Več kot sama nega in varstvo varovancem doma za starejše občane pomeni pogovor in trenutki, ko se jim strokovni delavci aktivno posvetijo. Soočanje z dejstvom, da si imel nekaj časa nazaj svojo hišo, dejavnosti, svobodo, zdaj pa je tvoj dom sobica v domu, ni enostavno. Srednja medicinska sestra Tanja Malovrh je v Domu starejših Šiška v Ljubljani zaposlena šest let. Je nasmejana in srčna oseba, ki se ti posveti in prevzame s svojo pozitivno naravnanostjo. Te lastnosti prenaša tudi na varovance, ki kakšno krizo zaradi toplega pristopa lažje prebrodijo.
Avtor: Andreja Hergula
Katere lastnosti potrebuje oseba, ki se ukvarja z nego starejših? Vsakemu takšno delo verjetno ni pisano na kožo …
Vsakdo ne more opravljati tega dela. Oseba, ki dela s starejšimi, mora imeti v sebi veliko empatije, čustvenega izraza, altruizma, ki omogoča, da se vživi v njegov svet. Pomembna je srčna kultura, neverbalna komunikacija in pravi pristop do starejšega, še posebej prvi stik z njim. Ker se starejši bojijo neznane osebe, je dobro, da vzpostaviš pristni odnos, se mu približaš z nasmehom, se ga dotakneš. Če mu to seveda ustreza. Marsikdo ne mara dotikov. A sčasoma odkrijemo, kateri je pravi pristop, ki človeka osrečuje.
Zdravstveno negovalno službo v domu starejših sestavlja kar velik tim ljudi. Kakšna je vloga medicinske sestre v tem timu?
Imam kar veliko nalog, od prehranjevanja, gibanja, ustrezne lege, opažanja sprememb na starostniku, npr. sprememb na koži, opaziti, kako požira hrano, mu ta izteka, jo zadržuje v ustih ipd. Vsako spremembo moramo znati opaziti in jo posredovati zdravniku.
Se ukvarjate tako z osebami, ki so samostojnejše, kot tudi z osebami, ki morajo večino dneva preležati v postelji?
Osebno sem večinoma na dementnem oddelku, včasih delam tudi s starostniki, ki so samostojni. Delo z dementnimi osebami je težje delo, saj gre za zaprt oddelek, kjer smo osebam na voljo ves čas. Včasih nas razporedijo tudi na druge oddelke, da se malo sprostimo in občutimo drugačen način dela.
Kako pa poteka delo z dementnimi osebami?
Osebe z demenco se hitro utrudijo, z njimi moraš imeti veliko potrpljenja in časa, preden dosežeš pristni stik. Ko se osebi približaš, je pomemben očesni stik. Nikoli se ji ne smeš približati od zadaj, tudi če jo pokličeš po imenu, ker se lahko prestraši. Z dementnimi osebami moramo govoriti razločno, jasno, kratko in vsebinsko bogato, da nas uspejo razumeti. Ko nam odgovarjajo, moramo biti zelo potrpežljivi, ne smemo jih prekinjati, da se uspejo izraziti. Če se smejijo, se lahko tudi mi smejimo z njimi. Ni primerno, da bi se jim nasmejali v trenutku, ko bi oni povedali kaj napačnega. Dementne osebe živijo v svojem svetu, večkrat se vračajo v otroško obdobje, ne spomnijo se, da imajo moža in otroke. Kot medicinska sestra moram sprejeti, kar mi povedo, tudi če zatrdijo, da npr. nimajo otrok, kar dejansko ni res. Ne smem se izpostavljati tem konfliktom. Pri tem je potrebna potrpežljivost.
Imate to lastnost že v sebi ali vas je tukajšnje delo navadilo večje potrpežljivosti?
Del tega imam v sebi, veliko tega pa sem se naučila tudi prek seminarjev, ki jih imamo. Soočam se npr. s tem, da se nekateri zelo radi objemajo, drugi tega ne marajo. Sčasoma sem se naučila različnih pristopov. Večkrat se zgodi, da se varovanec umakne v kot in ga nikakor ne morem pridobiti k aktivnostim. Rečem si, v redu, počakala bom deset minut, bo pač odšel kasneje. Nato zopet pristopim k njemu in če spet ni za, ga vprašam, ali bi delal kaj drugega. Zgodi se, da sčasoma pove, npr. želim prepevati. Takrat zapojemo pesem. Z njimi se res veliko ukvarjamo, ker potrebujejo 24-urno pomoč.
Kako pa je z nepokretnimi osebami, do kakšnih zdravstvenih težav prihaja?
Imamo kar precej nepokretnih oseb, ki so pet, tudi deset let v postelji, npr. po kakšni možganski kapi. Ko jim pade odpornost, prihaja do preležanin, čeprav imamo na voljo roho blazine in jih obračamo na dve uri. Pri preležaninah se najprej pojavi rahla rdečina, ki se začne pozneje odpirati. Najpogosteje prizadene trtico in kolke, mesta, kjer pritiskajo kosti.
Kako je z zdravstvenimi težavami pri samostojnejših varovancih vašega doma?
Soočajo se z degenerativnimi starostnimi spremembami, ko pride do upočasnjene ali drsajoče hoje, imajo bolečine v mišicah in kosteh. Čeprav smo z njimi, pride do spotikanja in padcev.
Se varovanci pri vaši pomoči pri osebni higieni soočajo s sramom ali z nemočjo? Kako to premagujete?
Starostnikom je zelo težko, ko se spopadajo z inkontinenco oz. uhajanjem urina. Sram jih je, samopodoba in samospoštovanje se porušita, sprašujejo se, kaj se dogaja, pride do depresivnega stanja.
