Alergijske bolezni pri otrocih so v nekaterih razvitih deželah še vedno v porastu. Po nekaterih podatkih naj bi jo v takšni ali drugačni obliki izkusil že vsak tretji otrok. Kaj lahko sami storimo za preprečitev pojava alergijske bolezni in kako poteka zdravljenje, si lahko preberete v nadaljevanju članka.
»Beseda alergija izvira iz grščine, njen prvotni pomen je »reagirati drugače«, danes pa se uporablja predvsem v smislu »preobčutljivega odzivanja«. Alergija je preveč burna reakcija imunskega sistema na stik z alergenom, na katerega se je telo alergične osebe prej senzibiliziralo, to pomeni, da je telo na neko snov razvilo specifična IgE protitelesa in posebne vrste limfocitov proti tej snovi. Telo se preobčutljivo odzove na sicer nenevarne snovi, ki pri zdravih ljudeh ne povzročajo nobenih težav. Specifična IgE protitelesa bodo ob vnovičnem stiku z alergenom po vezavi na mastocite povzročila sproščanje mediatorjev (npr. histamina) in v naslednjih minutah povzročila znake takojšnje alergije. Alergijska reakcija lahko poteka blago ali pa tudi zelo močno in izzove na primer seneni nahod, kožne izpuščaje ali astmo. V izjemnih primerih je reakcija lahko tako huda, da povzroči alergični (anafilaktični) šok, ki zahteva takojšnje zdravniško zdravljenje.« (vir: Andrea Schmelz: Alergije pri otrocih)
Avtor: Klavdija Škrbo Karabegović
Preventivni ukrepi
Preventivni ukrepi so zelo pomembni, saj želimo z njimi preprečiti poslabšanje alergijskih bolezni in tudi nastanek novih. Ni pa lahko oblikovati preventivnih ukrepov, ki bi delovali enako za vse in s katerimi ne bi pretirano posegali v vsakdanje življenje posameznika. Delimo jih na tri skupine: na primarne preventivne ukrepe, ki so namenjeni preprečitvi senzibilizacije na alergen; sekundarne ukrepe, ki so namenjeni preprečitvi razvoja senzibilizacije v alergijsko bolezen, in terciarne ukrepe, ki pomenijo že zdravljenje alergijske bolezni in preprečevanje poslabšanj le-te.
Primarni preventivni ukrepi se pričnejo že v nosečnosti in so naravnani v smislu zdravega življenja nosečnice, torej izogibanje okužbam, cigaretnemu dimu, uživanje zdrave mešane prehrane z veliko sadja in zelenjave, če je le mogoče, izpeljati porod po naravni poti itd. Nadaljujejo se po porodu, in sicer je »po rojstvu v prvih štirih do šestih mesecih zaželeno, da so otroci hranjeni le z materinim mlekom. V primeru, da to ni mogoče, pa otrokom, ki so visokorizični za nastanek alergijske bolezni, predpišemo hidrolizirano mlečno formulo. Pri vseh dojenčkih je odsvetovano uvajanje goste hrane pred starostjo štirih do šestih mesecev, nato pa naj bo ta uvajana postopoma, starši pa naj izbirajo med živili, ki v tistem času rastejo v našem podnebnem pasu. Tako nosečnici kot doječi materi ne svetujemo posebnih dietnih omejitev, razen, če so same alergične na določeno hrano. K primarnim ukrepom štejemo tudi izogibanje tobačnemu dimu, iritantom in polutantom, vlagi v stanovanju, prezračevanje stanovanja in tako dalje,« razloži Tina Vesel, dr. med., specialistka pediatrije iz Oddelka za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo na Pediatrični kliniki.
Eden od pomembnih sekundarnih preventivnih ukrepov je odstranjevanje alergenov. Denimo, če je dokazana alergija na nek prehranski alergen, je treba to živilo izločiti iz prehrane. Podobno velja za inhalacijske alergene, npr. pri preobčutljivosti na pršice je treba izvesti ukrepe za zniževanje pršic v bivalnem okolju (čim manj oblazinjenega pohištva, brez tepihov, itisonov, zaves, čim več površin, ki se dajo pobrisati, posteljnino prati nad 60 ºC, dodatne posebne prevleke za postelje in blazine, itd.). Če gre za preobčutljivost na živalsko dlako, npr. na mačjo dlako, je priporočena odstranitev živali iz stanovanja. Pri senzibilizaciji na pelode je priporočeno sprotno spremljanje pelodne napovedi in ko je koncentracija pelodov v zraku visoka, naj se otrok zadržuje v notranjih prostorih. Med preventivne ukrepe spada tudi izvajanje specifične imunoterapije, s katero lahko spremenijo naravni potek alergijske bolezni, npr. zmanjšajo možnost razvoja alergijskega rinitisa v astmo in tudi preprečijo pojav novih senzibilizacij na druge alergene.
»Terciarni ukrepi pa pomenijo ustrezno zdravljenje alergijskih bolezni, vključno z izogibanjem alergenom in prejemanjem zdravil, ki jih priporočamo, s čimer želimo preprečiti poslabšanje alergijske bolezni in razvoj strukturnih sprememb tkiv,« pove Veselova.
