Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Avtor: Dušica Herman

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani in družinska terapevtka tokrat razširja vprašanja pomoči starejšim tudi izven družinskega kroga.

Ali se je priporočljivo v krogu družine odkrito pogovoriti o času, ko bo za nego starejše osebe – največkrat gre za naše starše – potrebna poleg naše še kakšna druga, zunanja pomoč?

Odgovor je vsekakor pritrdilen, kajti tako kot se moramo v družini pogovarjati o spreminjajočih se oz. zaradi bolezni nenadoma hitro spremenjenih okoliščinah in se skupaj dogovoriti, kako bomo kos nastalemu položaju, tako se moramo vsi, mi sami in starostniki  pripraviti na to, da v nekem trenutku, čeprav s pravično dogovorjenimi in prevzetimi obveznostmi, ne bomo zmogli vsega sami. In če je prvi korak, da se povsem praktično organiziramo, da vemo, kdo in kdaj bo za kaj poskrbel, kdo bo kaj naredil, da organiziramo dežurstva in delo, potem je prvi korak najprej pogovor, nato pa dogovor, kako in za kaj bomo pridobili zunanjo pomoč.

Kakšna je stopnja razvitosti mreže zunanjih pomoči pri nas?

Patronažna služba dobiva v perspektivi napovedanega razvoja vse večjo vlogo in je še posebej pomembna zato, ker predstavlja vez med starostnikom – bolnikom in osnovnim zdravstvom. Potrebovali pa bi tudi veliko več različnih servisov za pomoč na domu in tudi bolj razpršeno bi se morali razvijati. Tega je več v večjih mestih, v manjših krajih ali celo na podeželju pa se morajo svojci znajti bolj ali manj sami, žal. Kjer imamo na voljo tako servisno podporo, pa izkušnje kažejo, da je ne samo dobro organizirana, temveč tudi strokovno kos nalogam. Iz osebne družinske izkušnje lahko še povem, da je ljubljanski center za oskrbo na domu odlično organiziran, da ima strokovno osebje za nego in pomoč na domu, a bati se je, da zaradi naraščajočih potreb takih strokovnih institucij, ki jim lahko tudi popolnoma zaupamo, ni dovolj. Zadnje čase je vse več tudi zasebnih ustanov, ki so nam lahko v pomoč, a vendarle kaže biti pozoren na kakovost njihovega strokovnega dela, kajti nečesa se je treba zavedati. Starejši praviloma težko sprejmejo v svoj dom tujega človeka, še toliko bolj takrat, kadar je pomoč vezana na najbolj občutljive postopke, na osebno higieno in nego, na njihovo intimnost skratka. Če med negovalko in negovancem ni zaupanja, če obstaja celo zavračanje, potem taka pomoč ni veliko vredna, celo nasproten učinek lahko povzroči. Vsekakor družba potrebuje tudi zunanje pomoči, ne more biti vse na plečih družin, ampak v to mora država investirati, v družbi moramo razviti to občutljivost, da bo vsakomur jasno, da brez tega ne moremo in ne smemo.

Kako se lotiti najtežjega vprašanja – napotitve starejše osebe v dom?

Kadar sami in/ali s pomočjo drugih starejšim, ki smo jim dolžni omogočiti kar se da prijazno starost, te pomoči ne moremo več nuditi v zadostni meri, kadar obseg in zahtevnost te pomoči presegata naše sposobnosti, tako fizične kot psihične, tedaj imamo pravico in celo dolžnost to tudi povedati. Nobena pomoč, pa naj je še tako nesebična in iskrena, namreč ne sme seči čez rob zmogljivosti tistega, ki jo nudi, ker bi se začel počutiti kot žrtev žrtvovanja za drugega. To je tista mejna točka, ko moramo najprej sebi, nato pa tudi drugim okoli nas povedati, da od tu naprej ne moremo. Da se umikamo. To je boleče tako za tiste, ki pomoč nudijo, kot za one, ki jo sprejemajo, kajti prvi se počutijo kot neke vrste izdajalci, ki so izneverili pričakovanja starejših, ponavadi in v največ primerih gre za naše starše, po drugi strani pa tudi starejše osebe neredko s strahom, žalostjo in razočaranjem, kar vse tudi besedno izrazijo, pokažejo in povedo, da se počutijo »odpisane«. Ne glede na to, kako boleče je to za obe strani, ponavljam: v takih novonastalih okoliščinah mora biti absolutno pravilo, da smo do sebe in do prizadetih popolnoma iskreni, da si ne poskušamo izmišljati izgovorov. Treba je naravnost izreči tako težak stavek: »Pri najboljši volji ne zmorem več.« To se najpogosteje zgodi takrat, ko se neko težko bolezensko stanje akutno poslabša in terja vse več naše tudi časovno vse bolj obsežne prisotnosti, ali pa ko na primer različne oblike nevrološko-psihičnih obolenj, kot so denimo dementna stanja, napredujejo v tolikšni meri, da bolnik začne ogrožati ne samo svojo varnost, temveč tudi varnost drugih. Ker je pri nas malo negovalnih bolnišnic in je tudi paliativna oskrba dostopna le v skromnem obsegu, je tako domska oskrba še edino, kar preostane.