Imate na voljo dovolj časa, da se starejši osebi v miru posvetite?
Trudimo se. Zagotovo pa toliko časa, kot bi se jim morali posvetiti, ni na voljo. Najdemo tistih pet minut, da se pogovorimo z njim. Če je prisotna depresija, je potreben le pogovor. Starejši ljudje so zadovoljni s pogovorom, tudi s kratkotrajnim. Žal v današnjem svetu ni več toliko časa za pogovor.
Kaj je tisto, kar starostnike v vašem domu psihično najbolj bremeni?
Najbolj jih bremeni, če v dom niso sprejeti po svoji volji. Sicer razumem njihove otroke, ki so v službah, imajo otroke in če se ne morejo ukvarjati z njimi, jih dajo v dom. A to je zanje zelo obremenjujoče. Ko starejši pridejo v dom, se jim zdravstveno stanje poslabša. Doma so imeli svojo hišo, tu pa so zaprti v eni sobi brez vsega in podoživljajo, kaj vse so doma celo življenje ustvarjali. Če se vživim v njihovo počutje, lahko začutim njihovo stisko. Ne gre za to, da bi bila ta oseba zavržena, otroci jih namreč nenehno obiskujejo in so ob njih, a starejši človek to doživlja drugače. Tudi mi bi verjetno podobno doživljali.
Kdaj pa se varovanci v domu počutijo bolj zadovoljne, sproščene?
Močno jih razveseli, ko se z njimi zelo aktivno ukvarjamo, jih zberemo skupaj, posadimo okrog mize in nato ustvarjajo, pojejo, uživajo v tem, da jih peljemo ven na sonce in da gredo malo na sprehod, ko organiziramo rojstnodnevne zabave … Ne smemo skopariti s pohvalami. Pohvalimo jih za stvari, ki so jih sposobni narediti, npr. ko pobarvajo sliko. Ko rečemo, da je zelo lepo, dobijo motivacijo in želijo nadaljevati z aktivnostjo.
Nekje sem prebrala, da so pri delu s starejšimi pomembne etične norme osebja in ohranitev človekovega dostojanstva. Verjetno vas zavezujejo tudi tukaj. Kaj v praksi pomeni, da jih upoštevate?
Spoštujemo želje in pravice starostnika. Če si zaželi biti sam v sobi, to upoštevamo. Čeprav je morda naša želja, da bi bil aktivnejši in ne bi bil cel dan zaprt v sobi in gledal skozi okno. Želimo ga spodbujati, a če nečesa noče, mu ohranjamo njegovo dostojanstvo, pustimo, naj odloča sam. Če nekdo zelo rad briše mize, spodbujamo, naj dela, kar je počel celo življenje. Tudi metlo primejo in pometajo, to jim veliko pomeni.
Veliko navdiha in zadovoljstva pa verjetno prinese tudi kakšna iskrica. Se kdaj zgodi kakšna ljubezen med varovanci doma?
Se dogaja.
Morda kakšna poroka?
Poroke še ni bilo. Smo pa opazili kak »parček«.
Katero delo je za vas najbolj fizično naporno?
Najprej se bom osredotočila na pomoč dementnim osebam. Preden oskrbovanca zbudimo, ne moramo kar skočiti vanj. K njemu moramo pristopiti s primerno barvo glasu, saj oseba običajno še spi. Veliko časa potrebujemo, da ga oblečemo, saj on ne ve, kaj bomo zdaj počeli. Treba ga je seznaniti s postopkom. Nekateri me prepoznajo, nekateri ne, to se spreminja iz dneva v dan. Najbolj intenzivna je jutranja ali večerna nega.
Kako pa sprostite psihične napore, ki se pojavljajo ob tem delu?
Preden odidem iz službe, moj nahrbtnik s težavami odvržem pred vhodom. Zelo rada se rekreiram s tekom in veliko berem aktualne duhovne knjige. To me motivira. Vsaka služba je obremenjujoča, nekako si mora vsak sam pomagati, da lahko izpreže in ne nosi stvari domov.
Kako vas kot negovalko dojemajo uporabniki – vas kdaj pohvalijo, kaj najbolj cenijo, kaj jim največ pomeni pri vašem delu?
To bi morali vprašati njih. Verjetno cenijo moj pristop, ki temelji na nasmehu. Od njih dobim povratno informacijo, npr. ta sestra je prijazna, spoštljiva. Kot ste lahko videli v dvigalu (ko sva se v spremstvu nekaj varovancev odpravljali na intervju in so jo pohvalili, da je videti dobro, op. n.), že to, da me pokličejo po imenu, vprašajo, kako sem, izražajo, kako me dojemajo. Drugače pa se zavedam, da sem nekaterim všeč, drugim ne. Povsod je tako.
Katere besede bi namenili mladim, ki se v prihodnosti vidijo kot negovalci starejših oseb – v kaj morajo na sebi vlagati, biti pozorni?
Najprej morajo v sebi začutiti, da je delo s starejšimi primerno zanje, radi morajo imeti te ljudi in tudi samega sebe. Samega sebe morajo čutiti na način, da so sposobni še komu drugemu podariti del sebe. V sebi morajo posedovati veliko srčne kulture. Nekateri se nočejo niti pogovarjati s starejšimi in ti niso za tako delo. To moraš imeti v sebi. Enako kot imajo vzgojiteljice čut za otroke. Vse temelji na spoštovanju ljudi. Pomembno je, da si to, kar si in da si pozitivno naravnan. Ne glede na vse, kar pride v življenju, ne smeš stvari videti negativno. Vsako stvar moraš vzeti pozitivno, vsaka stvar je za nekaj dobra.
