Večina ljudi je verjetno že slišala in uporabljala spodaj razložene izraze, pa naj bo to zloglasni holesterol, opevani glikemični indeks ali tehnike holistične medicine. Našteti izrazi so postali že tako ‘pop’, da se je njihova vsebina porazgubila. Da jih ljudje ne bi uporabljali v prazno, smo pripravili kratke razlage, s katerimi lahko naslednjič komu posolite pamet tudi sami.
Avtor: Anja Kuhar
Ekološki certifikat
Ekološki certifikat je uradni dokument, ki potrjuje, da je bil izdelek, ki se hvali z oznako ‘ekološki’, proizveden v skladu z veljavnimi predpisi; ti se navezujejo na ekološkost izdelka in določajo, kako mora biti izdelek pridelan, predelan, pakiran, skladiščen in transportiran. Certifikat izda akreditirana kontrolna organizacija, te pa so v Sloveniji tri, in sicer Bureau Veritas, Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu ter Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru. Da izdelek štejemo za ekološkega, se mora ta ponašasti z oznako certifikata na vidnem mestu, hkrati s šifro domačega ali tujega organa, ki ga izdaja. Izdelki, ki so potrjeni s certifikatom, so še pred njegovo pridobitvijo podvrženi strogemu preverjanju ustreznosti in kasneje stalni kontroli, ki zagotavlja, da je izdelek (ekološko sadje, zelenjava, meso, kozmetika itd.) resnično v skladu s predpisi.
Holistična medicina
Izraz, ki ga vse pogosteje zasledimo tudi v konvencionalni medicini, se uporablja za označevanje zdravljenja, ki na človeka gleda celotno. To pomeni, da v obzir vzame vse njegove vidike – telesnega, razumskega, čustvenega in duhovnega, temelji pa na analizi vseh dejavnikov, ki človeka definirajo – fizičnega, socialnega, čustvenega, prehranskega, okoljskega in sistema vrednot. Bolezen je tako po doktrini holistične medicine izraz neravnovesja človekovih vidikov, zato pod drobnogled jemlje človeka kot celoto. Ena izmed njenih glavnih značilnosti je tudi to, da se bolj kot z boleznskimi simptomi ukvarja z vzrokom bolezni, torej s tem, kje in zakaj je do neravnovesja prišlo; zagovarja pa tudi filozofijo, da je odsotnost bolezni sama po sebi lahko svetlobna leta daleč od optimalnega zdravja, h kateremu naj bi ljudje stremeli prav z ravnovesjem pod skupnim imenovalcem celostnega gledanja na človeka.
Zdravilne prakse holistične medicine vključujejo široko paleto tehnik, od zdravil konvencionalne medicine preko psihoterapije pa vse do tako popularne meditacije, homeopatije, bioenergije, akupunkture, reikija, zdravljenja s kristali, theta zdravljenja itd.
Hranilna vrednost živila
Besedna zveza, ki jo pogosto najdemo na različnih živilih in jo imenujemo tudi hranilna gostota, je oznaka na embalaži, ki pomeni razmerje med energijsko vrednostjo živila in količino sestavin na gram ali mililiter njihove teže. Pri tem energijska vrednost živila izraža, koliko je dejansko hranila v določeni energiji, količina sestavin pa je količina energije na enoto. Označevanje hranilne vrednosti živil na embalaži zaenkrat še ni zahtevano po črki zakona, če pa jo proizvajalci navedejo, si sestavine sledijo v vrstnem redu: količina beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob (lahko tudi nasičenih/nenasičenih) ter tudi vlaknin in natrija.
Hladno stiskano olje
Pogosto slišimo, da je treba biti pri izbiri olivnega olja pozoren na to, da je hladno stiskano. Kaj to pomeni? Sara Turk, lastnica blagovne znamke ekstra deviškega oljčnega olja, razlaga: »Hladno stiskano olje je pridobljeno pri temperaturi pod 27 °C s precejanjem ali centrifugiranjem oljčne drozge. To je toplota, ki se ustvari zaradi mehanskega stiskanja. Tako pridelano olje lahko ohrani vse biološko aktivne snovi, ki povečajo obstojnost olja in pozitivno vplivajo na organizem. Oznaka ‘hladno stiskanje’ se lahko pojavi samo na ekstra deviškem ali deviškem oljčnem olju (ko govorimo o oljčnih oljih).«
Na tem mestu še prida, kaj deviško oljčno olje sploh je: »Pridobljeno je iz sadeža (oljke) z izključno mehanskimi postopki. Na ta način pridobljeno olje je deviško, ker ni ne kemijsko in ne toplotno obdelano in ne vsebuje nobenih dodatkov. Na osnovi kemijske in senzorične analize razvrščamo deviško oljčno olje v tri kakovostne razrede – 1. ekstra deviško, 2. deviško, 3. lampante (neprimerno za prehrano). V najvišji kakovostni razred se razvršča ekstra deviško oljčno olje.«
Glikemični indeks
Glikemični indeks, novodobna sveta zapoved vseh sledilcev diet, je izraz, ki opisuje stopnjo hitrosti vplivanja posamezne zaužite hrane na raven krvnega sladkorja. Izraz je leta 1981 uvedel zdravnik David Jenkins, da bi pomagal sladkornim bolnikom nadzorovati raven sladkorja v krvi, prepoznavnost pa mu je prinesel tudi Michel Montignac s svojo slavno dieto.