Na kaj naj bomo posebej pozorni pri iskanju primernega doma za starejšo osebo, ki ji želimo tudi v domu zagotoviti dobro oskrbo v urejenih pogojih?

Veliko je odvisno od tega, kako posameznik sprejme zdaj še edino preostalo možno rešitev, kakšen je dom, v katerega bo odšel, koliko je oddaljen od njegovega doma in doma najbližjih, kar je povezano tudi z večjo ali manjšo pogostnostjo obiskov. Zato je prav, da si ogledamo različne možnosti nastanitve v domu takrat, ko navidez za to še ni nobene nuje in, če je le mogoče, skupaj s staršem. Pri tem nimam v mislih zgolj prostorskih pogojev bivanja, enako, če ne še bolj, je pomembno, kakšno je osebje. Zelo pomembno je, da osebje želi in zmore biti s starim človekom in z nami v stalnem dialogu, da bi soustvarili dobre pogoje za njegovo življenje. Marsikdo od nas je že kdaj obiskal koga v domu in morda je bil celo priča, da je nekdo od osebja nagovoril starega človeka z besedami, ki so popolnoma neprimerne in nedopustne, denimo: »Greva na sprehod, manekenka!« »Kako se danes počuti naša rožica?« in podobno. Pri tem ta nagovor največkrat ni bil mišljen kot omalovažujoč ali žaljiv, mogoče je bil izrečen celo kot izraz prijaznosti ali spodbude, pa vendar – včasih nam spodrsne na zelo majhnih stvareh. Tu gre za temelje sodobnega koncepta razumevanja človekovega dostojanstva, ki je paradigmatsko nov, ki ni običajen. Mi vsi smo slabo šolani iz te etike udeleženosti, da bi v človeku do konca videli človeka z vsemi njegovimi zmožnostmi, ki jih vendarle še ima, z njegovo preteklostjo in vsem, kar je dotlej predstavljalo njegovo življenje. Svojci imamo pri tem zelo pomembno vlogo, ampak ne v smislu kontrole in stalnega nerganja nad osebjem, pač pa kot njihovi sogovorniki v imenu človeka, katerega dostojanstvo in identiteto želimo in moramo zavarovati.

Kako se starejši pravzaprav počutijo v domu, kakšne pomembne razlike so med njimi?

Veliko je odvisno od tega, ali je v pretežni meri sposoben še sam skrbeti zase ali pa je popolnoma odvisen od pomoči in nege drugih. Nekateri starejši se kljub morda prvotnemu nasprotovanju in zavračanju odhoda v dom potem, ko so tam, prav dobro znajdejo, njihovo počutje se izboljša, imajo stik z vrstniki svoje generacije, pogovore, ki jih povezujejo, stalno, celodnevno oskrbo in zdravniški nadzor. A ne glede na to, kakšno je njihovo splošno psihofizično stanje – naša naloga, naloga najbližjih je, da jim, ob razumevanju domskega vodstva, omogočimo, da tudi v nekih drugačnih okoliščinah živijo na način, ki naj v podrobnostih čimbolj ohrani navade, interese in nagnjenja, kot so jih bili vajeni v domačem okolju. Mi, njihovi najbližji, moramo ostati njihovi glasniki, naša skrb je, da ohranimo integriteto posameznikove osebnosti, da ne dovolimo nikakršnega razvrednotenja, četudi se kdaj zgodi zaradi premajhne občutljivosti za podrobnosti in ne morda namenoma, kot žalitev ali celo poniževanje.