Zdravljenje
»Prvi korak, ko govorimo o zdravljenju alergij, je izogibanje znanim alergenom, prehranskim ali inhalacijskim. Šele nato pridejo na vrsto različna zdravila,« poudari specialistka pediatrije Veselova in nadaljuje, da zdravljenje otroka z alergijsko boleznijo prilagodijo vrsti, izraženosti, trajanju simptomov alergijske bolezni in njihovemu vplivu na kakovost življenja otroka. Obstaja več vrst zdravil za zdravljenje alergij.
Anthistaminiki so zdravila, ki zavirajo delovanje histamina, ki je eden od pomembnih mediatorjev pri alergijski bolezni. Omenjena zdravila npr. pri koprivnici blažijo srbež kože, zmanjšujejo količino izcedka iz oči in nosu, blažijo srbež oči in nosu itd. Lahko se dajejo lokalno na sluznice ali v obliki tablet.
Druga skupina zdravil so glukokortikoidi – protivnetna zdravila, ki se lahko nanesejo lokalno, npr. na kožo, na sluznico nosu ali bronhov, če pa gre za težjo obliko alergijske reakcije, pa jih otrok prejme v obliki tablet oz. injekcij. »V primeru poslabšanja simptomatike kože pri atopijskem dermatitisu, torej pri pojavu izrazitega vnetja kože, so lokalni glukokortikoidi zelo učinkovito zdravilo, vendar je žal še vedno precej bojazni pred njihovo uporabo zaradi stranskih učinkov, ki so bili opaženi ob predolgem in preobsežnem zdravljenju z njimi, npr. tanjšanje kože, zmanjšana pigmentacija kože, sekundarne okužbe kože in tako dalje. Ampak če se upoštevajo navodila zdravnika glede mesta nanosa in časa trajanja zdravljenja, so zelo smiselno in učinkovito zdravilo z zelo redkimi stranskimi učinki,« razloži Veselova.
Tretje zdravilo, adrenalin, je zdravilo v primeru anafilaktične reakcije, kjer je zaradi prizadetosti dihal in srčno-žilnega sistema lahko ogroženo tudi življenje. To zdravilo se da v obliki injekcije v mišico. »Otroke, pri katerih obstaja možnost anafilaktične reakcije, opremimo s samoinjektorjem adrenalina in naučimo uporabe tako njihove starše kot njih same. Pomembno je, da je samoinjektor adrenalina vedno z njimi in da so oni sami ali osebe okrog njih vešče uporabe, saj jim adrenalin utegne rešiti življenje,« pojasni Veselova.
Pri začetnih znakih atopijskega dermatitisa lahko pomaga lokalni imunomodulator. Obstajajo tudi biološka zdravila proti IgE protitelesom, ki pa so zelo draga in se uporabljajo le pri posameznikih, npr. pri hudih oblikah astme.
Vzročno zdravilo pri zdravljenju alergijske bolezni je specifična imunoterapija. To je postopek, pri katerem v telo postopoma vnašajo alergen, najprej v nizkih odmerkih, nato v višjih. Na ta način se spreminja imunski sistem, da telo na določen alergen ne odreagira več z alergično reakcijo. Imunoterapijo izvajajo v obliki podkožnih injekcij, v zadnjem desetletju pa tudi z nanosom alergenov na ustno sluznico pod jezik. Imunoterapijo izvajajo pri težjih oblikah alergične reakcije po pikih os, čebel ali sršenov ter pri otrocih s senenim nahodom, z astmo in z dokazano alergijo na nekatere inhalacijske alergene (pršico, pelode).
Alternativno zdravljenje
Nemalo staršev otrok z alergičnimi boleznimi se po pomoč obrne tudi na alternativno medicino. »Alergijske bolezni so večinoma kronične bolezni in razumljivo je, da ni vedno in takoj stoodstotnega učinka z ukrepi, za katere se dogovorimo. Tako starši iščejo še druge možnosti, da bi se bolezen lahko najhitreje in čim bolje uredila. Če želimo, da bo zdravljenje alergijskih bolezni otroka optimalno, torej varno in učinkovito, mora sloneti na jasnih znanstvenih dokazih. Kontrolirane klinične raziskave niso dokazale pomembne učinkovitosti marsikaterih izmed zdravilskih metod. Posluževanje zdravilskih metod je lahko nevarno, npr. če bolnik zato prekine z zdravljenjem, ki ga je predpisal alergolog, nekatere zdravilske metode pa so nevarne same po sebi. Če se starši le odločijo za drugačen način zdravljenja, jih spodbujamo, da nam to povedo, da nam prinesejo izvide in zdravila, potem pa skupaj presodimo, kako bomo ravnali naprej. Pomembno je zaupanje med zdravniki in starši, izmenjava informacij, upoštevanje znanja in izkušenj ne le zdravnika, ampak tudi staršev otroka in otroka samega,« zaključi Tina Vesel, dr. med., specialistka pediatrije.
Citati
»Prvi korak, ko govorimo o zdravljenju alergijske bolezni, je izogibanje znanim alergenom, prehranskim ali inhalacijskim. Šele nato pridejo na vrsto različna zdravila.«
Maj, 2009
