku ust ne zapiramo na silo, dokler ne vemo, ali lahko skozi nos dejansko normalno diha.« Za ukrepanje ni ostre starostne meje. Čim prej ugotovimo vzrok, tem bolje, zlasti med rastjo obraza, razvojem zobovja in govora. Nekaj mesecev težav ob pogostih vrtčevskih okužbah ni enako večletni nosni zapori s smrčanjem. Odločitev za zdravljenje temelji na trajanju in intenzivnosti simptomov, stopnji zapore, kakovosti spanja, stanju srednjih ušes in sluha ter posledicah za otroka. V nekaterih primerih se sicer stanje z rastjo izboljša in pri blagih motnjah operacija ni avtomatično potrebna.

»Na spontano izboljšanje pa ne smemo računati pri izraziti zapori, rednih apnejah, ponavljajočih se vnetjih ušes, dolgotrajnem sekretornem otitisu ali naglušnosti. Če predolgo odlašamo z zdravljenjem, lahko funkcionalni vzorci ter že razvite govorne, zobne ali obrazne spremembe ostanejo. Lahko bi rekel, da se z rastjo otroka težave zmanjšajo, vendar je ključno vprašanje, s kakšnimi posledicami,« je jasen strokovnjak.

Ne odlašajmo

Najbolj opozorilni so premori v dihanju, lovljenje sape, dušenje ali izrazito naporno dihanje. »Pregled svetujem tudi, če otrok skoraj vsako noč smrči in spi z odprtimi usti, slabše sliši, pogosto sprašuje: »kaj?«, glasneje posluša televizor, ima ponavljajoča se vnetja ušes, nejasen govor ali težave s koncentracijo, vedenjem in rastjo.« V teh primerih je prav, da otroka peljemo k specialistu.

Ta najprej vpraša o vzorcu dihanja skozi usta, smrčanju, apnejah, zamašenosti nosu, alergijah, spanju, vnetjih ušes, sluhu in govornem razvoju. Sledi otorinolaringološki pregled. Najprej pregled ušes pod mikroskopom, nato pregled nosu, žrela, ocena mandljev in zgornjega žrela, včasih tudi endoskopska ocena nosne votline in nosnega žrela. Ob sumu na tekočino v srednjem ušesu opravijo še timpanometrijo in glede na starost preizkus sluha. Kadar sumijo na pomembno obstruktivno apnejo, je najzanesljivejša objektivna preiskava nočno snemanje spanja oziroma polisomnografija. Za preiskavo se odločijo, če klinična slika ni jasna ali če otrok spada v skupino z večjim tveganjem.

»Zdravljenje prilagodimo vzroku in resnosti težav. Vključuje lahko zdravljenje nosne sluznice z nosnimi pršili, ukrepe za izboljšanje nosnega dihanja in spremembo funkcionalnih navad, ob izraziti anatomski zapori pa tudi operativno zdravljenje.« Operacija je smiselna, kadar s konzervativno terapijo ni ustreznega učinka. Pri obstruktivni apneji zaradi povečane žrelnice je uveljavljeno zdravljenje odstranitev žrelnice; če so veliki tudi mandlji, se odločijo za njihovo odstranitev ali še večkrat delno odstranitev. Ob dolgotrajnem izlivnem oziroma sekretornem otitisu in pomembni naglušnosti so v izbranih primerih potrebne tudi ventilacijske oziroma timpanalne cevke.

Dihajmo skozi nos

Za konec še enkrat izpostavimo, da naj otroci pa tudi odrasli dihamo skozi nos. Slednji zrak filtrira, ogreva in vlaži, nosno dihanje pa podpira fiziološki položaj ustnic, jezika in čeljusti. Pri otroku hkrati rastejo obraz, čeljusti in zobovje, razvijajo pa se tudi sluh, govor ter spalni in dihalni vzorci. Dolgotrajno dihanje skozi usta je znak, da nekaj v tem sistemu ni optimalno. Naloga nas staršev je, da otroka občasno pogledamo med spanjem in da smo pozorni tudi na sluh. »Če dolgotrajno spi z odprtimi usti, redno smrči, ima premore v dihanju, ponavljajoča se vnetja ušes ali slabše sliši, tega ne smemo sprejeti kot posebnost ali navado, ampak moramo poiskati vzrok,« z nasvetom zaključi Aleš Matos.

ABC

A Nekaj dni dihanja skozi usta med prehladom ni razlog za skrb.  

B Ne velja preprosta enačba, da samo dihanje skozi usta povzroči določen videz obraza.

C Bodimo pozorni na premore v dihanju, lovljenje sape, dušenje ali naporno dihanje