Kje vidite v skrbi za starejše odgovornost in vlogo države in družbe?

V tem, da sprevidi, da so najboljše investicije v družbo, ki se stara, tiste in take, ki vsakemu posamezniku omogočajo, da ostane čim dlje samostojen, da je vsak posameznik čim dlje gospodar svojega življenja. Vsakomur pripada, da je kompetenten, spoštovan in da živi na svoj način. Ko tudi s pomočjo ne more več, ko je bolnik, je treba narediti vse, da ohrani svoje dostojanstvo. Načrtovanje prihodnosti razvoja družbe razumem absolutno tudi s to sestavino. Nič ne pomaga, če samo ugotavljamo, da so že zdaj veliko premajhne kapacitete vseh podpornih oblik pomoči, vključno z negovalnimi bolnišnicami in domovi za starejše. V perspektivi naslednjih let in desetletij se bodo potrebe le še povečevale in socialno občutljiva država bi že zdaj morala narediti miselni in siceršnji preskok, kajti ljudje, ki o tem odločajo, so zdaj na vrhuncu svoje moči, a bodo vse, o čemer se pogovarjava, tudi sami potrebovali v ne tako daljni prihodnosti. Potrebujemo druge politično-razvojne koncepte in dober začetek bi bila že sprememba pogleda in našega govora. Stroka tu lahko marsikaj naredi, a žal zaostaja, izjema je fakulteta za socialno delo, ki se s temi temami ves čas ukvarja, ki gre v konfrontacijo z institucijami, s pravnim redom, socialno politiko, vendar ima v družbi premalo moči. Vse tiste strukture v družbi, ki imajo moč in oblast, pa nimajo več socialnega, solidarnostnega občutka. Pa še za nekaj več gre pri vsem. Pogosto je razumeti, da so starejši ljudje breme, pri tem pa se popolnoma spregleda, da je ljudem teh generacij sicer morda opešala moč, a da je v njih neskončno bogastvo znanj, izkušenj in modrosti. In v družbi, ki ji je res do razvoja, mora biti prostor za vse: za mlade, za srednjo in za starejšo generacijo, ker samo vsi skupaj, povezani in solidarni, predstavljamo bogastvo in moč neke države ter obet napredka. Mogoče bi si lahko skupaj pomagali narediti premik tudi z zelo preprosto resnico, ki velja tako za vsakega posameznika, kot za družbo v celoti: če ne misliš na starost, ko še lahko nekaj ukreneš, te bo starost dohitela, ujela in prehitela.

 

Ne spreglejte

korona testiranje prebolevnost
Smernice in navodila, kako ravnati glede covida-19, se spreminjajo iz tedna v teden. To je dobrodošlo, saj je covid-19 bolezen,
Preberi več
Srčno popuščanje je kronična, praviloma napredujoča bolezen srčne mišice. Gre za okvaro mišičnih celic srca, zaradi katere pride do pešanja.
Preberi več
Za normalno, zdravo vaginalno mikrofloro žensk je značilna zapletena ekologija mikroorganizmov, kjer prevladujejo probiotiki, vrste bakterij iz rodu Lactobacillus. V
Preberi več
V Sloveniji vsako leto odkrijejo 1400 novih primerov raka dojk, od tega je 6 do 8 % primarno razsejanega raka. Ta
Preberi več
Dojenje je za dojenčka najboljša izbira Dojenje je za dojenčka najboljša izbira. Za dojenčka materino mleko predstavlja optimalno prehrano, ki
Preberi več
Brez čakanja, s popolno organizacijsko podporo ter v mreži zanesljivih in strokovnih izvajalcev Oguljena fraza, star pregovor, ki smo ga
Preberi več
prepoznajte KVČB
Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je imunsko pogojeno vnetje prebavnega trakta. Gre za kronično, napredujočo bolezen, ki ima različno dolga
Preberi več
Revmatoidni artritis je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki prizadene sklepe, vezivno tkivo, mišice in kite. Pojavi se lahko v kateri
Preberi več