Glikemični indeks posamezne hrane je odvisen od sestave ogljikovih hidratov, ki se ob zaužitju pretvorijo v enostavne sladkorje, absorbirajo v krvni obtok in povečajo raven krvnega sladkorja, na kar telo reagira s proizvajanjem hormona inzulina v trebušni slinavki, da to raven zopet uravnovesi.
Stopnja GI se označuje na lestvici od 0–100 in višji glikemični indeks kot ga ima živilo, hitreje poveča raven sladkorja v krvi. Bolj nepredelano kot je živilo, več ima kompleksnih OH, počasneje se dviga krvni sladkor, ker telo potrebuje več časa za presnavljanje zaužite hrane. GI pa seveda ni odvisen le od označene vrednosti posameznega živila, pač pa tudi od količine zaužite hrane, načina priprave (kuhane testenine imajo višji GI kot al dente) in skladiščenja, zrelosti sadja in zelenjave, vsebnosti vlaknin (sadje je bogato z vlakninami, zato ima sok iz istega sadja višji GI kot sadež, ki ga zaužijemo celega).
Za orientacijo: visok GI imajo živila iz bele moke, krompir, koruzni kosmiči itd.; srednje visok GI najdemo v polnozrnatih testeninah in nebrušenem rižu; nizkega pa v stročnicah in žitu, ter denimo zelju, cvetači, češnjah itd.
Bioaktivna učinkovina oz. Snovi
Na vprašanje, kaj bioaktivne učinkovine oz. snovi sploh so, odgovarja Edith Jošar, mag. farm., spec. iz Lekarn Ljubljana: »Če se osredotočimo na bioaktivne snovi iz naše prehrane, naj povem, da bioaktivne snovi ne spadajo med hranila in nimajo energijske vrednosti niti ne sodelujejo v izgradnji telesu lastnih snovi. V prehrano vnesejo barvo, aromo in okus ter so aktivne v presnovi. Za človeka tudi niso esencielne, torej nujno potrebne, kot vitamini in minerali. Predstavljajo pa določeno prednost za zdravje človeka. Med bioaktivne snovi spadajo: balastne snovi, sekundarne rastlinske spojine, fitoestrogeni, fitosterini, polifenoli, sulfidi, saponini, terpeni itd.«
Edith Jošar opozarja še, da izraza ne smemo zamenjevati z izrazom ‘učinkovina’, ki se uporablja pri zdravilih in predstavlja »farmakološko učinkovito snov v zdravilu oz. aktivno sestavina nekega zdravila, ki je odgovorna za terapevtski oz. zdravilni učinek zdravila«.
Holesterol
Zloglasni holesterol ima že sam po sebi negativen prizvok, pa vendar je stvar bolj zapletena. Gre za telesu naravno snov, vosku podobno maščobo, ki jo telo samo delno tvori v jetrih, delno pa jo vnašamo s hrano. Za telo je izrednega pomena, saj je sestavni del celičnih membran, pomaga pri tvorbi določenih hormonov in žolčnih kislin ter vitamina D.
Holesterol se po telesu prenaša vezan na lipoproteine, med katerimi sta najbolj znana HDL (lipoprotein visoke gostote) in LDL (lipoprotein nizke gostote). Prvi je ‘dobri’ holesterol, ki žile varuje in prenaša ‘slabi’ holesterol v jetra, od koder se izloči iz telesa; drugi pa je ‘slabi’, ki se kopiči v žilah, poškoduje njihove stene ter povzroča poapnenje žil. Ko govorimo o previsokem holesterolu, govorimo načeloma o tistem, ki je na slabem glasu, na katerega lahko vplivajo dednost, nezdrava hrana, prekomerna telesna teža, kajenje itd.
Holesterol vnašamo v telo tudi s hrano, zato naj izpostavimo, da ga v večjih količinah najdemo v mastnem mesu, maslu, rumenjakih in mlečni maščobi, v rastlinskih maščobah pa ga sploh ne bomo našli.
Marec 2013
